V Nedeljo sem bil na televiziji! A upam, da me niste gledali, ampak ste sončen dan preživeli kje drugje kot na fotelju v dnevni sobi... :))
Ko sem sel iz studia RTV, sem v par restavracijah vprasal, ce mi zelijo dat malo solate. Neuspesno. Nato se sprehajam ob Ljubljanici in...

"Ej, oprosti, a imas kej drobiza?"

Zdrznil sem se in zamomljal, da nimam denarja. Mojega odgovora je bil berač vajen, vljudno se mi je opravičil in se obrnil stran. Meni so se pa usta razlezla v nasmeh, prijel sem ga za rokav, mu zatrdil, da zares nimam denarja in ga povabil z mano na kosilo "Mislil sem, da nimaš denarja," mi je rekel začuden.

"Res ga nimam, lahko pa vprašava, če nama kdo želi dati kaj za pod zob. Skupi bova lazje, a ne?"
Stopil sem do glavnega natakarja in se predstavil kot "popotnik". "Lacen sem pa nimam denarja," sem dodal.
"Mi zelite morda dati malo solate?"
Takoj mi je odvrnil, da ni problema in si jo lahko vzamem v solatnem baru. Zahvalil sem se mu in malo pomencal. "A se mi lahko pridruži še prijatelj?" sem vprašal in pokazal na človeka v strganih oblačilih, ki me je čakal zunaj. Pritrdil je.
Navdušeno sem berača peljal s sabo do solatnega bara. Malo se je zmrdoval nad ponudbo, saj ni bil ravno ljubitelj solat, mu je pa zato gostilnicar prinesel se kruh in nekaj riza. S kislim obrazom je gledal mene, kako si nalagam krožnik poln surove zelenjave.
"A ti ješ sam solato, al kaj?"
Gledal je v krožnik in se pritozeval nad tem, da se ljudje premalo zavedajo, da lahko tudi oni kadarkoli postanejo beraci in da bi mu lahko dali vec denarja. "Sicer mi pa gre kar dobro," je rekel. Spraševal me je, kako meni uspe in izmenjala sva nekaj znanja o beračenju.
Gledal je v krožnik in se pritozeval nad tem, da se ljudje premalo zavedajo, da lahko tudi oni kadarkoli postanejo beraci in da bi mu lahko dali vec denarja. "Sicer mi pa gre kar dobro," je rekel. Spraševal me je, kako meni uspe in izmenjala sva nekaj znanja o beračenju.
Tako srečen sem bil! Koncno sem imel pri kosilu druzbo. Vsi ljudje nekam hitijo in dosti lazje najdem nekoga, ki mi placa kosilo ali gostilnicarja, ki mi dovoli jesti pri njih kot pa, da bi se človek, ki ga srečam usedel in z mano jedel. Poslovnezi govorijo, da bi me z veseljem peljali na cilj, ampak se jim tako mudi na sestanek. Včasih mi navržejo še kaj denarja. Mamicam se mudi domov k otrokom in mi dajo nekaj denarja naj si sam kupim. Študentom se mudi študirat, zvecer se jim mudi zabavati in že med zabavo se jim mudi iti nazaj domov. Ponoči so edini ljudje, ki imajo čas, tisti, ki so že malo v rožicah.
In mene je doletel blagoslov, da sem bil na kosilu z beračem. S človekom, ki ima čas!
Še malo sva klepetala in spraševal sem ga o življenju in radoveden požiral njegovo zgodbo. Nakar pogleda na uro in reče:
"Zdaj se mi pa mudi nazaj na delo!"

