Draga Ewe, glede Luči, oz. resnice kot enkratnega žarka pa naj ti topot odgovori Marsilio Ficini, ko govori o Božanski resnici, ki je Luč, lepota in ljubezen:

"...Le to s resnico, ki je enaka kot svetlobni žarek Enega, to je Boga, se mora ukvarjati, kdor se hoče opredeliti za platonično filozofijo. Ta svetlobni žarek prežema angele, duše, nebeške sfere in telesa sicer. Kot je tudi v knjigi pojasnjeno o ljubezni, sveti ta svetlobni sij v posamezniku v skladu z njegovo posebno naravo in se imenuje privlačnost in lepota. Kjer sveti najpopolnejše, posebno vabi slepe, mika opazovalce, pritegne tistega, ki se mu približa; ga drži ujetega in ga sili, da take kakovosti svetlobni sij v posebni množici tako rekoč časti kot božje bitje in ne stremi po ničemer drugem, kot po tem, da pokloni temu svetlobnemu žarku svojo prejšno naravo.

To izhaja iz naslednjega: včasih človeku ne zadošča pogled in dotik ljubljenega človeka in pogosto vpije: Ta človek ima nekaj, kar me žge, da celo ne vem več, kaj želim."

V takem primeru pretrpi duša zelo verjetno pekočo bolečino božanskega sijaja, ki odseva v lepem človeku kot ogledalo in jo skrivnostno dvigne, tako rekoč, kot na trnku potegne navzgor, da bi tako postala Bog. Za nerazumnega in bednega lahko smatramo vsakogar, ki se pogrezne v blato in naredi iz človeka žival, čeprav ga Bog vabi k vzvišenemu in bi lahko s pomočjo človeškega in z opazovanjem božanske lepote, postal iz človeka Bog. Namesto da bi dajal prednost duhovni in resnični lepoti, daje prednost telesni in temni obliki.

V nadaljevanju nam Ficino briljantno pojasni, kako pridobiti stanovitnost ob udarcih usode: "...Nemogoče je", pravi,"ljubi Teodorus, da bi gorje popolnoma izkoreninili. Nujno je, da k dobremu vedno spada njegovo nasprotje. Pri bogovih vsekakor ne more biti zla; to prizadene le umrljivo naravo in nižje področje. Zato moramo poskušati pobegniti od tod, kot se da hitro. Bežanje pa pravim temu, da postanemo po svojih najboljših močeh podobni Bogu. Modrost in čistost življenja ter pravičnost naredijo človeka podobnega Bogu."

Kako je treba razumeti ta božji nauk našega Platona, moraš začutiti. Kot je Bog stvarnik in tudi usmerjevalec naših duš, tako je svet ustvarjalec in usmerjevalec telesa. Medtem ko je duša božji otrok, je telo člen svetovnega telesa. Našo dušo vodi Bog, kot oče, po zakonih božje previdnosti dobro, prijazno in milo; naše telo pa vodi telo sveta z močmi usode, tako rekoč kot majhen delček celotne mase, množice in ga v silovitem viharju potegne za seboj. Moč usode pa ne vdre v naš razum, če se ni poprej spustila v telo, ki je podvrženo božji volji.

Zato večina na zaupa svojemu spoznanju in svojim močem, da se lahko izogne bolezni telesa in izgubi imetja! Vsaka duša je torej prepričana, da prinese propadanje telesa s seboj. Ko bo to prepričanje opustila, bo usoda izgubila svojo moč nad telesom in se ne bo dotaknila duše. Potem usoda nima več oblasti nad telesom in duša ostane nedotaknjena.

Modri se ne bo brezuspešno boril proti usodi; z močnim nasprotovanjem bo opravil tako, da bo pobegnil pred seboj. S tem da pobegneš, sicer ne premagaš nesreče, ji pa uideš. Zato nam Platon ukazuje, da se moramo namesto ljubezni do telesa in skrbi za zunanje stvari, zateči predvsem k negi duše, drugače se namreč zla ne da odvrniti.

