Mehka rjava koža,
črna kita ji ramena boža,
žalostne oči, nasmeh njen srečen ni.

Dečki trije se krog nje pode,
ji rečem, da osrečila bi jo:
kako lepi nje sinovi so.

Odvrne v smehu mi, da bratje so.
Kako, koliko pa let ji je?
Oh ne, saj je mladoletna še!

A telo upognjeno, mrtve so oči…
Ne vprašam, saj vem, da le bolelo bi:
Je zaljubljena, želi ljubezni si?

Molče le zreva čez obzorje,
kjer se stikata nebo in temno morje.
Ne vem, kje njene misli so,

a meni krvavi srce…
Kako ljubezen bo spoznala?
Kako ženska bo postala?

Saj vsako noč iz malih koč
poslušam težke krike;
pijani moški so, otroci jokajo,

a ženske vdano v sebi le ihtijo,
prve iz kolib ob zori prihitijo,
gredo po vodo… in tiho delajo.

Tu zgodaj se stemni,
predolge mrzle so noči
brez luči - elektrike pač ni.

In one črne se boje teme,
ko oblastne se jih roke polote,
dvignejo jim krilo in vzamejo vse…

*
Kakšna le kupčija bo za mlado deklico,
kdo brezčutno ji razpiral rjava stegna bo,
komu ob rani zori bo hodila po vodo?

Mar smem spraševati - po ljubezni jo?

*
Spet doma, v objemu moža,
ki ljubim ga in nežno on ljubiti zna;
a mislim nanje in me boli srce
in točim grenke solze njihove…

Do kdaj še bo tako,
da moški ves strah, vso bedo svojo in skrbi,
na ženski sprosti –
ki nemočna v njegovi je odvisnosti.