|  Zazrem se v svoj vesoljni organizem,
oči se mi odprejo v brezmejnost,
tam daleč visoko, kjer Bog sestavlja
sisteme in harmonijo.
Tam kjer mrgoli nešteto zlatožametnih
utripajočih telesnih naključij in neznanih usod
usmerim svoj radovedni in resnicoljubni pogled,
da bi razumela, če prejšnje človeško življenje še diha,
medtem jaz na tem odsluženem planetu,
kjer moje oči svetijo same sebi na obličju
in iščejo užitke skoz napeto tkivo,
gibajoče se med vetrom in dežjem,
dan za dnem izgubljam razsodnost in telesnost,
dozorelo v svobodi moje ožje ravni.
Duhovno sonce me je napotilo med steklene žarke
k velikim svetovnim dobam visoke dozorelosti.
Iz ilegale svojega retoričnega izkustva
sem iz svoje sobe izstopila v temoto noči.
Kot mala školjka v velikem morju svetlobe
sem se vključila v ontologijo širjenja vesolja
na prazačetno točko kaosa.
Ko sem bila še nepopolnost stvarstva,
se je film zavrtel nazaj in sestavil ničlo obstoja.
V absolutno statičen prostor prvega gradnika,
ki se je pognal s silo razvezovanja
v funkciji izginotja niča
iz strukture in negotovosti v rastočem
svetlem vzniku snovi in iskre duha, sem srečala sebe.
Videla sem kako je bilo, ko sem bila ničelna vrednost,
ki je znala zaiskriti, skočiti za hrbet
znotraj zvrtinčenih krogov stvarjenja Univerzuma,
zunaj časa, da bi utrgala cvetlico tega trenutka,
iz spomina prihodnosti v vodnjaku preteklosti
in začutila pulziranje duševnih nihanj.
Bila sem sekundarna sila v prerekanjih dimenzij,
rezina v čebuljni organizacijski shemi Boga,
nekakšna pojava mrtve in žive snovi, brez nasmeška.
Tudi posledic nastajanja ni bilo mogoče predvidevati.
Bila sem ustvarjena brez teorije o praktičnih rezultatih.
Ustvarjena sem oddajala svetlobo duše iz sebe,
postajala sem oblikovalka nekega sveta,
kjer tudi dreves, rek in potokov še ni bilo.
Bila sem plavajoča svetloba, ki še ni poznala morja,
v katerega se bo potapljala z optično iluzijo lunine svetlobe.
Nisem še razumela načinov pisanja in izražanja
in še noben zdravnik mi ni postavil diagnoze,
da bom človek postala.
Nisem vedela za verske obrede.
Nisem vedela, da bom ostala univerzalna zavest
in izražala uveljavljanje same sebe.
Nisem vedela koliko kisika bom potrebovala pri dihanju
in koliko ogljikovega dioksida bom izdihovala.
Nisem vedela, da bom bivala za zidovi hiš
in reševala vprašanja bivanjske identitete,
da bom odsevala lastnosti kulturnih vrednot
in občudovala stvarstvo v brezmejnosti odprtega prostora.
Nisem vedela, da mi bo v zapuščeno okno
moje sobe sijala luna in da bom sanjala.
Nisem vedela, da bom z minevanjem časa staranja
zamišljena meja med življenjem in smrtjo.
Nisem vedela, da bom v življenju videla nilskega konja,
ki bo utelešen po meni podobnem ustroju,
čeprav po lepoti ne bova mogla tekmovati,
ker je vse relativno.
Nisem vedela, da bom z najglobljimi potrebami ljubila,
da se bom celo življenje učila in pisala
ter ostala večini mojega vesoljnega organizma neznana.
Ko so se ljudje moje vrste začeli bojevati na Zemlji,
kjer jih je vesolje odložilo, je Bog obžaloval
svojo nenatančnost, da je ustvaril človeka.
Začel se mi je opravičevati in me potegnil iz zagat,
ko sem z izmučenim glasom, utrujenih nog plezala
po žarku k njemu na obisk, da bi mu potožila.
Tedaj mi je s prstom pokazal ulico kjer sem doma in mi rekel,
da me osvobaja vseh dolžnosti v vesolju,
ker sem že itak prezaposlena na Zemelji
in da ne morem izvenrojstnih dolin in gričev zapustiti.
Opozoril me je naj se zavedam svoje vsemirske slepote
in da naj mi preveč vest ne otopi,
če se bom izpostavljala kozmičnim žarkom
in da naj raje ostanem na mikrosistemu kvarkov
in naj moja notranja entropija
ne preseže moč kohezivnosti središča.
