Danes je sončen dan.
Jutro pozdravlja z veselim obrazom.
Ravno pravšnji dan za sprehod
po koprskih ulicah.
Kako je dež spral pločnike
in kako je veter spihal ulice.
Zbegana pomlad od mile zime
je ponorela v cvetju
in staro češnjevo drevo
se ziblje nad vrtno ograjo.

Cvetenje je za drevo način pesnjenja.
Ljubezen, ki se polasti človeka
z napenjanjem strun v vejah,
ki barvajo temo z belino.
Koprnenje, ki vstopa v telo.
Pomladno sneženje na mesto zimskega.
Umiranje zimskega časa v svetlobi očesa.

Rdeča cvetlica je izjema ob tej belini cvetov.
Je mar telo znotraj rožnato,
ki spominja, da je znotraj dozorelo?
Spominjam se kako sem se z odpeto bluzo ljubila
in zlagala cvetove v pesem, da jih veter
ne bi usul in sonce pordečilo sadeže.
Zame je spomin na veselje in ljubezen
tista resničnost nepotešljivega hrepenenja,
ki jo čutim kot doseženo radost življenja
in z odpeto bluzo pohitim znova vetru naproti.
Koper mi šepeta s podaljšano govorico sonca,
da se ljubezen vedno vrača in priteka z neba.