V začetku je bilo le bitje srca.

Človeško je, da rasteš z gibko kožo
in lastno usodo v materinem trebuhu,
da si spočetka del nevidnega soja duha,
sluteni odblesk prapodob,
prepreden z žilami,
zvrtinčen kot riba
v materinem telesu.
Odrinila sem baldahin s postelje
in v rokavih svojega srca
sem nosila dve delovni roki.

Duh se je pomikal prek mnogih teles
in prišla sta živeti vame,
starša moja.
Vajina luč je svetila v mojo zeleno svetlobo
in zapustila sta me ob drevesu,
drevesu z veliko krošnjo,
drevesu z grudo, korenino in avro;
drevesu, ki ne klone viharju,
drevesu, ki je postalo mati in oče
v menjavah bivanja in odrešitve.


Čez vajin obraz
je čas napredel tančico miru,
stekleno gladko površino
iz kristalnih delcev nebes.

Vajna zapuščina? Ta jekleni obroč.
Dlani deklice lomijo zaraščene veje
in duša stražarka spomina ihti,
ker vaju ob razklanem drevesu več ni.
Odšla sta vsaksebi.
Težko se je prebijati skoz dneve in noči,
stiskati pesti, ko v prsih kljuje in ječi
na poti iskanja prostranstev starih vezi.
Na suhem jeziku počiva okno duše
pripravljeno na pomenek o mnogih stvareh.
Priklicano bivanje iz vajinih teles
živi v pokolenjih. V šumečem spevu
neizbrisanih dejanj iz ljubezni večno živita.

Nekdo je utrgal vajin glas. Bil je roža,
ki vsa dišeča in tiha niha
med življenjem in smrtjo
in veter ji sega v dušo pojoč o zgodbi otroka.

...o0o...