|  Včasih se ti zgodi, da ti enostavno ni za bonton. Ko si zaželiš samo to, da preprosto sedeš za mizo, v eno roko vzameš kos pizze, z drugo si pa pomagaš…Tako sem nazadnje počela tudi sama. Znašla sem se med znanko in njenim saj ne vem kaj, verjetno tudi znancem, a ni pomembno. Dajala nas je žeja, sproti pa smo se odločili še za družinski prigrizek pizze in krožnik dobre omake. Počutila sem se dobro in jedla tako po domače, a tudi okoli nas ni bilo skoraj nič ljudi.
Nakar mi ta nesojeni znanec pove, da imam pribor. Vilico in nož vendar.
»Se počutim čisto v redu tako. Jem tako kot mi »paše«, pa skoraj nikogar ni, da bi videl, kako ne uporabljam pribora v kompletu«, mu odgovorim
»Kaj pa bonton?« mi zabrusi in mi dvigne pritisk.
»Vseeno mi je«, sem hotela biti kratka.
»Potem pa ne moreš sedeti za to mizo«, me še nahruli.
»Glejte v svoj krožnik!« se ne dam.
«Imaš fakulteto?«
»Seveda«, jezno odgovorim in si mislim svoje.
»Danes ima samo 10% ljudi dokončan kvalitetni faks in to je potrebno izključno ločiti«, me pouči.
Pojedla sem do konca in se resnično presedla, da sem lahko v miru popila dva »deci« mineralne vode, po svoji želji in pravilih. Čeprav mi je džentlmen zagotavljal, da je že prepozno, da bi lahko še kaj naročila… No, tisti egoist je imel tako ali tako samo eno željo. Da najde žrtev svojega nakladanja in te posrka.
In spet. Sedim z gospo priletnih let, ki je čakala na nekaj pomembnega. Tudi presenečenje jo je čakalo, a se ni odločila, ker se je bala kaj bodo rekli njeni »učenci«. Nekako tako mi je nakazala.
»Še pohvalili vas bodo, da ste super »tršica« se pošalim.
Ona pa zmagoslavno »Jaz sem ta pa ta »titula«, univerzitetno izobražena, jaz nisem nobena »tršica.«
»O, Bog« pomislim «že spet«.
In to eno za drugim, v dveh dneh. Globoko sem se zamislila in karkoli bi rekla, kdo ve koga bi spet užalila. Da so me te besede pretresle, celo razžalostile je tako ali tako samo moja stvar in ta vzorec mi ne bo prišel nikoli več do živega. V bistvu so mi pomagali sprejeti »imidž izobrazbo«, ki nekaterim pomeni celo toliko, da se z njo identificirajo.Se pravi, da so zato pač nekaj in veliko več od navadnih smrtnikov. Za naravno inteligenco jim je zelo malo mar ali je sploh nimajo. Žal je tako.
|
NE ZAMUDITE
Bonton pravila
Prispeval/a: stojči dne sreda, 4. maj 2005 @ 09:37 CEST
lahko človeka
hudo v glavo napihne
in mu hudo osiromaši
njegovo srce,
tudi tako to včasih je,
pač pomanjkanje
esencialnih spoznavnih vsebin. :)
---
stojči
Bonton pravila
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 4. maj 2005 @ 14:35 CEST
O tej ujetosti in omejenosti racia govori naslednja zgodba o sv. Franiščku in papežu. Papež ga vpraša, kdo si?
- Eden od ponižnih služabnikov božjih, je odgovoril, iz Assisija, sveti oče.
- Iz kakšnega svinjaka si se priplazil? Menda misliš, da je to duh paradiža? Zakaj se nisi umil, zakaj se nisi preoblekel, preden si stopil predme? Kaj hočeš?
- Prišel sem, da bi ti padel k nogam, sveti oče, in te zaprosil za neko milost.
- Kakšno milost?
- Za neko posebno pravico.
- Posebno pravico? Ti? Katero?
