|  " Zakaj vedno moliš? " je vprašal učitelj.
" Ker mi molitev odvzame veliko breme s srca."
" Žal ponavadi stori prav to."
" Zakaj žal? "
" Ker te predvsem odvrača od tega, da bi videl,
kdo ti je naložil breme, " je rekel učitelj.
Zelo iskriva misel, ki se lahko v pravem času in na pravem mestu razplamti v mogočen ogenj, ki ti je sposoben v trenutku požgati prav vse zemljevide vseh štirinajstih svetov. Vendar jaz še vedno zmolim kdaj kakšno molitev. Sveti angel se me pogostokrat
dotakne. Večkrat pa si zapojem kakšno spevno hindujsko mantro. V mislih imam speve, ki opevajo enega izmed najlepših aspektov boga, kar so ga moje zemeljske oči uspele videti. Govorim o bogu brez katerega Indija nikoli ne bi bila Indija.
Nikoli ne bom pozabil tistega dne, ko sem v službi bil tako zatopljen v sladkobo tega svetega imena, da sem zafučkal celih trideset oken. Škoda, ki sem jo povzročil je znašala za okoli 200 tisoč tolarjev. Zadeva je bila res konfliktna. Saj se mi je scena, v kateri sem glavni igralec bil seveda jaz, zdela tako romantično smešna, da si nisem mogel pomagati.
Iz preobupano strogih pogledov svojih nadrejenih, sem uspel zaznavati le nagajivo mežikanje igrivega dečka, ki je sijal v neskončni lepoti svoje gracijozne privlačnosti, s katero se poslanstvo pavovega peresa že od nekdaj pozna.
Seveda je bil to moj zadnji delovni dan. Nikakor se nismo mogli razumeti.
Zato se zelo strinjam, da je družbi v kateri večino človešta za seboj vleče težak kamen, pač potrebna takšna molite, ki jim to težo še najbolje opraviči ali še boljše povedano osmisli.
Vendar poslušajte me.
Resnična molitev nima nič skupnega s samim dejanjem.
Molitev je kvaliteta.
Ona je način postopanja, ki ga vnašamo v dejanje.
Čistiš tla in v tem je lahko tvoja molitev.
Pripravljaš hrano in v tem je lahko tvoja molitev.
Prisluhneš zdaj meni in v tem je lahko tvoja molitev.
Resnično molitev sestavljajo te majhne stvari, ki nas spremljajo iz trenutka v trenutek, do konca našega življenja.
To je esenca molitve.
Vendar, kar vam resnično hočem povedati je sledeče:
Vsi poznamo oči otroka. V mislih imam oči katera še vas ne znajo poslati v lep pozdrav.
Vzemite si čas in začutite te sijoče dragulje, ki se tako iskrivo prevažajo na štirih kolesih.
Vsak človek dobre volje, pa čeprav še z nerazvitim Šiva netrom, ima sposobnost zaznati ta migajoča polja, ki obdajajo te majhne glave. Namreč njihova božanska esenca jim ne sije samo iz levega očesa,ampak jim vibrira v vsakem atomu njihovega bitja. In to bitje, nam je sposobno že samo s svojo prisotnostjo zdraviti in odpirati avro.
Zakaj je temu tako?
Kakšen korajžneš bi rekel, da oni še pa v spanju ne pozabijo na svojega boga.
In res je tako.
 Oni so še popolnoma ubrani s svojo notranjo alkimijo, ki poskrbi, da se jim tako nežno in ubrano dviga in spušča trebušček.Oni so še vedno v stiku s svojo izvorno svetlobo v kateri si jim njihova srca konstantno pozibavajo na orgazmično-žgečkljivih melodijah, ki jih še nobena zemeljska nota ni uspela zapisati.
Sprašujem vas zdaj!
Kako bomo temu otroku pokazali prostor v katerem ga čaka skušnjava.
Kako bomo temu otroku pokazali nič kaj bolj odaljen prostor v katerem ga čaka še greh.
Kako bomo temu otroku pokazali mejo na kateri se loči stran zemlje od strani nebes. (nonsense)
Kako bomo temu otroku ovrednotili vibracijo mantre, ki štiriindvajsetkrat obkroži obod celotne zemlje, ko je enkrat izgovorjena. (nonsense)
Povem vam, da oči otroka ne potrebujejo teh mentalno-čustvenih tamponov. In dolgo sem mislil, da je ta prioriteta le na strani otrok. Vendar, ker je živvljenje do mene tako dobro, mi je predstavilo to isto prazničnost pri ljudeh, ki že dolgo več niso otroci.
Ne preko knjig in ne preko dogem, namreč iz oči v oči.
Kajti brez te primarne molitve, ki je v osnovi ena sama nebesedna alkimija, ti ne bi uspelo narediti niti prvega požirka mleka. Kapljica mleka bi te potopila kot ocean slane vode.
Ti pa se tako prostodušno sprehajaš po abecednem polju iz katerega mi ponujaš sklop lepih besed, ki resonirajo na določeni frekveci emotivnega naboja in so že zdavnaj izgubile svojo prvotno resonančnost.
Veselim se dne, ko si bom tudi jaz do končno očistil ta zaprašen pogled. In s ponosom ti bom segel v roko, saj bo hvaležnost mojega preprostega srca edina stvar, ki jo bodo tvoje očo sposobne reflektirati.
