Poziv ljudem, naj spoštujejo življenje v vsakem bitju stvarstva je tako star kot svet. Našemu zahodnemu svetu je bil vsajen šele pred dva tisočleti s kozmičnim dejanjem usmiljenja.

Če bi Zahodni človek na to univerzalno žrtev Ljubezni odgovoril z dejanji iz srčnega spoznanja in bi od takrat dalje izkazoval pozornost Bogu, ljudem in vsemu stvarstvu, bi naš svet dandanes ne stal na robu kozmične katastrofe.

Vendar pa človek ni prepoznal možnosti za odrešenje. S svojo zavestjo še vedno blodi sem in tja med obema poloma nasprotij, ne da bi prepoznal zlato, odrešujočo sredino-središčno točko, ki jo je nekoč kot princip večnosti izgubil in mu je bila skozi Kristusovo žrtev spet darovana.

Velika disonanca med božansko zahtevo do nas in našim dejanskim obnašanjem je dandanes vedno bolj vidna. Na mnogih malih primerih vsakodnevnega življenja se kaže, da si človek neprestano prizadeva, da bi pred svojimi vrati jasno prepoznal trsko v očesu drugega, v okviru svojih štirih zidov pa iz svojega očesa noče potegniti bruna. Pri neštevilnih zunanjih stvareh se teži k spremembam, v velikih pomembnih stvareh, ki imajo vzrok v lastnem bitju pa ostaja vse po starem. Današnjo trpljenje človeštva je tako veliko, kot še nikoli doslej.

Na fizičnem področju se mu vedno bolj približujemo s tehniko, na psihičnem pa ga omamimo, zavijamo v dobre nasvete tipa "Zaupaj v sebe, imej se rad"... ali seciramo. Na drugih življenjskih področjih je stvarstvo izpostavljeno človeškemu egoizmu. Neizmerno bedno in mučeno celotno stvarstvo noče več biti izpostavljeno metodam dosedanjega človeka. Stvarstvo pričakuje novega človeka, ki bo iz svoje notranjosti razumel bistvo stvari in bo začel delovati iz svoje notranjosti navzven.

Kot že sam članek opisuje, je tekom zvezdnih let v deželi znotraj našega duhovnega kraljestva nastopilo nekaj povsem nepredvidljivega. Prišlo je do kozmične katastrofe, do padca duhovnega človeka iz božanske dimenzije zavesti v dimenzijo naravne zavesti. Naše kraljevsko bitje je zlato kroglo popolno božansko pojavno podobo, izgubilo. Kdaj, kako in zakaj je prišlo do tega padca, ne moremo ugotoviti z našim sedanjim naravnim razumom. Verjetno se je vse skupaj začelo pred več milijoni let s proti-božanskim delovanjem enega samega božjega človeka, potem pa je v silni verižni reakciji za seboj potegnilo še nešteta bitja, med njimi tudi nas.

To je povzročilo posledice, ki si jih težko predstavljamo. Nepredstavljvo mnogo časa je že preteklo od te tragične kozmične izgube. Medtem(kot opisuje ta članek) je postajala človeška duša vse bolj gosto obkrožena z maerijo in vse bolj je prevzemala nam poznano podobo. Tako človeška duša ni bila le ob pojavno podobo, ampak je izgubila tudi povezavo z duhovnim kraljestvom. Na njegovo mesto je stopilo zemeljsko kraljestvo z zemeljskimi zakoni.

To žalovanje in tarnanje človeške duše je bilo v kozmičnih dejanjih usmiljenja po dolgem časovnem obdobju uslišano. Vedno znova lahko dobi človeštvo nazaj ta centralni princip božanskosti. Odposlanci duhovnega kraljestva prinašajo človeštvu ta božanski princip v bistvu vseh religij, kar se je zgodilo tudi v naši dobi pred 2000 leti. Kristusov duh se je žrtvoval in človeški duši vrnil izgubljeni in pozabljeni božanski princip pojavnosti.

Prav tako kot se najvišje bitje ljubezni, kozmični Kristus spusti k človeštvu in se usmili njegove nižje narave, da bi s samopožrtvovanjem spravil nazaj izgubljeno božansko bitje, bi morala človeška duša odgovoriti na to božansko žrtev ljubezni z usmiljenjem do vsega zemeljskega stvarstva in se skloniti tudi k najnižjemu stvoru, da bi odslej tudi ta imel svoj delež pri zlatem darilu neba. Zato pravi duhovni kralj, človeški duši:" Sprejmi me. Spoštuj me kot življenje, ki bije tudi v najmanjšem bitju. Tudi v najbolj nepomembnih bitjih me naredi za svojega spremljevalca in notranjega tovariša.

In Kozmični Kristus prinese skozi posrednika - Jezusa-človeštvu izgubljeni princip večnosti. Skozi to kozmično žrtev se je z božansko silo spet spustil v človeško srce, kakor zlato seme. To je ta zlata sredina v človeku, duhovni praprincip, ki ga morajo ljudje prepoznati in mu pomagati, da se lahko razodene. In kako je človeška duša odgovorila na to žrtev ljubezni? Vzela je zlato okroglo podobo in z njo pobegnila.

