Vprašanje je, ali je moški z bujnimi lasmi lepši od moškega s plešo, ali je ženska z idealno postavo manekenke lepša od bolj okrogle in nasmejane vrstnice. Ali je potrebno, da si moški zaradi lepote operativno premeščajo vsadke las na svojo plešo ali da si ženska operativno zmanjša nos, odpravi podbradek ali poveča dojke s silikonom, ali da se ženska prepusti takšnim shujševalnim kuram in operativnim posegom, ki ogrožajo njeno zdravje? To so vprašanja, ki postajajo za današnji čas aktualna, ker navidezni vtis lepega, postaja tržno blago. Človek na nek način trguje s svojim telesom, s svojim izgledom in s samim seboj.

Človek išče lepoto v človekovem površnem zaznavanju in ne v človeku in stvareh samih. Ta posebna lastnost dojemanja lepega temelji na ugodju in neugodju. Lepo vzbuja ugodje, grdo neugodje. Živimo v dobi estetskega hedonizma, ko nam igled stvari narekuje vsebine. Vešče umetelno narejen lep izgled obraza pri kozmetičarki, ki se ga moški ne upa niti dotakniti, kaj šele objeti in poljubiti, naj bi bil lepši od naravnega. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je umetno lepo hkrati tudi nujno dobro. Tudi ko se človek zaljubi, najprej vidi lepo telo in seje vanj lepe misli, ne da bi vedel kaj v tem telesu je, kakšna duša v njem prebiva. Naslednja stopnja ljubezni, ko spoznamo in nas navduši telesna lepota je odkrivanje lepote duše, ki ima večjo vrednost kot lepota telesa. Lepota telesa kaj hitro izgubi svoj lesk in čar, če človeku manjka lepota duše.

V razvoju človeštva krmari okus po lepem svojo pot in išče estetiko v sorazmerjih vidnega in pogosto pri tem zanemarja iskanje lepote globlje občutenega. Vidni lepoti je današnji človek prisodil zelo visoko mesto v zmoti, da je vidna lepota pomočnica rojstvu dobrote in dobrega značaja.


Lepota je urejena po hierahičnem redu: v prvi red spadata dobrota in duševna lepota, le-ti vladata v svetu naših globljih čutil in občutkov, estetika pa je podrejena etiki. Neetično ne more biti lepo. Od tod se dviga človekova sla po lepem in človek se dokoplje do lepote spoznanja ali vrednosti, to je do lepote miselnega sveta, v katerega se steka veliko vsakršnih čustvenih in miselnih momentov, ki se v njem asimilirajo, ga razvijajo in bogate. Duša je zrcalo človeka in v duši dobi sleherna stvar, sleherno dejstvo precizno oseben značaj in novo osvetljavo, ki se odziva svetu s svojo specifično notranjo lepoto, le-to izžareva človekova govorica, pogled, nasmeh in mimika obraznih mišic in udov telesa. Od tod se dviga človekova sla po lepem in človek se dokoplje do lepote spoznanja ali vednosti, to je do lepote miselnega in občutenega sveta skoz lepoto duše in tu najde smisel človekovega bivanja in resnice.

Kakako je pa v naravi? Plod je vedno izpolnitev in mu ni treba posebej ustvarjati zunanje lepote. Vsako seme ve kako se mora samo osrbeti za prehod v samostojno življenje. Vemo kako je z rastlinskim svetom, ki nas bogato zasipa z lepoto ob cvetenju in zorenju. Obstaja v živi naravi zakon, ki posrkbi za razmnoževanje in nadaljevanje življenja. Vsako živo bitje je po svoje lepo in nosi v sebi simbol modrosti zakona narave.

