|
 KULTURNO DRUŠTVO MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA in SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA
Vabimo vas na literarni večer in predstavitev pesniške zbirke
Mateja Bizjak Petit (Mathea) : LE TI
v četrtek, 16. februarja 2006, ob 18.00 v prostorih Društva slovenskih pisateljev,
Tomšičeva ulica 12 v Ljubljani.
Na žagi bo avtorico spremljal Tomaž Podobnikar.
V četrtek, 16.februarja, bo ob 11. uri v prostorih Slovenske izseljenske matice,
Cankarjeva 1, II. nadstropje, tiskovna konferenca ob izidu knjige.
Mathea (*1969, Ljubljana). Njeno polno ime je Matejka Bizjak Petit. Z enajstimi
leti se je vpisala v literarno delavnico Lojzeta Kovačiča, ki jo je zaradi mladosti
preusmeril k lutkovni dejavnosti. Tam je pod njegovim mentorstvom ostala mnoga
leta. Medtem je zaključila srednjo pedagoško šolo in se vpisala na študij dramaturgije
(AGRFT). Postala je članica lutkovnega gledališča FRU-FRU, sodelovala z Lutkovnim
gledališčem Ljubljana, igrala, režirala in vodila lutkovne delavnice.
Kot dramaturginjo jo je večkrat povabil k sodelovanju režiser Martin Kušej.
Od leta 1993 živi in deluje v Franciji. Izpopolnjevala se je v Center for Puppetry
Arts v Atlanti in v Parizu pri mojstru ročnih lutk Alainu Recoingu. Ustanovila
je lutkovno gledališče MALO in v njem uprizorila med drugim pet svojih lutkovnih
besedil. Piše lutkovne tekste ter pesmi za odrasle in otroke. Pesmi je objavila
v Reviji 2000.
Publikacije:
LE TI, pesniška zbirka, Mariborska literarna družba, Maribor 2005
Izid knjige sta omogočila Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in
po svetu ter Zveza kulturnih društev Maribor.
www.pozitivke.net so medijski sponzor
|
NE ZAMUDITE
Predstavitev pesniške zbirke LE TI
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. februar 2006 @ 14:44 CET
iskrene čestititke bralcev Sončevih pozitivk! Želimo si, da bi na naših spletnih straneh še objavljala, ker te pogrešamo. Dobrodošla v domovini s svojim ustvarjalnim bogastvom in predstavitvijo svoje poezije. Sposodili smo si tvojo pesem na spletnih straneh Poezije, ki sledi v nadaljevanju. Naj se tvoja poetična slovenska duša vrne iz Francije in dobi prostor pod soncem domačim.
Lep pozdrav obiskovalka Sončevih Pozitivk in
članica Slovenske izseljenske matice
Tatjana Malec
-----------------------------------------------------
Avtor Mathea:
Balada njegovega portreta
V rokah svilena fotografija -
na njej obraz njegov meglica sanj prikriva.
Soj angela - ki hotel bi postati-
bežeča zdi se mi perut v modrici zlati.
Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva,
pogled otožno zrel neskončno me prevzame,
prebuja v meni se spomin podobe drage.
Kod sva se srečala midva,
da duša te tako pozna?
Kod so vodile najine poti,
da oko pogled mi nate zarosi?
V medaljonu, ki ga nosiš, sem te prepoznala.
Nekoč ti ga je moja roka dala,
ko tiho sva ob reki stala,
kjer drobna balerina z demonom je plesala.
Še slišim zvok godala - violine,
še slišim glas električne sivine,
v ritmu veličastne simfonije
srce je srcu ritem harmonije.
A grom udari, strela ubije.
Ubogo bitjece se zvije.
Od bolečine neminljive
iz solz se bitje v reko izlije.
Okamenel si demon dragi
v trenutku tragedije.
Ukradli kremplji usodne ironije
so bistvo , ki nikoli več ne vzklije.
Tako je mislilo srce,
ki ranjeno trpeče,
je stiskalo v sebi medaljon -
srebrno kapljico - drhteče.
In mnogo reke kapljic steče,
ko neki fant dekletu reče,
tam zraven kjer je kamen stal,
kjer slap mu solze je že dolgo pral.
»Poglej ta kamen, kako joče-
srce iz njega uiti hoče!«
Prijela deklica ga je v dlani dišeče
utrnila se zvezda je svetlikajoče črne sreče.
Četudi ona kamnov v slap ne meče,
jo v dlani kamen vroč opeče
in vrže ga v globine reke,
kjer kamen v hipu prepotuje veke.
Iz vode se prikaže angel presunljivi.
V soju modro zlatem ga uvidi.
Mu na obrazu ni moč brati let,
na plečih medaljona večni cvet.
Pogled na angela jo mami.
Vse kar ve, pozna - utone v pozabi.
Za hip se v večnosti predrami,
skozi fotografijo, ki jo vabi.
Prečudovita je sapa domišljija,
ki srcu vedno nove upe odkriva.
Skozi sanje peruti sta poletela,
nekje med nebom in zemljo sta se objela.
Iz medaljona srebrnega zdaj misel seva.
Skrivnosti lepote vseh časov opeva:
Balerina in demon bosta večno živela,
ljubezen še iz kamna bo vselej gorela.
Ko tu stojiš lepota omamljiva -
skulptura prevzetno očarljiva.
Pogled otožno zrel neskončno me prevzema,
vem, v obeh ideja ista se rojeva.
V rokah svilena fotografija -
Obraz - meglica želj ne skriva.
Soj angela, ki hotel si ga pokazati -
Žarečo prepoznala sem perut v modrici zlati.