Kristusov klic " Vzemi me seboj", ki je v vsakem bitju, človek presliši. Tihi glas božanskega bitja, ki je zaprto v obliko in hrepeni po odrešitvi se izgubi med glasnimi glasovi čutnega sveta. Hitro je človek pozabil na svojo obljubo in na svojo pravo življenjsko nalogo. Tako človek ni izpolnil svoje obljube, ki jo je dal univerzalni Kristusovi Ljubezni. To velja posebaj za človeka zahodnega sveta, ki mu je bila ta zahteva izrecno postavljena pa se še vedno nahaja v učnem procesu nasprotnega si obnašanja.

Usmiljenje ne prihaja iz spoznanja čutečega srca, ampak zaradi opomina s strani kozmičnega duhovnega zakona setve in žetve. Na zahodu se je razbohotil humanizem z velikimi potenciali dobrote. Določene kroge vedno bolj pesti slaba vest in v njih raste nemir, kajti kljub vsem socialnim, religioznim, znanstvenim in kulturnim naporom ni mogoče ustvariti družbe, ki bi bila Bogu všečna. Vedno jasneje se kaže, da vse pozitivne napore spremljajo negativni učinki, kot da bi se medsebojno dogovorili in se pognali v naskok. Več kot storimo domnevno dobrega, močneje stopi na plan tudi negativna stran. Zakaj je temu tako? Globlji vzrok za izbruh slabih učinkov na dobro mišljeno, leži v pomanjkljivem poznavanju samih sebe.

Resnično samospoznanje pomeni, da človek dela dobro iz univerzalne samoumevnosti iz notranjega spoznanja srca. Če človek ne uspe izpolniti zahteve univerzalnega Duha s spoznanjem lastnega srca, se mu vse obrne v trpljenje, nejevoljo, odpor in vedno večji problem. Potem postane tak potek človekovega razvoja nesrečen. Danes se soočamo z nesrečnimi sadovi naše ozkosrčne in neuvidevne reakcije na Kristusovo zahtevo. Morda smo tako kot že mnogi drugi verjeli, da je nekdo za nas že vse opravil in da nam je ostalo le še to, da prilagodimo svoj odnos do veroizpovedi, kulture in sociale.

Zdaj pa moramo uvideti, da smo se zmotili. Mogoče smo menili, da bomo božansko zahtevo zadovoljili s svojo poslušnostjo do zakonov tega sveta. Vendar pa se Kristusova sila ne pusti odgnati in pozabiti na tak način. Človeku sledi za petami v obliki bede živih bitij. V podobi ubogega bitja mu povsod sledi in ga zasleduje z zrcalno sliko njegove slabe vesti.

Edino kar nas lahko pripelje do odrešitve in cilja, je življenje in delovanje iz zlate sredine srca. V vsem stvarstvu, v vsakem živem bitju, živo utripajoča sila čaka na sozvočje z našo dušo. Zavestno sozvočje naše duše s kozmičnimi zakoni življenja izza pojavnega sveta, bi lahko bil začetek vzpostavitve ponovne zveze z Božanskim. Če pa Kristusovim zahtevam sledimo samo iz slepe poslušnosti zakonom tega sveta in avtoritetam, ne da bi spoznali same sebe, tedaj se za nas nasprotje sveta spremeni v zrcalno sliko naše slabe vesti. Beda živih bitij postane naša lastna življenjska beda, tako nastane med nami in Njim "stena" duhovne realnosti. Ta stena duhovne realnosti ima danes poseben pomen. Zaradi kozmičnih sprememb, ki so nastopile v začetku dobe Vodnarja, sevajo na našo Zemljo nove kozmične sile, ki delujejo očiščujoče, razbijajoče in prenavljajoče.

To so sile žarčenja Univerzalnega Kristusa. Človeštvo bo vrženo ob steno njihove duhovne realnosti, kjer se bo razbilo in tako stopilo v prenovo. Kristus dogodek pred dva tisoč leti je hotel preko pozitivnega izkustvenega procesa človeštvo pripraviti na spremenjeno kozmično žarčenje. Obenem hoče pokazati pot k harmoničnemu sprejemanju v to kozmično področje žarčenja. Vendar pa je človek le redko razumel Kristusovo darilo, to je možnost, da se sam odreši s pomočjo duhovnega Kristusovega principa, ki ga nosi v svojem srcu.

Na visoki Zakon Ljubezni, ki je s tem povezan, premalo odgovarja z dejanjem mislečega srca. Zato stoji vso človeštvo danes nepripravljeno pred to "steno". Če to hoče ali ne, če to razume ali ne, bo človek soočen z duhovno realnostjo nove amosfere in njenega ognjenega žarčenja.

s poštovanjem in lep pozdrav vsem,
Miran

[ Odgovori na to | # ]