Ko teža časa rušo bo zdrobila,
ko črvov truma bo meso požrla,
ko bo hrustanec gruda strla,
ostala zapuščena bo gomila.

Jesen jo z listjem vlažnim bo pokrila,
z robidjem sivim ji obraz zastrla,
ograjo črno rja bo odrla,
še preden vsa bo v blato potonila.

Edina krizantema bo segnila,
še zadnja sveča se bo v vosku scvrla,
razpelo trhlo burja bo podrla,
za njim ostala bo le rakla gnila.

Na njej bledeč bo epitaf oznanjal,
da rajnki se je poeziji klanjal.