K temu še dodaja: "Kot je mogoče hitro." V globini verjamem, da bi morali od zgodnje mladosti začeti ločevati odnos duše od odnosa do telesa, preden se izgubimo v stalnem stiku z njim. S tem begom postane duša z vso pravico podobna Bogu, saj je kot Bog osvobojena telesnega omadeževanja.

Takšno svobodo dosežemo predvsem s tremi krepostmi: z modrostjo, pravičnostjo in pobožnostjo. Modrost spozna, kaj smo dolžni Bogu in kaj svetu; pravičnost daje svetu, kar je njegovega in pobožnost daje Bogu, kar je božjega. Zato modrec prepusti svoje telo, kot del sveta, njegovemu vrvežu, v katerega ga naključje tudi vedno vodi. Dušo, božjega otroka, pa osami od enosti s telesom in zaupa njeno vodenje božji previdnosti po njeni volji.

Če sledimo, ljubi Giovanni, temu zlatemu nauku našega Platona, potem bomo zapluli, če piha na nas ugodna nebeška sapica, preko silnega žrela morja usode srečno in nepoškodovani v pristanišče."

Ficino nam tudi daje trajna spoznanja in nasvete. V njegovih pismih je mnogo trajnih spoznanj in nasvetov, ki so še vedno povsem sodobni. Antoniu Seraficu iz San Miniataje je pisal o plemenitih življenjskih navadah, ki so rezultat resnega in vztrajnega prizadevanja. Naslov tega pisma je:
" O modrem in srečnem možu."
" Marsilio Ficino pošilja svojemu kolegu filozofu Antoniu Seraficu svoj pozdrav. Moder je tisti, ki se zavestno oklepa Boga, je veder v nesreči, ker mu ne vzame poguma niti strah, niti ga ne muči bolečina.
Ne zapelje ga volja, niti ogreje strast, ki v gosto zaraščeni trnjevi goščavi skriva nežne, lepe cvetlice; ki pobere in izkoplje iz gnoja bisere; ki vidi v temi; ki teka z nogami obteženimi z železom in prepletenimi z vezmi, kot bi bile proste in nevezane, ker ga z eno besedo, navdihuje božji duh.

Kot do sedaj, posnemaj Pitagoro, Sokrata in Platona, ki so se izkazali kot filozofi z vsem srcem, ne le pri govorenju, temveč predvsem v samih dejanjih in ne kot mnogi drugi, ki veliko veljajo le na jeziku. Zaman sili modrost tistega, dragi Sarefino, ki ne premore modrosti. Bodi pozdravljen in ostani zvest svojemu značaju."

Zadnje pismo kaže, kako strastno je Ficino sledil Platonovim mislim. Naslov je: Božji znanstveniki so budni, ostali sanjajo.

" Marsilio Ficini pošilja svojemu edinemu ljubemu prijatelju Giovanniju Cavalcantiju svoj pozdrav. Mnogi se čudijo, da se tako natančno držim izpolnjevanja Platonovih načel, saj pogosto obravnava protislovlja in čudaštvo. Čudili se bodo, tako menim, če premislijo, da za res obstaja le božje, ki ni zastrupljeno niti z dotikom s tujo naravo, niti ga ni nič zmotilo v njegovem stanovitnem miru, da telesne stvari v resnici ne obstajajo in, da le izgleda, da so okužene z nasprotjem in podvržene stalnemu spreminjanju. Prav zaradi tega pa stvari niso resnične, temveč so kot take le odslikava senc.

Medtem, ko so se na žalost posvečali vsi filozofi pretežno le opazovanju naravnih stvari in med temi podobami resničnih predmetov, živeli neresnično življenje, je imel Platon božjo nalogo in je bil sam buden bolj, kot vsi ostali. Zato je bolje, da v teologiji sledim Platonu, kot pa ostalim filozofom; tako kot bolj zaupam budnemu krmarju, kot pa krmarju, ki spi."

Draga Ewe, želim ti prijetno branje in lep pozdrav tudi vsem, ki bodo brali tale komentar.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]