Njih črne oči
zro čez obzorje,
potaplja oblak hrepenenja se v morje,
rišejo ladjo,
da pelje jih tja,
v deželo, kjer sreča naj bila bi doma,
mesta obilja
v snu pletejo si,
v njih vsakomur med se ter mleko cedi…
Ves čas hrepenijo... po nečem - česar ni!
|