Sem mesečina,
rojena v očeh tvoje ljube.
Ko me raniš zvečer, krvavim v spanju.
Pod Tiffanijevo svetilko zamiram
v medlo luč v odblesku okna
in se priplazim čisto blizu tebe,
da otipam svoje zajetje,
ko tema dobi obliko telesa.
Imam lastnost določanja zatišja
in upanja v lesketanju. Darujoči razpon
pretakanja skozi tebe, me meri.
Sem že skoraj dobrota in žlahtnost
daljnjega spomina, ko se izrečem
kot čista ljubezen v zrklu,
z izročanjem, ki je čakalo name.
Zapletena v stvari v kotu,
sem znak božje volje,
spev miru iz daljave,
prilepljena na vžig iskre srca.
Ne vem kako padam,
ravno ali poševno,
vendar ko prihajam, se zleknem
ob tebi in sem kot ravnokar prižgana
večnost, zapletena med vejami noči.
Spletam ogrlico iz mozaikov
v prostorih svoje naselitve.
Obsijem sleherno zrnce prahu
v predsrčju vsega, ki se spreminja
v zeleni vrtinec in zavija srce v sebi,
ki poganja moje korenine.
|
Izročanja
Prispeval/a: Nuška Golobič dne sreda, 2. maj 2007 @ 15:24 CEST
Tatjana kako pridno ustvarjaš, kot mravljica kar pomeni, da bo nova pesniška zbirka kmalu ugledala luč sveta:). Same krasne pesmi si objavila te dni, razmišljala sem: Le iz kje jemlje te besede? Iz svojih globin, seveda. Res super! Odlično Tatjana!
Pozdravček Nuška
Izročanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. maj 2007 @ 16:03 CEST
prav rada bi bila mravljica, ki bi zgradila termit iz poezije. Veš Nuška, včasih si pa že mislim, da sem kot lokvanj na vodi in da klijejo druge cvetlice skozi mene, ki jih skušam pridobiti zase. Nekakšen micelj ali podgobje kot rečejo, se prepreda s svojimi nitkami okrog mojega bivanja in jaz uboga gobica srkam vlago iz teh resic, ki me spodbujajo k mislim z neizprosno sijočimi očmi malih spominčic, ki rastejo okrog s svojo osrečujočo igro narave. Takšno je pač življenje.
So stvari, ki znajo služiti ljubezni, tanjšati čute in oživljati svet. Pesmi so ljubezenski organi tega sveta. Vse te čarovnije slišijo božji klic: piši!
Lep pozdrav
Tatjana
Izročanja
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 2. maj 2007 @ 17:41 CEST
ravno ali poševno,
vendar ko prihajam, se zleknem
ob tebi in sem kot ravnokar prižgana
večnost, zapletena med vejami noči.
Tatjana, spet prekrasna stvaritev...
meni se ponuja razmisljanje, da pises o muzi in se obracas nanjo, jo negujes in ujckas kot najneznejse dete in ona ti vraca z vso mocjo, kolikor jo premore in ti dihne navdih...
Ja, tudi jaz ze vidim novo pesnisko zbirko, ki je sicer se zametek, a ze trdno posajeno zrno, ki bo vzkalilo ...
lp, ajda
Izročanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 3. maj 2007 @ 09:27 CEST
Prijazen pozdrav
Tatjana