- Posebno pravico do popolnega uboštva, sveti oče.
- Veliko prosiš!
- Številni bratje se hočemo poročiti z ubožnostjo in midva sva prišla prosit, sveti oče, za blagoslov te naše poroke in za dovoljenje, da smemo pridigati.
- Kaj pridigati?
- Popolno uboštvo, popolno ponižnost, popolno ljubezen!
- Za to ne potrebujemo vas. Isto že oznanjamo mi. Odidi z božjim blagoslovom!
-Sveti oče, je zdaj rekel s čvrstim glasom, oprosti mi, da takoj ne odidem. Bog mi je naročil, naj grem in govorim s teboj, prišel sem. Prosim te, prisluhni mi: Smo ubožni, raztrgani in neuki bratje; kadar gremo po cesti, nas obmetavajo s kamenjem in limoninimi olupki. Ljudstvo plane iz hiš in delavnic, da nas zasramuje. Tako se je, Bog bodi zahvaljen, začel naš pohod. Mar se ne začenja vselej enako sleherno veliko upanje na svetu? Svoja pričakovanja vežemo na svoje uboštvo, svojo preproščino in na svoja goreča srca. Ko sem se odpravil, da te poiščem, sveti oče, sem si v duhu vse jasno načrtoval, kaj in kako ti bom razložil, da boš privolil in to zapečatil z bulo. Zdaj pa sem vse pozabil. Gledam tebe, za teboj vidim razpelo in za Križanim Zveličarjevo vstajenje, in za Njegovim vstajenjem zapuščenega, razdejanega sveta. Veš, kakšna radost je to, sveti oče? Kako naj bi človeku ob tem zastala pamet? Utrgalo se mi je. Ne vem, od kod naj začnem, kaj je začetek, kaj je jedro, kaj konec. Vse je postalo eno, vse je en sam vzdih, sveti oče, en sam ples, moj veliki nanadejani, obupni krik. Oh, ko bi mi dovolil, sveti oče, da bi zapel, da bi mogel tako izpovedati, kaj želim od tebe!
Ko je sv. Frančišek odplesal in odpel, je papež zgrabil Frančiška za ramo:
- Prenehaj! je zakričal nanj. Bog ni vino, da bi se opijal z njim!
- Plesat pa pjdi v krčme!
- Ven! je ukazal papež in iztegnil roko, da bi prijel za zvonček in priklical diakona pri vratih.
- Nakloni mi še malo potrpljenja, sveti oče! Rad bi odšel, vendar ne smem proč od tod, preden ti ne povem še besede. Prejšnjo noč sem sanjal...
- Sanjal je! Velike skrbi imam, menih. Na svojih plečih nosim vesoljno krščanstvo. Nimam časa, da bi poslušal sanje.
- Ponižno prosim tvojo svetost, sveti oče. Te sanje bi lahko bile sporočilo iz nebes. Noč je velika prinašalka božjih sporočil. Nakloni mi to milost in prisluhni.
- Dozdevalo se mi je, sveti oče, da stojim samoten na strmi pečini in opazujem Lateran, mater vseh cerkva. In ko tako gledam, nenadoma opazim, da se je cerkev zamajala, da se je njen zvonik nagnil in da so njeni zidovi razpokali, iz višav pa sem zaslišal glas:
" Frančišek pomagaj!"
-In nato? Kaj je bilo potem? Ne ustavljaj se!
- Nič drugega nisem videl, sveti oče. Sanj je bilo konec, prebudil sem se.
- Ti?! Ti?! Ne, ne, tega ti ne dovolim! - Kdaj si videl tisto v sanjah?
- Ob zori.
- Tudi jaz, je zastokal papež, prav tako ob zori.
- Si torej že v tukajšnem življenju videl samega Boga? je vprašal jezno in zaničljivo.
- Oprosti mi, sveti oče, res sem ga videl, prejšno noč.
- In je s teboj govoril?
