Ajda in Miran, hvala,
res sem bila vesela vajinih komentarjev, vajinega pogleda na mojo pesem.

Navdih zanjo mi je pravzaprav bilo tvoje vprasanje, Ajda, glede omembe poguma v mojem komentarju na Miranov clanek Na tvojem obrazu solze.
V nedeljskem jutru, po tistem, ko sem napisala odgovor, sem se sprehodila ob obali – se vedno pod vtisom razmisljanja, kako nam je zenskam na splosno lazje, kako tezje je moskim spoznavati, spostovati in brez strahu in sramu izrazati svoja custva... Na pomolu sem zagledala mlad par: dekle je naredilo krasen skok na glavo in zaplavalo, on pa je ostal na obali…
in potem - en, dva, tri… je nastala ta pesem.

Ajda, ta pesem ni moja osebna zgodba, je le oris precej splosnega stanja. Le ocena tega, da smo v nasi kulturi zenske precej blizje stanju, ko dosezes svojo notranjo celovitost (ravnovesje moskega in zenske znotraj sebe), kot pa moski. In zato cenim moske, ki se jim ne zdi, da ogrozajo svojo moskost, ce so senzitivni, custveno odprti…

Miran, tvoj pogled na pesem mi je zelo zanimiv; dodal si novo vsebino, nov, globji pomen. »Prebujen« in »neprebujen« clovek…, potopiti se vase in se prebuditi… potopiti se v svojo globino… v globino, kjer se dna ne pozna… Ja, lepo!
Ko sem zdaj prebrala pesem, sem jo tudi sama videla kot okvir za tako razmisljanje.


In v tem je lepota poezije! Zapisane pesmi, zapisane besede so lahko okvir, v katerem se razvijajo nasa lastna razmisljanja, se sprostijo nasa lastna obcutja in custva ter se obogati nase dozivljanje sveta.
In v njih lahko vidimo odsev svojega lastnega notranjega dozivljanja in pogleda na svet okrog nas.
In Ajda, vesela sem, da je tebe pesem popeljala na razmisljanje o partnerskem odnosu, a slika, ki si jo rises o meni, je le tvoja predstava - to nisem jaz.


Sama zelim cim vec doziveti na tej Zemljici – pa ne da bi zato morala splezati prav na vsako goro, se potopiti v vsako vodo, spoznati navade vsakega ljudstva… Pomembna mi je siroka paleta dozivljanj, ki jih obcutim v sebi – in tu pomagajo tudi dozivljanja drugih… vanje pa se je najlazje potopiti ob prebiranju pesmi.
Poezija je »proizvod« desne mozganske sfere, ki je v primerjavi z levo v nasi kulturi zapostavljena… - in spet je tu teznja po ravnovesju, ki vodi k harmoniji in celovitosti cloveka.

Seveda pa samo dozivljanje – brez ozavescanja – ne pelje naprej. Moras vedeti, kaj se dogaja, zakaj, k cemu vodi…
A s svojim razumom sezes le do neke meje…potem prides v stik z bozjo voljo in prepustis…


Ajda in Miran, lepo vaju pozdravljam
in zelim siroko paleto notranjega dozivljanja in ozavescanja

Danaja

[ Odgovori na to | # ]