Poj ptica,
samotnemu volku,
ki je izgubil svoj trop!

Pesem naj bo mila,
poj tako, kot poje
veter v gozdu.
Presliši tulečega volka,
se usedi na drevo
in opazuj ta svet!

S svojim glasom
prosi nebo,
da ukroti te zemeljske ljudi,
spremenjene v šoto,
umirajoče na placenti,
ki jih je rodila.

S svojim sprevrženim
krvavim kipenjem strasti
in svojo bebavo roko
segajo po sadežih
in uničijo drevo.

Stanje sluzi namaka svet,
spočet v požirku vode iz gore.
Sončni pesek se vali po ravnicah,
ranjen ob trnjevem telesu
težkega kaktusa
in beli lasje mu prekrivajo
nerazločen obraz.

Stapljajo se brezbarvne slasti
v veletok, ki nosi čredo
skoz arhitekturo kodiranja
vzpenjajočih in padajočih
nebotičnikov in velemest,
skoz ločevalne stene odtujenosti,
skoz vrednostna merila količin.

Ognjišča so očiščena starih zapisov,
skoz diskriminatorske enačbe spolov
se rešuje svet; skoz izbe, sobe, shrambe
in veže vstopajo h kaosu,
brez izstopanja,
kjer odločajo moški o denarju,
ženske pa uživajo razkošje tišin.

Brezdušno delci strupenih tvari
kužijo krtu zemljo, ribi vodo
ptici zrak in ščurki se neslišno plazijo
pod parketnimi oblogami,
ko bledi obrazi vstajajo iz postelj
in se valijo v hordah čez mostove,
v pisarne in nazaj v balon bolnega zraka,
ki nima v notranjosti nobene vsebine.

Tu šprica znoj in okrog se plazi osamljeni
volk, priklenjen na svoje bolestno ležišče.

Poj ptica,
samotnemu volku,
ki je izgubil svoj trop!