- Vso noč sva bila skupaj, a nisva govorila. Samo od časa do časa sem mu rekel: "Oče!" On pa mi je odgovarjal:"Otrok moj!" Nič drugega! Ob zori pa sem imel iste sanje.
- Nedoumljivi so načrti Vsevišnjega, nedoumljivi... Davi ob zori so sanje, ki so zapustile tebe, menih, obiskale tudi mene. Tudi jaz sem videl cerkev, ki se nagiba in podira... Ampak jaz sem videl še nekaj drugega, česar ti, menih, nisi videl: razcapanega, zoprnega meniha...
- Nemogoče! Kakšna sramota! Papež torej ne zadošča? Mar nisem jaz tisti, ki ima oba ključa, ki odpirata vrata nebes in zemlje? Gospod, zakaj mi delaš krivico? Mar nisem tisti, ki je iztrebil brazakonje, preganjal najhujše krivoverce, katare, in spet utrdil vero v Provansi? Mar nisem spet podjarmil Konstantinovega mesta, sprijenega osirja, in ali nisem njegovih bajnih zakladov-zlatnikov in ikon, rokopisev ter sužnjev in suženj- pripeljal na Tvoj dvor? Mar nisem pribil križa na vse trdnjave v Italiji? Mar se ne trudim, da bi vzdignil ves krščanski svet za osvoboditev Tvojega svetega groba? Zakaj torej nisi poklical mene? Ali je moral priti ravno ta raztrgan, zoprn menih, se opreti s svojimi pleči ob zidove cerkve, ki ji je grozilo, da se bo zrušila, da jo je pdprl?
Spet je prijel Frančiška za vrat, ga vlekel k oknu, mu obrnil glavo k svetlobi, se nagnil nadenj in se prestrašeno zastrmel vanj.
- Mogoče pa si res ti? je spraševal. Obraz razcapanega meniha je bil podoben tvojemu! Ti naj bi bil torej tisti, ki naj bi rešil Cerkev? Tega si ne dovolim! Gospod, tvoja senca na zemlji sem, zakaj me ponižuješ?
-Poberi se , menih!
- Sveti oče, je odvrnil Frančišek, nek glas v meni mi odsvetuje: " Nikar ne zbeži!"
- To je Satanov glas, ti puntar!
- To je Kristusov glas, sveti oče, poznam ga. "Nikar ne zbeži!" mi narekuje."Odpri svoje srce mojemu namestniku na zemlji. Njegovo srce je polno usmiljenja, naklonil ti ga bo."
- Govori! je rekel, zdaj že z milejšim glasom. Zdaj ne morem še ničesar presoditi. Kaj hočeš? Poslušam te.
- Ne vem, kaj naj povem, sveti oče, kje naj začnem, kako naj položim svoje srce k tvojim svetim stopalom. Jaz sem božji šaljivec, poskakujem in plešem in pojem, da bi na njegove ustnice za hip izvabil smehljaj. Drgače nisem nič, nič drugega nisem zmožen početi. Daj mi dovoljenje, sveti oče, da bom brez zadržkov pel in plesal po vaseh in mestih. In dovoli, da to počnem v cunjah in bos in da nimam ničesar za v usta.
-Od kod tebi takšno hrepenenje, da bi pridigal?
- Ker čutim, sveti oče, da smo prispeli na rob prepada. Daj mi dovoljenje, da bom kričal: Pogrezamo se!
- Pa menda ne misliš, menih, da boš s tem kričanjem rešil Cerkev?
- Bog obvaruj! Kaj pa sem jaz, da bi reševal Cerkev? Mar ni tu papež, mar niso tu kardinali in škofje, mar ni tu Kristus, da jo obvarujejo? Jaz si želim samo eno, to, kar že veš: da bi lahko kričal: Pogrezamo se!
