Opominjajoči glasovi skozi tisočletja

Opominjajočih glasov ni nikoli manjkalo. Zato v nadaljevanju sledi pregled izjav pomembnih mož in žena svojega časa. Začnimo z velikim prerokom Stare zaveze Izaijo, po katerem je Bog npr. rekel: „Kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite svoje molitve, vas ne poslušam, vaše roke so polne krvi. Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati hudo. Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu ...“

In: „Kdor zakolje bika, je, kot da bi ubil človeka; kdor žrtvuje ovco, je, kot da je psu zlomil vrat ... To izbirajo na svojih poteh in njihova duša se veseli njihovih grozot.“

Prerok Ozej je izrekel naslednje besede: „Njihovo žrtveno klanje in žrtje mesa se mi gnusi, in Gospodu to ni všeč, zato si bo zapomnil njihova hudodelstva in prišla bodo nazaj nadnje.“** Kar je tukaj označeno kot „prišla bodo nazaj nadnje“, ni nič drugega kot zakon setve in žetve, vzroka in učinka.

Grški filozof in matematik Pitagora, ki je živel v 6. stoletju pred Kristusom, je prav tako poznal kavzalni zakon. Svaril je: „Vse, kar človek stori živalim, se vrne nadenj.

Kdor govedu z nožem prereže vrat in ostane gluh ob rjovenju iz strahu, kdor je sposoben hladnokrvno zaklati vpijočega kozlička in pojesti ptiča, ki ga je sam hranil - koliko je tak človek še oddaljen od zločina?“

Laotse (pribl. 3. - 4. stol. pred Kr.), kitajski filozof, je opominjal: „Bodite dobri do ljudi, rastlin in živali! Ne preganjajte niti ljudi, niti živali, niti jim ne povzročajte trpljenja.“

Z Jezusom, Kristusom, sta na to Zemljo prišla velika Božja ljubezen in usmiljenje. Ohranjenih je veliko Njegovih izjav in dogodkov, ki pričajo o Njegovi ljubezni do vseh bitij. V Bibliji seveda o tem ne najdemo ničesar. Nasprotno pa najdemo številne primere za Jezusovo lju- bezen do živali v „Evangeliju popolnega življenja“ in v „Jezusovem evangeliju“, ki je od 1989 del velikega Kristu- sovega razodetnega dela To je Moja Beseda:
„Jezus ozdravi konja
Zgodilo se je, da je Gospod odšel iz mesta in je z učenci šel čez gorovje. Prišli so na breg z zelo strmimi potmi. Tam so srečali moža s tovorno živaljo.
Konj pa se je zrušil, ker je bil preobremenjen. Mož ga je pretepal, da je krvavel. In Jezus je stopil k njemu in rekel: „Ti, sin krutosti, zakaj pretepaš svojo žival? Mar ne vidiš, da je veliko prešibka za svoje breme, in ne veš, da trpi?
“ Mož pa je odvrnil: „Kaj imaš ti opraviti s tem? Svojo žival lahko pretepam, kolikor hočem; moja je namreč, kupil sem jo za lepo vsoto denarja. Vprašaj te, ki so s Tabo, iz moje soseščine so in vedo.“
In nekateri učenci so odgovorili, rekoč: „Da, Gospod, tako je, kot pravi, zraven smo bili, ko je konja kupil.“ Gospod pa je odvrnil: „Kaj ne vidite, kako krvavi in ne slišite, kako stoka in tarna?“ Oni pa so odgovorili in rekli: „Ne, Gospod, ne slišimo, da stoka in tarna!“
In Gospod se je razžalostil in rekel: „Gorje vam, zaradi otopelega srca ne slišite, kako toži in vpije k svojemu nebeškemu Stvarniku za usmiljenje. Trikrat pa gorje tistemu, zaradi katerega kriči in stoka v svoji bolečini!“
In stopil je naprej in se dotaknil konja, in žival se je dvignila, in njene rane so bile zaceljene. Toda možu je rekel: „Pojdi zdaj po svoji poti in ga ne pretepaj več, če upaš, da boš tudi ti našel usmiljenje.“