Prijatelji, pozdravite let svojega belega goloba, saj je to v bistvu edina beseda, ki vam jo danes želim sporočiti.
|
NE ZAMUDITE
Vzlet belega goloba
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. januar 2005 @ 08:05 CET
tvoje sporočilo dvigne človeka s perutmi belega goloba visoko v jasnino neba, če poskusi pot do takšne sreče - biti vedno otrok. Človek v svojem bistvu nosi otroško dušo, tisto prvinskost, ki nam je dana ob rojstvu. Drugo so vse tamponi in nadomestki, ki jih življenje vsiljuje človeku zaradi tega ali onega razloga. Skoz življenje človek plava v glasbi svojega otroškega glasu. Spoprijateljiti se s svojim otrokom v sebi, ki ti nakloni posebno prijateljstvo in drug drugemu odkritosrčno gledati v oči in se mu s hvaležnostjo izmuzniti v odraslost s tem, da se k njemu spet vračaš, ko začutiš potrebo srečati otroško dušo v sebi, je zadovoljstvo in sreča, ki se dvigne v tvojo hvaležno molitev. Človek s plemenitim, nežnim, otroško rahlo zardevajočim obrazom je obdarjen z nenavadnim posluhom za otroške glasove v sebi, je notranja luč, ki žari in ne zahteva preveč. Samo nasmeh in veselje, zaljubljenost v ljubezen samo, zaljubljenost v vsak dih s čistim, občutljivim odzivom. In ta otrok v tebi ima tudi potrebo, da ob prostih dnevih gre v naravo, kajti bil je prijatelj igranja, tekanja za žogo, skakanja v višino in hoje po svežem zraku, zato je prav, da srcu tega otroka v sebi dopuščamo otroško veselje, ker v tvoji koži mu je včasih pretesno in mu koža postaja preozka. Pustimo temu otroku v sebi, da se giblje z občutkom, ki mu celo ugaja, in je nad njim navdušen, da lahko pride k tebi na obisk in da ti sprejmeš kdaj tudi njegovo povabilo za igro. In tedaj nepričakovano spoznaš, da si bil potemneli kip in da te je otrok v tebi, ki skaklja po stopnicah in počne vragolije prav razveselil in ti se predajaš bleščeči modrini in kristalnemu lesku tvojega jutranjega srca - biti otrok v sebi. In v tem milem prepletanju strun uglaševanja v tebi biti hkrati otrok in odrasel s strogimi usti in strogim pogledom, te ogreje tisto rastoče navdušenje, ki zveni kot osvoboditev. Biti otrok sonca v tisti pradavni božanski svetlobi, kakršen se razkriva otrokom in razgrinja v naših sanjah, je že samo po sebi molitev. Ko je nekoč deževalo in se mi je na ulici spodrsnilo, mi ta otrok v meni ni pustil oditi. Rekel mi je: tolažbe in vedrine potrebuješ, da ti moje srce zavriska kot nekoč, ko sem bil otrok v tebi. In s tem svojim nenavadnim zbujenim poželenjem sem občutila otroka v sebi kot molitev. Nato se je odrasel človek v meni vzravnal, premišljeval in se čudil, da se je ta otrok v meni tako udomačil, da ne moreva več eden brez drugega živeti. Tedaj sem mu jaz odgovorila, da je bilo to prijateljstvo z otrokom v meni potrebno, ker živim od moči njegovega glasu, ki se oglaša v meni. Jaz sem molčala in otrok v meni ni z nobenim gibom ali tonom glasu pokazal, da bi najno prijateljstvo bilo skaljeno in ogroženo. Njegovo življenje v meni se oglaša kot molitev iz hvaležnosti, ker me čas s svojo topo bolečino in utrudljivimi nogami povezuje s tem poskočnim veselim bitjem z milim obrazom, ki tako radostno sprejema mojo prijateljsko ljubezen in se vselej v moji, včasih otopeli duši, s svojim otroškim glasom tako ljubeznivo odziva.
Lep pozdrav tebi dragi Jaka
Tatjana
Vzlet belega goloba
Prispeval/a: jaka dne sobota, 8. januar 2005 @ 16:13 CET
Ko bel golob enkrat zagleda gl. katedralo Benetk
se krog štiriinosemdesetih zaključi.
Pot je malce skeleča, saj bo ta golob moral še
kar nekajkrat postati na kakšni okrušeni strehi,
kakšne še bolj krhke hišice, predno mu bo le uspelo
dokončno zakriliti do samega vrha katedrale.
Vendar, ko je enkrat odsev te katedrale v njegovih
očeh, je pristanek neizogiben.
lp.
Vzlet belega goloba
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. januar 2005 @ 16:35 CET
odsev beneške katedrale naj ostane v tvojih očeh in bel golob naj prižiga vse luči in sname zaveso s sonca. Videla sem belega galeba, ki je letel v svitanje jutra in se ustavil pred oltarjem v beneški katedrali, kjer so bile prižgane tri sveče. Bog na oltarju ga je zaupljivo pogledal in rekel : "Blagoslavljam tvoj duh in tvojo čisto otroško dušo!"
Lep pozdrav
Tatjana