Roka, ki nosi razpokana vlakna,
je danes nasmukala oči s teles.
Ko bi vsaj bile rože za praznični šopek.
Oči so bile obarvane kakor pirhi,
v škrlatno barvo z vrisanimi obroči po obrazih.
Ljudje so kakor podivjane freze razbijali kepe prsti.
Bili so že skoraj sami prst in udarjali sebe
z bičem bolečine po praznini srca.
Bili so ljudje, ki sebe niso dojeli.
Vanje so položena morja soli,
a vse školjke nosijo glasbo v sebi,
ljudje pa vreščijo in jih preglasijo.
Vidim poglede teh oči s poljasnimi videnji,
ki slabijo in tajnšajo sebi srce in bledijo obraz.
Nesrečni so, v duši brez topline in miline.
Oh, ko bi vsaj te nasmukane oči
sledile svetlobi, vstale iz smrti v življenje,
iz teme v svetlobo človeškega duha.
Žalost je sol zemlje, veselje jasnina neba.
Oči so ustvarjene zato, da cvetijo v šopku človeštva. |
Nasmukane oči
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. april 2007 @ 18:54 CEST
Ko sem prišla domov, sem napisala pesem Nasmukane oči.
Res je, da mi je bilo danes dano nasmukati tudi nekaj prijaznih in ljubeznih oči, ki sem jih povezala v šopek in položila v vazo.
Popoldan sem bila pri prijateljici in mi je podarila prekrasen šopek pomladnega cvetja - bele majnice, tulipane, narcize in mi razveselila srce.
Številna voščila velikonočnih praznikov so me neizmerno razveselila. Vsem, ki ste jih pisali, hvala zanje.
Lep pozdrav vsem, ki ste preživeli današnji praznik s prestopanjem iz teme v svetlobo.
Tatjana
Nasmukane oči
Prispeval/a: Nuška Golobič dne nedelja, 8. april 2007 @ 20:12 CEST
tudi sama sem si šla nabrat spomladanski šopek, še prej pa sem prebrala tvojo novo pesem in zaneslo me je še na nekaj starejših pesmi... prišla sem do tiste na štirinajsti strani Zažigaš me, prebrala sem jo trikrat in potem s solzo v očeh in nasmehom na ustih odšla na sprehod. Danes me spet prežema nekakšna osamljenost, sem odmaknjena od svoje večne zasanjanosti in takrat tvoje pesmi začutim v dno duše.
Resnično si zelo globoka oseba, prepletena s toplino in obenem močjo, to je dano zelo malo ljudem.
Te toplo pozdravljam in želim čimlepši preostanek praznikov
Trenje duše
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. april 2007 @ 21:05 CEST
pesnikom je včasih težko živeti, ker nosijo v sebi neko preobčutljivost, morda je to beg od stvarnosti, ki ni vedno prijazna. Vendar to je plemeniti beg. Vsakdo brani svojo pozicijo, iz katere izhaja. Manj občutljivim osebam, lahko bi rekla pragmatičnim ljudem, se zdimo mi, ki pišemo stihe, preobčutljivi, skratka neprilagojeni stvarnosti, oni se pa zdijo sami sebi normalni, ker se znajo na čustvene zadeve enostano požvižgati in jih nobena stvar več kot toliko ne gane. Nekateri ljudje potrebujejo več duševne moči, da živijo, več zagona in topline potrebujejo, da preživijo; drugi ljudje pa potrebujejo več strasti, ki pa ni duševna moč, temveč trenje duše s svetom, ki jih obdaja. Tam, kjer vladajo strasti, ni kake večje moči in prizadevanj, temveč je le silovita usmerjenost k napačnemu cilju, ki ne prinaša osebnega zadovoljstva. Pesnik je običajno obrnjen k svoji biti, torej k sebi, teži k popolnosti. Mirnejši je kot strastnež, bolj je občutljiv, pri njem ni videti visokega gorečega plamena, temveč le žerjavico, v kateri tlijo njegove želje in čustvene potrebe, tone proti središču v svojo globino in se od tam odziva. V globini pa je vedno tišina. Nuška, kot vidiš je tudi mene danes zaneslo. Nekaj neprijetnega se mi je primerilo, da sem bila tudi jaz občutljiva in šopek cvetja prijateljice mi je pomiril in osrečil dušo. Pravi prijatelji so prava dragocenst in balzam za dušo.
Jutri bo nov dan!
Prisrčen pozdrav in veliko ustvarjalnosti
Tatjana