Moj svet je bil na začetku prazen,
za ljudi sem bila golazen.
Niso me marali, niso sprejeli,
niso me resno jemali, vsak zase so živeli.

Bila sem poosebljena žalost sveta,
duša, hrepenela po svetlobi.
Bila sem mirna, tiha vsa..
sodila si o svoji usodi.

Pa se od nekod je vzelo,
občutje, kar veselo.
Občutek, da pripadam,
da vsaj nekam spadam.

Počasi v meni je tlelo,
in na koncu se je popolnoma vnelo.
To je, ki zdaj me žge,
riše rano v srce.


To je, ki včasih kar boli,
in jaz sem brez moči.
In če bi kdo mi ga vzel,
bi moj srček še bolj trpel.

Živim samo za to še,
da hrepenim po tem.
Obsedenost ni to, NE!
Lepšo pot želim vsem.

*******Zakaj mi to toliko pomeni?********