|  Stojim na obali. Vidim ladjo, kako nastavlja svoja bela jadra jutranjemu vetriču in se počasi pomika proti odprtemu morju. Prelepa je in tako jo gledam, dokler končno njeni obrisi na obzorju povsem ne izginejo in tedaj zaslišim nekoga ob sebi reči:
»Ni je več.«
Kako je ni več? Samo jaz je ne vidim več in nič drugega. Njen jambor je še vedno natanko enako visok in njen trup natanko enako dolg in prav toliko je težka, kot je bila prej, ko sem jo še videl, in še vedno vozi svoj tovor proti cilju.
Pomanjšanje njene velikosti in izguba izpred oči pa sta spremembi, ki sta se zgodili v meni in ne v njej, in prav v tistem trenutku, ko je nekdo poleg mene rekel:«Ni je več,« je na drugi strani morja radosten klic oznanil:
»Glej, tamle prihaja!«
In tako je tudi z umiranjem.
izvor neznan
Vprašanja življenja in smrti
Chris Wright in Sue Haines
|
NE ZAMUDITE
Ladja
Prispeval/a: jaka dne ponedeljek, 10. januar 2005 @ 11:18 CET
Ne vem, če sem pravilno razumel vendar mislim, da sem.
Ko sem enkrat praznoval oz. samo imel svoj rojstni dan,
mi je eden od "duhovnih učiteljev" dejal:
" No, pa smo eno leto bližje smrti dragi Kristjan"
Malce sem ga gledal in obstal z svojimi mislimi, vendar
potem je še pa nadeljeval:
" Vendar ne pozabi, da leto bližje tudi novemu rojstvu.
Lp.
Ladja
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 10. januar 2005 @ 11:41 CET
kot s to ladjo je tudi s stvarmi v življenju. Vemo, da so, pa jih ne vidimo. Lahko so celo v naši bližini, za nami, pa jih ne vidimo, ker gledamo naprej, lahko za stvari za drugo zgradbo, stvarjo, katera nam zakriva prostor, pa vseeno vemo, da so tam.
Zanimiva zgodba, pri kateri si lahko zamislimo, da stvari resnično in materialno celo, obstajajo, pa jih ne vidimo, vemo pa, da so.
Ladja
Prispeval/a: Devi dne ponedeljek, 10. januar 2005 @ 11:54 CET
hvala
Ladja
Prispeval/a: lovrenco dne torek, 11. januar 2005 @ 15:50 CET
Ladja
Prispeval/a: ana dne sreda, 12. januar 2005 @ 07:37 CET
Zgodbe, ki jih (pre)pišem in pošljem na Pozitivke, so zgodbe, ki so blizu mojemu srcu, ki se me dotaknejo. In za katere bi želela, da jih prebere še kdo drug, da se ne zgubijo v morju pisane besede.
Ob teh zgodbah želim samo to, da še komu drugemu, ne samo meni, polepšajo dan, ga razveselijo, mu pomagajo na vsakdanjih poteh življenja... včasih nam je lepa misel v tolažbo kljub temu, da je ne razumemo, samo čutimo, da v sebi skriva sporočilnost, ki je pomembna tudi za nas. Recimo, da se dotakne naše duše, ne pa (raz)uma.
To je edino pričakovanje, ki ga imam ob takih zgodbah: da bi polepšale dan še komu. Drugih hotenj nimam. Le zakaj bi jih imela? Ljudje smo si tako različni med sabo, dva med nami ne doživljata istega trenutka enako. Zato je nemogoče, da bi (za)upala, da ljudem te zgodbe pomenijo isto kot meni, ali pa, da jih razumejo enako kot jaz.
naj ti bo lep dan
ana