- Frančišek Asiški, je dejal počasi in s poudarki, kakor da ga roti, Frančišek Asiški, okoli tvojega obraza vidim plamene. Ali so to peklenski ali nebeški plameni? Nimam zaupanja v prenapeteže, ki silijo za nemogočim, za popolno ljubeznijo, popolno čistostjo, popolnim uboštvom. Čemu skušaš preseči človeka? Zakaj hlepiš, da bi dosegel, kar je dosegel samo Kristus in kar je samo njegovo zasluženje? To je huda prevzetnost, zavedaj se tega, Frančišek Asiški. Pravi Satanov obraz je ošabnost. Kdo ti zagotavlja, da ni Satan to, kar te žene, da bi vse prekosil in oznanjal nemogoče?
- Sveti oče, dovoli mi, da govorim v prispodobah.
-Še ta ošabnost! je zarohnel papež. Tako je govoril Kristus.
- Odpusti mi, sveti oče, ne znam drugače. Ne da bi to hotel, sleherna moja misel, pa ne samo misel, tudi sleherno veliko upanje, in tudi velik obup, kadar jih dolgo nosim v sebi, postanejo prispodoba. Če mi razkolješ srce, sveti oče, boš v njem našel samo ples in prispodobo. Nič drugega.
- Ali smem govoriti, sveti oče?
- Poslušam.
- Ko se je sredi zime mandljevec odel s cvetovi, so se ga vsa okoliška drevesa lotila z očitki: "Takšen domišljavec," so govorila,"kakšna prevzetnost! Domišlja si, da bo tako prinesel pomlad!" In mandljevo drevo se je sramovalo, da so njegovi cvetovi zardeli. "Odpustite mi, moji bratje," je reklo."Prisežem, da tega nisem hotelo. Toda na lepem sem v srcu začutilo topel pomladanski veter."
Zdaj se papež ni več obvladal, planil je pokonci.
-Dovolj! je zavpil. Tvoj napuh in prostaštvo sta brezmejna! V tebi se tepeta Bog in Satan, in ti to veš.
- Vem, sveti oče. Zaradi tega sem prišel, da si od tebe izprosim rešitev. Iztegni roko, pomagaj! Mar nisi poglavar krščanstva? Mar nisem duša, ki je v nevarnosti? Pomagaj!
- Govoril bom z Bogom in se potlej odločil. Pojdi zdaj, zbogom!
lep pozdrav in prijetno branje,
Miran
Bonton pravila
Prispeval/a: Alan_New dne sreda, 4. maj 2005 @ 15:17 CEST
Bonton pravila
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 4. maj 2005 @ 23:18 CEST
bonton ni merilo, s katerim merimo vrednote človeka. Bonton je postavil človek kot neko normo, ki bi odražala standard lepega vedenja in omike, da se ne zruši ravnovesje v obrazcu vedenja, ki ga ljudje pričakujejo od drugega človeka. Neolikano je neko obnašanje, če je vulgarno, zlagano, nepristno in razglašeno za nedostojno ali zlo. Jesti kos pize z roko v družbi prijatelja pa ni nedostojno temveč sproščeno dejanje, ki ga ni mogoče enačiti z ničeemer slabim, temveč le z izvrinim ustvarjanjem prijateljskega vzdušja.
Bonton niso samo pravila lepega vedenja, temveč so ta pravila tudi sredstvo, da ljudje izrabljajo bonton, da prikrijejo svoj pravi jaz in se skrijejo pod pravila "lepega" vedenja in se delajo boljši, bolj imenitni in vzgojeni kot v resnici so. To je zlaganost, hipokrizija zavita v embalažo bontona. N.pr. prijatelj, s katerim se dolgo poznaš in tikaš, te kar naenkrat začne vikati in nazivati s "spoštovana gospa", ko nima več koristi od tebe. Ali je to bonton z izrazom spoštovanja in omike? Ne! To je zloraba bontona, ki postane nosilec povsem drugega sporočila, ki nima z bontonom in spoštovanjem določene osebe nobene zveze.
Lep pozdrav in dober tek pri koščku pize v roki s pravim prijateljem! To je zares nekaj lepega. Pravi prijatelj zares ne more zameriti takšne sproščenosti.
Tatjana