Draga Navihana
Ko sem prebirala tvojo pesmico, sem začutila bolečino, ki si jo doživela. Sama sem šla preko, pa še vedno živim. Šla sem enkrat, dvakrat, trikrat.. tolikokrat, da sem dojela. Ko sem dovolj trpela, so se mi oči odprle, da si sama ustvarjam bolečino z napačnim pogledom na stvari. Ni pomagalo, ko so mi ljudje govorili, ni pomagalo, ko sem brala duhovne knjige, nič ni pomagalo, dokler nisem imela trpljenja "polno kapo" in nisem zmogla več. Takrat se je zgodilo. - takrat sem nehala trpeti in v svoji glavi spremenila mišljenje. Zgodilo se je tako samo od sebe, prej sem se pa trudila dolgo časa, ker sem vedela, da delam nekaj narobe, pa nisem vedela kako in kaj, zakaj in čemu. Pravzaprav nisem vedela nič. Tako kot sedaj ne vem nič, a sedaj lahko to priznam, včasih sem pa mislila, da vem veliko, predvsem za druge.

Ponižnost, kapitulacija do problemov, ki jih ne morem spremeniti. Sprejemanje situacije takšne kot je, ljudi, takšnih kot so in seveda ne nazadnje tudi sebe "budalo" takšno kot sem. Od sebe sem pričakovala preveč, tako pa tudi od drugih. Vse poglede sem imela postavljeno na glavo, potem pa se mi je zasukalo - na pravo stran. A zakaj?
Še enkrat povem - dovolj sem morala trpeti, da sem nehala trpeti,
dovolj sem morala ljubiti, da sem nehala tako in začela na pravi način ljubiti,
dovolj sem morala biti osamljena, da sem se nehala počutiti osamljeno in vzljubila trenutke, ko sem lahko sama,
dovolj sem morala izgubiti kar mi je bilo drago, da sem spoznala, da imam vse,
dovolj sem morala biti ranjena, da sem sedaj utrjena in ne ranim drugih,
dovolj sem morala narediti napak, da sem začela razumeti...

Vsega, prav vsega je moralo biti ravno zadosti, da se nisem zlomila, da sem se le upognila v burji življenja, ki me je premetavalo sem ter tja.

Tudi tvoj trenutek je prišel, ko se nisi zlomila ampak samo upognila in rekla "oprosti", saj si se zavedla sama sebe in svojih dejanj.

ČESTITAM, Titanic

[ Odgovori na to | # ]