Pisala bi pesem,
pa ne znam začeti..
in vendar mora mi uspeti.

Moram se na ves glas zadreti,
spraviti iz sebe krik lahak,
ki je v meni tako težak.

Vsem bi rada govorila,
pa mi je tako težko..
in včasih prav hudo.

Objemala naju je samota,
a nisva bila sama.
samota je včasih prav družabna dama.

Poslušalo naju je morje,
pa je slišalo bolj malo..
bolj kot poslušalo, je v naju valovalo.

Črički, so utihnili pod nama,
luna se mi je zdela tako utrujeno zaspana,
da so oblaki zakrili, na nebu vse luči..
in so svetile se samo še najine oči.

Vsem bi rada povedala, kako mi je bilo..
kako prekleto je bilo lepo..
in vendar se mi zdi, da že vsi vedo,..

Da vedo, kako lepo je,
če podariš nekomu vse in največ kar imaš..
če mu daš res vse,
ljubezen, dušo in srce.