„Gorje lovcem!
Ko je bil Jezus na poti z nekaterimi učenci, je srečal moža, ki je dresiral pse za lov na druge živali; in rekel je možu: „Zakaj počneš to?“ In mož Mu je odgovoril: „Ker živim od tega. Komu koristijo te živali? Slabotne so, psi pa so močni.“ In Jezus mu je rekel: „Manjka ti modrosti in ljubezni. Glej, vsaka stvaritev, ki jo je ustvaril Bog, ima svoj smisel in namen. In kdo lahko pove, kaj je dobrega v njej in kako koristi tebi ali človeštvu
? In za tvoje preživetje: Glej polja, kako rastejo in so rodovitna, pa drevesa polna sadežev in zelišča! Kaj hočeš še več, kot ti dá pošteno delo tvojih rok? Gorje močnim, ki zlorabijo svojo moč! Gorje premetenemu, ki rani Božja bitja. Gorje lovcem! Kajti tudi njih bodo lovili.“
In mož je bil zelo presenečen in opustil je urjenje psov za lov in učil jih je reševati življenje, ne pa ga uničevati. In sprejel je Jezusov nauk in postal Njegov privrženec.“

Jezus je govoril tudi proti uživanju mesa:
„Jaz pa vam pravim: ne prelijte nobene nedolžne krvi in ne jejte mesa. Bodite odkriti, ljubite usmiljenje in ravnajte pravično, in dolgo boste ostali na Zemlji.“

Rekel je tudi:
„Prišel sem, da odpravim žrtvovanja in krvave praznike. Če ne boste prenehali žrtvovati in uživati mesa in krvi živali, ne bo nehala nad vas prihajati Božja jeza; prav tako je prišla nad vaše prednike v puščavi, ki so se vdajali uživanju mesa in jih je napolnila gniloba in so jih izčrpale kužne bolezni.“

Eden izmed cerkvenih očetov, Hieronim (331-420 p.Kr.), je še vedel poročati:
„Do vesoljnega potopa je bilo uživanje živalskega mesa nepoznano. Toda po potopu so nam usta mašili z vlakni in smrdljivimi sokovi živalskega mesa ... Jezus Kristus, ki je prišel, ko je bil čas dopolnjen, je spet povezal konec z začetkom, tako da nam zdaj ni več dovoljeno jesti živalskega mesa.“

Pavel je v svojem pismu Rimljanom pisal: „Vemo, da tudi vse stvarstvo do zdaj vzdihuje in trpi. Stvaritve plaho čakajo, da bi se ljudje izkazali kot Božji sinovi. Kajti nobena stvaritev naj ne bi bila več uklenjena v obtok minljivosti, povrnile naj bi se v prvotno svobodo Božjih otrok.“
Johannes Chrysostomus (354-407 po Kr.) opisuje, kako je živela skupina takratnih kristjanov:
„Pri njih ni potokov krvi; ne koljejo in ne sekajo mesa... - Pri njih ni strašnega vonja po pripravljenem mesu .... ni slišati divjanja in strašnega hrupa. Uživajo samo kruh, ki si ga prislužijo s svojim delom, in vodo, ki jim jo nudi čisti izvir. Če si zaželijo razkošnega obroka, uživajo v sadežih in pri tem občutijo večji užitek kot pri kraljevski mizi.“

