Visela je med trtinimi listi
z lasuljo vipavske zemlje
in lahkotnostjo vonja.
Grozd mi je pokril dlan
in jo obložil z modrimi sadeži.

Med vlakni temnega kamna,
pokritimi z žarki svetlobe,
kakor iz krvi lastne jeseni,
ki zori dušo, sem brodila vodo
in privabila sonce v svoje telo.

Dozorela je težka grozdna jagoda
potem, ko sem se navadila živeti
med listi in spati med koreninami,
kot božanski trenutek otroškega spomina.
Sanjala sem o tistem sadežu,
ki mi je ponudil poslednji obrok otroške ljubezni.

Na velikem pisanem prtu
sem strmela v ogrlico modrega grozda
z nepozabnim imenom Izabela,
a te trte, ki sem ji pravila tudi »fragola«,
ni več. Prekopali so dedovo zemljo
in tam sadijo krompir Igor z belimi cvetovi.
V jagodah z žlahtnim imenom Izabela,
odkrivam svoj otroški nasmeh,
saj vsako ime ti ne položi spominov
o velikih darovih življenja k nogam.