Slovo prijetna bolečina,
Trga misli, kljuva strah,
A v srcu globočina,
Skriva zadnji svoj zamah.
V žilah teče kri neznosna,
Polni dušo in srce,
Stiska pljuča želja rosna,
Udi vsi zdaj obnemé.
Svet v prepad teme se zvrne,
In zavije se v tišino,
Vse na glavo se obrne,
Ko poljub izzve milino.
Ustnice molče drhtijo,
Par po paru hrepenijo,
A ločitev, čeprav trda,
Neizogibno polna srda.
In pogled še zadnji pade,
Silovito poln je nade,
Široko se srce odpre,
Up je zadnje kar umre.
Vse je kratek le trenutek,
In kot tak, afektov poln,
A drugačen je občutek,
Ko pogled je spet popoln.
Vedno snidenje je krasno,
In slovo je vedno tuje,
A nebo ni vedno jasno,
Včasih se nevihta kuje.
Če je Sonce dar življenja,
Njega smrt je čudovita,
V slovo občutek se zamenja,
V snidenju je sreča skrita. |
Ko se poslovim
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 30. januar 2007 @ 21:07 CET
Eh Weirdness, slovo od ljubljene osebe je vedno polno bolečine, obenem pa tudi upanja, da bo kmalu spet prišlo do snidenja. Kaj pa, če do snidenja sploh ne pride, ampak ostane v tebi le grenak občutek frustracije in neizpolnjenega hrepenenja?! Kako premagati te občutke? Kako sploh živeti naprej?!
Lep večer ti želim
Ljuba
Ko se poslovim
Prispeval/a: gabriel s dne torek, 30. januar 2007 @ 21:36 CET
le še Tebe si želim,
Tvoj pogled še ulovim,
pa za vedno naj zaspim...
Zelo lepo kolega, čisto po mojem okusu...
Pozdrav! gabriel s
Ko se poslovim
Prispeval/a: Lea7 dne torek, 30. januar 2007 @ 22:09 CET
Vse je kratek le trenutek,
In kot tak, afektov poln,
A drugačen je občutek,
Ko pogled je spet popoln.
Zelo lepo. :)
Čez čas bo strah zbledel in ostalo bo nežno hrepenenje po ponovnem snidenju.
Lep pozdrav!
Ko se poslovim
Prispeval/a: Weirdness dne torek, 30. januar 2007 @ 22:31 CET
Čistina polnosti srca,
Ki nikdar se ne preda,
Iz besed je vaših zvita,
Pa čeprav se vam ne svita.
Hvala, ker vam ni vseeno, Weirdness.
---
You don't know me, you don't know me at all...