Večina ljudi živi tjavdan. Hodijo v cerkev in morda včasih slišijo kakšno pridigo. Vendar si sami s sabo ne pridejo na jasno. Zato tudi redko vprašajo: kaj je človek?
V Univerzalnem življenju se učimo resnico videti kot celoto, to pomeni: od kod prihajam in kam grem? Prav v Univerzalnem življenju se tudi učimo razumeti neomajni Božji zakon in stvarstvo, ki je zasidrano v njem. V Božjem stvarstvu spoznamo Božjo voljo, ki je nespremenljiva in se je ne da zaobiti.
Govorimo o materiji, o zgoščenosti in mnogi se počutijo kot njeni pripadniki, tako rekoč kot otroci materije. Iz fizike vemo, da vse stvari pravzaprav niso nič drugega kot nihanja in impulzi nevidnega energij- skega polja in da je vsak človek nihanje. Navidezna čvrstost, ki jo imenujemo materija, ne temelji torej na ničemer drugem kot na nihanju.
Božansko bitje je finosnovno, človek je grobosnoven. Vse dokler se ne obrnemo k duhu v sebi in ne priznamo in ne izpolnimo absolutnega, neomajnega zakona, sta človek in svet v nenehnem procesu zgoščevanja.
Večno stvarstvo vsebuje tudi zakone narave. V mogočnem naravnem zakonu je vsaka travica, vsaka cvetlica, vsak grm, vsaka žival in prav tako vsak mineral sestavni del življenja. Mati Zemlja z vsemi življenjskimi oblikami je v Stvaritelju, v zakonu narave. Stvarstvo, skupaj z zakoni narave, je Božja popolnost, ki je neomajna.
Človek meni, da mora posegati v zakone narave. Če opazujemo svet, ki ga je človek naredil takšnega, kakršen je danes, moramo spoznati in konec koncev priznati, da človek vse bolj škoduje sam sebi. Trpi zaradi svoje lastne uničevalne sebičnosti. Človek zakonov narave ne more spremeniti, ker so neomajni. Njegovo kršenje teh zakonov je njegova usoda.

Zelo veliko človekovih prestopkov nad zakonom narave temelji na nespoštovanju Božjih bitij, živali, o katerih je Charles Darwin (1809-1882) rekel: „Živali tako kot človek občutijo veselje in bolečino, srečo in nesrečo.“

Lov in ubijanje živali je posebno nizkotno napačno obnašanje človeka do Božjega stvarstva in do zakonov narave. Takšno ravnanje je v nasprotju s svetlimi močmi v najgloblji notranjosti človekove duše, ki bi se v zemeljskem življenju rada razvila. Človek, ki samovolj- no ubija živali, ravna proti svoji resnični biti, se ponižuje in si torej odreka svoje človeško dostojanstvo.

Erazem Roterdamski (1465-1536), humanist in pisatelj, je z ostrimi besedami opisal „obsedene lovce, ki jim je gonja živali največje zadovoljstvo in ki so neverjetno zadovoljni, kadar zaslišijo odvraten zvok lovskih rogov in lajež tropa psov ... Ko nato poskusijo ponujen košček divjačine, se počutijo skoraj popolnoma poplemenitene. Medtem, ko se ti ljudje ob stalnem lovu in požrtijah pravzaprav popolnoma izrodijo, vseeno menijo, da živijo kraljevsko.“

Tudi drugi ljudje z duhom in srcem se prav tako niso izrekli samo proti lovu, temveč so komentirali tudi tiste, ki nad nemočnimi bitji izživljajo svojo razdiralnost. Theodor Heuss (1884-1963) prvi predsednik Zvezne republike Nemčije: „Lov je samo nizkoten opis za posebno strahopetno morjenje sobitij, ki nimajo nikakršne možnosti. Je stranska oblika človeške duševne bolezni.“

George Bernard Shaw, irski dramatik, ki je 1950 leta dobil Nobelovo nagrado, je izjavil: „Ko hoče človek ubiti tigra, se temu reče šport. Ko hoče tiger ubiti človeka, se temu reče zverinskost.“ Shaw je preprosto ugotovil: „Živali so moji prijatelji in svojih prijateljev ne jem.“

Alexander von Humboldt (1769-1859), znani naravoslovec, je rekel naslednje: „Kjer živi en lovec, lahko živi deset pastirjev, sto kmetov in tisoč vrtnarjev. Okrutnost do živali se ne more obdržati ob resnični izobrazbi in ob resnični učenosti. Lov je najznačilnejši greh nizkega in neplemenitega naroda.“