Poučil me je naj negujem svojo poenotenost,
svojo sposobnost prilagajanja in moč volje
v sistemu vesoljnega organizma, ki mu pripadam.
Rekel mi je, da vsa modrost o relativnosti spi
pod Einsteinovimi sivimi lasmi.
Prižgal mi je luč in mi dal čarobno palico,
da naredim svoje zemeljsko domovanje bolj svetlo.
"Vse je relativno pod ravnodušnim nebom", je rekel.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Kozmična
Prispeval/a: stojči dne sobota, 18. december 2004 @ 08:27 CET
Razširi roke
in se nekajkrat
počasi zavrti
okoli svoje osi,
v smeri urinega kazalca.
Umirjeno dihaj
in jih na koncu skleni
na svojih prsih,
kot bi kaj prosila,
z rahlo sklonjeno glavo
in svojimi zaprtimi očmi.
Tako boš začutila,
vesolje v sebi
in tvoje energije se bodo
lepo razporedile
po energetskih centrih.
To te bo poživilo.
To je ena od starih vaj
tibetanskih menihov
iz knjige Vrelec mladosti,
ki mi je prišla na misel
ob branju tvoje lepe pesmi. :)
Tudi sam jo večkrat izvajam.
lep pozdrav
---
stojči
Kozmiena
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 19. december 2004 @ 00:03 CET
to je prva vaja iz Vrelca mladosti.
Pet tibetanskih vaj sva z ženo več let redno izvajala dvakrat na dan. Res so dobre in učinkovite. Ponovno jih bova začela izvajati.
Draga Tatjana,
zanimive so tvoje duhovne sfere.
Edino bi tole komentiral:"...je Bog obžaloval
svojo nenatančnost, da je ustvaril človeka..."
Mislim, da Bog nikoli ni ustvaril nekaj nenatančnega in da nikoli nič ni obžaloval.
Vsakemu je dal vse možnosti.
Dogaja se nam po naši veri.
Lep pozdrav Tatjani in Stojčiju
Kozmiena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 19. december 2004 @ 12:40 CET
ko strmimo v svojo osebno globino, v podarjenost biti, ugotovimo presenetljivo odgovornost za upravljanje te podarjenosti, vse to nas navdaja z doživetjem nečesa svetega, ki meri onkraj nas. O vsem hudem, kar se človeštvu dogaja, se ljudje sprašujemo zakaj nas je Bog tako zapustil, zakaj je ustvaril tako nepopolnega čoveka, ki povzroča vse to gorje na Zemlji. Človek, ki je zmožen strmeti vase, se pravi v nekoga, je zmožen tudi verjeti v nekoga, slej ko prej v posvečevalca vsega. Svet je nekaj svetega, vendar ne sam na sebi, marveč po posvečenosti, ki jo sprejema od Boga. Stvarnik je ustvaril vesolje in človeka v njem. Vendar to vesolje in človek v njem še nista popolna. Stvarnik je nenehno na delu in izpopolnjuje vesolje in človeka v njem. Govoriti o Bogu pomeni hoditi po robu človekove duše. Na tem robu trčimo v neizrekljive skrivnosti. Bog je najbolj primerno ime za te skrivnosti, v ketere naj bi človek verjel in za skrivnosti, v katere naj bi človek strmel. Ko človek strmi v to sveto žarišče svoje osebnosti, ki jo doživlja kot svet zase in kot svet združen z vsemi svetovi vesolja, se zdrzne ob misli, da je pač sam upravnik božje podarjenosti in da zanjo sam odgovarja in da se s to odgovornostjo pred svetom za veselej ločuje od sveta in vseh njegovih bitij, da je svet zase in hkrati tudi že svet od drugod in da se v njem razodeva Bog, potem je upravičeno, da se človek sprašuje in vodi dialog z Bogom, s svojo vestjo, sam s sabo. Človek se simbolično poistoveti s svojo nepopolnostjo, ki je del nepoplnosti, ustvarjene od Boga in svojo odgovornost prenese nanj. V svojo bolečini se sprašuje zakaj ga je Bog tako nepopolnega ustvaril in lastno krivdo prenese na Boga in mu očita nepopolnost. Boga poistoveti s samo, naredi ga prijatelja in Bog ponudi človeku roko, da soustvarja boljši svet skupno z njjim. Pri tem pa je Bog tako milosrčen, da celo človeku prizna svojo napako, da je bil nepazljiv