Vstane iz stola, mi ponudi roko v stilu mrtve ribe, se poslovi in bežno zahvali natakarju.
Spet sem ostal sam. Berač je šel spet nabirat drobiž. Jaz sem se pa ulegel na klopco in medtem ko je telo vsrkavalo sončne žarke, sem poslušal šumenje vode. Razmišljal sem.
Hecno je živeti na tem modro-zelenem planetu. Tako čudovit je. Vsega imamo dovolj. Toliko čudovitih človeških bitij. Vsak človek s tako močnim ustvarjalnim potencialom. Vse kar vidiš okrog, je tvoja stvaritev. Tvoje misli, besede in dejanja so stvarniki sveta v katerem TI živiš. Vsi skupaj pa ustvarjamo stanje v katerem se je zdaj človeštvo znašlo. Ne morem razumeti, zakaj to počnemo.
Na eni strani zemlje ljudje umirajo od debelosti, na drugi strani zemlje od lakote. V Indiji se to dogaja v isti ulici. Človeštvo dela skupinski samomor! Tako kot kiti na tasmanski obali. Iz neznanih razlogov se poženejo na obale, tam nasedejo in izdihnejo.
Rešitev jaz vidim v razvoju zavesti. Ko se enkrat zavedaš svojega obstoja in povezanosti z vsemi ljudmi in naravo okrog sebe, ne moreš misliti samo nase. Takrat se v človeku razvije najbolj primarna sebičnost - nagon po preživetju vseh! Ne le preživetju, ampak superživetju (ne vem če ta beseda obstaja). Večkrat vidim ljudi, ki se borijo za preživetje, postanejo komolčarski, hladni, postavijo pred sabo zidove in razmišljajo, kako bi "preživeli na račun drugih". Tudi sam sem bil tak v enem obdobju poti okoli sveta. Občutki so grozljivi. Postaneš samoten otok, ne dotaknejo se te več čustva drugih ljudi niti njihova stiska. Nekaj v tebi umre.
Uspelo mi je preživeti prvih šest mesecev poti. Ampak tega skoraj ne morem klicati življenje. Tako kot tudi vam uspe PREŽIVETI. Postavite ograjo okrog svoje hiše, iz strahu zaščitite svoje biološke potomce do take mere, da ogrožate celo njihov zdrav razvoj, razvijete idejo, da ste del nekega naroda, da ste del nekajčlanske družine in se borite za PREŽIVETJE. Kolikokrat nimate časa za druge. Oni niso del vaše družine. Nimate časa pobrati štoparja na cesti, on ni vaš sin. Lahko da je nevaren.
Na ta način izgubljamo vsi. Lahko bi sledili zakonu dinamičnega ravnovesja in dovolili prost pretok dobrin. Ekonomija je čudovita veda, ki bi se lahko ukvarjala s tem, kako omogočiti popolnoma prost pretok dobrin in ne kopičenje profita na enem mestu. S popolnoma prostim pretokom dobrin, bomo vsi živeli bolje. In rešitev je spet v razvoju zavesti.
Človek je verjetno edino bitje na zemlji, ki se je zmožen zavedati svojega obstoja. Živali so srečne, drevesa so srečna, tudi kamni so srečni, a se tega ne zavedajo. Človek je edino bitje, ki se tega lahko zaveda. Razvoj zavesti ni odvisen od religije, filozofije in razmišljanja o zavesti. Ravno nasprotno. Zavest razvijamo, kadar se postavimo v vlogo opazovalca. Krasna metoda, da do tega pridemo je tiho opazovanje svojega diha. Imenuje se tudi meditacija.
Ko imamo to razvito, je vse v življenju enostavno. Enostavno se je spreminjati, ker strahovi, depresije in druge stvari, ki nam ne služijo, preprosto odpadejo. Kako te bo strah, če pa razumeš, da smo vsi del ene celote? Koga te bo takrat strah? Ko se globoko zavedaš, da s smrtjo bitje zgolj spremeni obliko, za kom boš žaloval? Ko spoznaš, da je vse minljivo in da NIČ ne ostane ob tebi, pri tebi, kaj si boš grabil k sebi?
Zakaj se boš prizadeval samo za osebne cilje, če veš, da je vse kar boš pridobil ob tebi samo kratek trenutek? Prav tako nima smisla, da bi se žrtvoval za koga drugega in sebe postavljal na drugo mesto. Bolje kot "kaj lahko dobim?", je razmišljati "kaj lahko dobimo?". In vec ljudi okoli tebe ko osreči ta uspeh, bolj si srecen tudi sam.
"Kaj lahko naredim zase in za druge in se ob tem zabavam?" sem nekoc razmisljal.
In ena od idej je padla: naredimo SVETOVNO ZABAVO. Tako si bom sam izpolnil sanje, da se bom enkrat zabaval in ne bom smrdel po cigaretnem dimu. V Bachusu v Ljubljani so nam dali prostor. Zmenili smo se, da bomo ta večer pustili ob strani umetne substance in bomo raje substance eden drugemu ob spremstvu čistega zraka in sadnih sokov. Zbralo se nas je par ljudi in teden pred dogodkom smo začeli priprave. Bila je totalni uspeh. Prislo je cez petsto ljudi in rekli so, da je bilo lepo.
Podoben neprofitni spektakel, samo v malo vecjem prostoru, bi radi naredili v Areni Vodafone Live nasproti Koloseja, 12.oktobra ob 20h. Pišite mi, če bi radi pomagali pri organizaciji oz. bi lahko nastopali.
Zabavajte se dalje,
Peacehiker

Matejevo knjigo: Peacehicker brez denarja okoli sveta lahko naročite na spodnjem linku
http://sonce.e-trgovina.com/cgi-bin/b2cshop.cgi?action=showproddetail&id=1247&cat=3