Človek je krona stvarstva. Nekateri ljudje se običajno spotikajo ob človeško telo, če ni grajeno skladno z idealno predstavo o lepoti, na primer če ima telo krajše noge, nižjo in nekoliko bolj čokato postavo ali plešasto glavo. Ali je zato človek manj lep? Zakaj je človek tako občutljiv za lepoto svoje vrste, da si je postavil merila, ki mu predstavljajo ideal harmonije, ki je vidna očem in pri tem pozablja na tisto harmonijo, ki je sama po sebi enovita bitnost kompleksnega človeka. Vse kar je izven tako postavljenih formalnih meril o idealni lepoti telesa zavrača kot nesprejemljivo in to nadomešča z nadomestki, ki pačijo človekovo nravnost. Tako postaja lepota neresničnost, zavajanje in ponarejenost. Dandanes smo vse bolj priča sprducirani lepoti, ki ni naravna. Ženske, ki jih prikazujejo v reklamnih spotih, v filmih in raznih TV oddajah, so "okrasili" s toliko nadomestki, da se je njihov izgled oddaljil o naravne lepote in dobiva vse bolj fiktivni, osladni in nagonski značaj spolne pohotnosti in drugih lastnosti nasilja. Moto sodobne industrije lepote na tekočem traku je ugajati za vsako ceno. Moški se prelevi v "mačota" in njegova lepota se bahavo izkazuje z mišicami, nepremagljivim pogumom ter finančno sposobnostjo in neuničljivostjo, kar mu določa lepoto, daje značaj in določa ceno. Takemu človeku je dodeljena popačena podoba o lepoti in se oddaljuje od intelektualne estetike in lastnega bistva. Ljudje, ki jim takšno matrico lepote vsiljujejo kot pogoj za vstop v uspešno življenje, postanejo odtujene karikature od svojega lastnega naravnega bistva. Postavljajo se norme in merila za ocenjevanje lepote, ki so se oddaljila od meril, s katerimi opazujemo lepoto narave.

V naravi le redko kdaj opazimo spačke, medtem ko je pa pri modernih ljudeh to kar pogost pojav, ki vzbuja sočutje. Koliko afektiranosti, narejenosti in izumetličenosti vidimo samo na načih TV oddajah, ko voditelji in nastopajoči več ne vedno kako bi se oblačili, govorili in se gibali. Vse je namenjeno senzacionalizmu, šokiranju gledalcev ter špekulacijam in manipulacijam z okusom ljudi. Naše telo kot nosilec naše človeškosti, je najvišji dosežek narave, njenih vzgonov in zakonov, zato je tudi najlepši proizvod, naraven in takšen, kot nam ga je narava poklonila in kakšen se more razviti v človeku po zakonih narave s človekom z jedrom osebnosti, ki je že zaradi svoje osebnosti lep. Lepota narave zares ne more biti vprašljiva. Zavest, da naravnemu dodajamo umetelno nima nobene zveze z okusom za lepoto. Človek je najlepše bitje med vsemi bitji v naravi prav zaradi globine njegove duše, zaradi sposobnosti, da se udejani v vsem njegovem pomenu in ustvarjalnih sposobnostih. Človek, ki mu je edini cilj odevanje z dragimi oblekami, brezciljno vozikanje z dragimi avtomobili in umetno lepotičenje z umetnimi nadomestki, postaja vse manj sposoben za svojo naravno nalogo, ki mu je bila kot človeku z rojstvom namenjena in podarjena.

Roke in noge so se v teku razvoja človeku izoblikovale do današnje dovršenosti, da hodi pokončno in da lahko opravlja delo pianista. Barva človekove polti se je izoblikovala po podnebnih razmerah. Nihče pa ne reče, da je bel jasminov grm lepši od zrelega bezgovega grma, ki nosi temnejše plodove na svojih vejah ali da sta košata grma grša od visoke ciprese. Nad naravo smo navadno vzhičeni, opazujemo jo kot čudež in občutimo, da smo z njo v sorodstvu in da bi bilo prav, da bi se človeka ocenjevalo po enakih merilih. Vsako živo bitje opravlja svoje funkcije, svoje naloge in se razmnožuje po svojih sposobnostih in v skladu z zakoni narave. Kateri je torej tisti odločilni faktor, ki poudarja lepoto človeka? Krona človeškega telesa je nedvomno glava in tisto, kar je v njej. Človek naj se čuti lepega toliko, kolikor živi skladen s svojo osebnostjo in z odprtim srcem ter s svojimi mislimi in prepričanjem, ki mu jih zbujata narava in življenje. Do sebe naj bo iskren in svojo lepoto bo našel, ko bo izrazil sebe, svoje dobro, resnico in vse kar je v njem pristnega in neponarejenega. Le v tem je resnična lepota.

Tatjana Malec