pri ustvarjanju sveta in s tem človeka pripelje do kesanja. Kesanje pa je najplemenitejša vrlina, ki dela človeka boljšega. Bog v svoji veličini prevzame tudi krivdo človeka nase. Ob stvaritvi sveta je Bog s svojo predvesoljno modrostjo prednačrtoval harmonijo, ustvaril je najboljši možni svet. Bog, ki je ustvaril najboljši možni svet, še vedno dopušča dopolnitve. Ko je Bog prednačrtoval ta svet, ni predvidel lakote, vojn, kuge, povodenj in potresov, Bog tudi ni predvidel izravnalne smiselnosti harmonije z vsem tem hudim, kar se človeštvu dogaja. Bog ni postavil pri izpolnitveh možnostih človeka nobenih meja. Med Bogom in človekom ni nepremostljive razlike, kajti iskanje božjega imena je drugotnega pomena, vsega ni mogoče utopiti v besedah, da je Bog popoln. Bog je psihično dejstvo človeka, Boga je ustvaril človek, kot odgovor na vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti. Kaj je človek v vesolju, o smislu njegovega bivanja in o njegovi odgovornosti. Človek je prenesel na Boga vse svoje vrline in Stvarnika pobožanstvil.Sam pa je ostal ob tem velikokrat občubožan.Človek je svojo odgovornost premaknil v novo dimenzijo, na katero človeštvo ni bilo nikoli prej pripravljeno. Vera v Boga ima tolikšno vrednost, kolikor si človek z njo dviga vrednostno lestivco in osmišljuje življenje. Bog v svoji veličini se ne obnaša kot nadsvetovno bitje in tudi ni tako domšiljav do človeka, da ga ne bi pritegnil kot del Stvarstva v soustvarjanje tega boljšega sveta. Veličina Boga je, da prime človeka za roko in da se v njem razodeva, in smisel tega razodevanja je, da se soustvari boljši svet. Človek nima nobene instance, ki bi bila sposobna vrednotiti njegovo moralnost in etiko. Vera v Boga mu omogoča, da se vidi znotraj sebe v vseh tistih lastnostih, ki se v znamenju Boga v njem razodevajo. Sama religioznost, brez duhovne moči spoznanja smisla življenja, je klavrna in nas ne more dvigniti iz oseke, v katero je zašlo človeštvo. Smisel moje pesmi je osvetliti s svojim specifičnim gledanjem svet in stvarstvo, ki se v znamenju božje besede pod okriljem njegovega prijateljstva z nami, nenehno spreminja na boljše.
Lep pozdrav
Tatjana
Kozmiena
Prispeval/a: opazovalec dne sreda, 22. december 2004 @ 01:39 CET
Ko sem bral Nietzsche-jeve knjige, me je zelo bolelo v srcu. Kot da bi istočasno zaužil strup in zdravilo.
Enako se mi dogaja pri branju nekaterih tvojih prispevkov in komentarjev. Tudi zdaj, po prebranem zgornjem komentarju, me močno boli.
Dogaja se nam po naši veri.
Nočem, da se ti zgodi kot njemu, sicer genijalnemu človeku, ki je na koncu znorel, ker je ubil Boga.
Lep pozdrav
Kozmiena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 23. december 2004 @ 15:10 CET
Bog ni umrl, Bog je naš prijatelj in se razodeva v nas.Zame ne skrbi, je vse v redu. Beseda je posredovalka vrednot, je posoda v kateri si podajamo vrednote in je merilo, s katerim jih merimo. Vendar pesniška metafora včasih skriva v sebi resnico, ki jo je treba opaziti. Ne očitaj mi moralni nihelizem Nietzscheja, ne razumi iz skrivnostnih besed sprevržene besede. Preberi si še enkrat mojo razlago in videl boš, da ni tako kot si ti misliš.
Tebi in vsem tvojim želim vesel Božič ter srečno in uspešno Novo leto 2004.
Tatjana
Kozmiena
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 25. december 2004 @ 07:43 CET
"Bog je psihično dejstvo človeka, Boga je ustvaril človek, kot odgovor na vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti."
Žal mi je, ker v tem ne vidim pesniško metaforo.
Tudi tebi in tvojim vse najboljše v Novem letu in celem življenju.