Richard Wagner (1813-1883), nemški komponist, se je izrazil na naslednji način: „Če se nam je nekoč zdel pogled na bika, žrtvovanega bogovom, grozota, tako se danes v čistih, stalno z vodo splakovanih klavnicah vsakodnevno pripravlja krvava kopel, umaknjena pogledu vseh tistih, ki pri obedu uživajo v okusno pripravljenih, do nespoznavnosti iznakaženih delih trupel umorjenih domačih živali.
Odslej naj bi se trudili le za to, da navkljub zagovornikom dogem o koristnosti ustvarimo religijo sočutja, ki bo močna podlaga za nov odnos in ki bo pri nas zmagala.“

Bertha von Suttner (1843-1914), pacifistka, Nobelova nagrajenka za mir 1905: „Po mojem prepričanju bo prišel čas, ko se nihče ne bo hotel več prehranjevati s trupli, ko se nihče več ne bo hotel ukvarjati s klavstvom. Koliko jih je že danes med nami, ki mesa nikoli ne bi jedli, če bi morali sami prerezati vrat živali!“
„Od sto izobraženih in tankočutnih ljudi jih verjetno že danes devetdeset ne bi nikoli več jedlo mesa, če bi morali ži- val, ki jo pojedo, sami ubiti ali zabosti.“
„Kdor ne prenese kričanja žrtve in njenega trzanja, a mu je to vseeno, kakor hitro je ne vidi in ne sliši več, kako vpije in trza - ima sicer živce, nima pa srca.“

Lovcev očitno ne motijo muke obstreljenih ali umirajočih sobitij. Iz tega se da razbrati, kakšno je stanje njihovih živcev, pa tudi njihovega srca ...

Podobno izražajo besede francoskega pisatelja in filozofa Françoisa Voltaireja (1694-1778):
„Lov je eno najzanesljivejših sredstev, ki ljudem ubije občutek za njihova sobitja.“

Znana nemška pisateljica Luise Rinser (*1911) analizira: „Ker so živalske žrtve anonimne, smo gluhi za njihove krike.“
„Danes ne vidimo več mukotrpnega življenja in umiranja klavne živine. To se dogaja avtomatično. Pravkar še žival, v naslednjem trenutku že razkosano meso: naša hrana. Naš način kanibalizma.“
„Dolgo bo trajalo, preden bo človeštvo dojelo, da niso samo ljudstva zemlje en narod, temveč da so ljudje, rastline in živali skupaj ‚Božje kraljestvo‘ ter da je usoda enega področja tudi usoda drugega.“

Vse to kaže, na kakšno raven se podaja človek, ki živalim škoduje, jih ubija ali temu zločinu daje potuho z uživanjem mesa ali z molčanjem.

Tako se je povsem točno izrazil Joseph von Görres (1776-1848), pisatelj iz obdobja romantike:
„Kdor se želi dvigniti nad običajno življenje, se izogne krvavi hrani in ne izbere smrti za svojega kuharja.“

Grškemu zdravniku Empedoklu, ki je živel v 3. stoletju pred Kristusom, pripisujejo naslednje besede:
„Največje omadeževanje je vzeti življenje in goltati plemenite ude.“

Carl Anders Skriver (1903-1983), filozof in avtor, govori o etiki prehrane. Njen „cilj je, da roke niso umazane od krvavih dejanj, čistost pod kožo in čistost srca. Toda o čistosti srca ne moremo govoriti pri nečistem vsejedcu, ki ne razmišlja in nima slabe vesti ob groznih zločinih nad živalskim svetom, ki se vsak dan dogajajo v krščanskem svetu zgolj zaradi človeške prehrane.“

Kako pomemben je odnos do živalskega sveta za oblikovanje značaja, za jasen pogled in kritično razsodnost, je razvidno iz naslednjih besed Theodorja Heussa:
„Prej ko se naša mladina sama od sebe nauči občutiti vsako grobost proti živalim kot nizkotno in čim bolj pazi na to, da iz igre in druženja ne pride do mučenja, toliko jasnejša bo pozneje njena sposobnost razločevanja, kaj je v svetu velikih pravica in krivica.“

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (7.del)