 Čisto lepo in toplo sem se čutila
med starimi knjigami
in negovanimi iluzijami,
da imam tla pod nogami,
streho nad glavo in posteljo
in da sreča steguje roko
velikodušno proti meni.
Čisto lepo in toplo sem se čutila
med pridušno belino marjetic,
med poduhovljenim cvetenjem trate
in domišlijsko predstavo o ljubezni luči,
ki me obredno spreminja v travno bilko,
usmerjeno h kreposti svoje rasti.
Ko se je srce umaknilo k počitku
in ko sem pred vrati pustila razum,
so ideje pognale korenine
in skozi okno sem zagledala
vzneseno tavajoče zelno kraljestvo.
Tedaj sem vstopila v odločilni trenutek
z zanesenjaštvom duhovnih brezizhodnosti,
z eksistenco življenja obdarjena
in rojena z žetvijo sreče v svojih rokah.
Očarana od čaše velike erotične sončnice
sem se igrivo smejala v sebi navznoter
kako me na izvirni način žlahtni
ta sončna roža s preobiljem svetlobe,
ki mi omogoča dihati vonj njenega razcveta
in spletati nezavedno vence koralov
iz prastarih navad vzgonov moči iz rasti.
Oh, saj to sem jaz, dogodek srečnega naključja,
v krogu kozmičnega prepuščanja svoje biti meni,
z dotiki zarisana, ravnodušno stkana v stvarnost,
umeščena v aleje nestalnosti želja,
skoz zlat dež isker rojena skrivnost občutij
z robovi cvetov in dušo človeka,
bitje mnogih pomenov in smislov,
roža v razveseljivem človeškem stanju,
estetski nagib hrepenenja v lotosovi snovi,
enkratnost z jezerom vesolja v sebi,
ki ga popotnica in tujka nosim s seboj.
...o0o...
|