Čez bleda, belo marmornata lica,
čez ustnice priprto hrepeneče,
čez prsi nežne kakor brst kipeče
nenadoma razlije se rdečica.
In kot iz ločja švigne plaha ptica,
zasije plamen ti v očeh žareče,
v kotičkih vlažnih biserov slepeče
se solza zasvetlika kot kresnica.
Prosojna zdrsne ti z ramen tkanina,
pred mano brhka zadrhtiš razkrita,
le kodrov svetlih boža te milina.
Smaragdna kamna mi pogled slepita,
omamna njih skrivnostna je globina;
umri z menoj, marchesa Afrodita.
|
Sestanek
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 20. september 2006 @ 17:17 CEST
lp, ajda