Kozmiena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 25. december 2004 @ 20:56 CET
teološko je točno tako, kot si zapisal. Govoriti o Bogu, pomeni hoditi po robu. Povej mi ti svojo definicijo kako si ti predstavljaš Boga. Jaz si ga ne predstavljam kot neko nadsvetovno bitje, ki vse ureja in izgleda kot človek.
Zame je strmljenje v čovekovo osebno globino, v podarjenost biti in pretresljivo odgovornost za upravljanje te podarjenosti vse, popolnoma vse, kar nas navdaja z doživetjem nečesa svetega, ki meri onstran sebe. Človek, ki je zmožen strmeti vase, se pravi v nekoga, je zmožen tudi verjeti v nekoga, slej ko prej v posvečevalca vsega.
Svet je nekaj svetega, vendar ne sam na sebi, temveč po posvečenosti, ki jo prejema od Boga. Nič bivajočega ni svetega, toda v svoji biti je sveto vse in vsako bivajoče. Kolikor ima vsako bivajoče svojo bit od Boga, toliko je vsako bivajoče tudi sveto. In tej skrivnosti, ko človek hodi na robu, rečemo Bog. Bog je vedno najbolj primerno ime za nemožno izrekanje tiste skrivnosti, v katero naj bi človek verjel in naj bi človek začudeno strmel. Temu je človek rekel Bog, zato sem kot človek, ki me je skriti duh izvabil iz skritih sil narave, rekla temu svojemu psihičnemu dejstvu, o katerem zgoraj govorim, Bog. Strmim nad vsem, kar je izšlo iz Stvarnikovih rok. Vse dragi Vinko, je eno samo zmagoslavje človekove simbolične besede, ki jo človek izgovarja nad nemo materijo in veličastnimi silami narave.
Zanima me kako ti gledaš na Boga, kako si ga predstavljaš teološko, kako si si v sebi ustvaril pojem Boga? Upam, da mi boš razložil. Ne vem zakaj si se tako ustrašil te moje razlage in čemu se umikaš v religiozno mistične daljine. Zame je posvečena skrivnost sveto. Zame je to Bog, to je zame prvo predmet strmljenja in šele nato predmet verovanja. Če te svetetost ne bo objela tu na tem svetu, v tem tvojem življenju, potem te ne bo objela nikjer. To je logično, da kar je v tebi svetega, si nisi sam prislužil. Največja napaka nekaterih vernikov je, da desekralizirajo človeško bistvo in oddaljijo človeka od Boga ter pri tem se umikajo v religiozno mistične daljine in vsebine, kar je doselj zelo škodovalo krščanski religiji, da je bila pogosto napadena. To je privedlo tudi do ateizma. Vera mora biti človeku blizu, občutiti mora njeno moč, da jo osvoji. Zakaj ne bi mogel biti človek tisti, ki je v svoji zavesti ustvaril Boga, ki je prišel do točke razsvetljevanja skrivnosti svetega, do strmljenja in čudenja. Od kod torej človeku misel, da Bog obstaja. Ali ni človek del svetega in božjega, sposoben kreirati svojo notranjost in prek nje priti do predstopnje verovanja, ki mu pravimo strmljenje in končno strmljenje v nekoga, ki je ves ta svet sprožil, jaz pa ga tako nedoločno doživljam in opredeljujem in si govorim, da je ta skrivnot Bog. Tako smo mu dali ime. Lahko bi človek dal Stvarniku tudi drugo ime. Ime sploh ni pomembno. Zavedati se moramo, da nekje na robu vesolja, sevamo s svetlobo besede na vsa živa bitja, naš duh se ustavlja ob že navzočih, bivajočih bitjih in pojavih in da nenehno presegamo končne meje in prodiramo v neomejeno vesolje golih možnosti z našo besedo, ki je ogledalo vesolja. Z vesoljem in Stvarnikom v sebi strmimo v svet bivajočega in v svet možnega. Ustvarili smo tretji simbolični svet - besedo, ki izhja iz človeškega duha - in kot takšni se razodevamo na predstopnji religioznega bitja. Jaz ne morem brez pridržka reči, da verujem v nekaj, jaz strmim v nekaj in to strmljenje me vodi k cilju verovanja. Vse tiste cerkvene ikone in plavajoči Bog z angeli, svetniki in arhangeli nad oblaki so produkti človekove domišlije, da si je preprost človek lažje predstavljal Stvarnika, vendar dragi Vinko, če te svetost (svetlost) ne objame tu na Zemlji, te ne bo objela nikjer. Ti dragi Vikno, lahko s svojo filozofijo o veri razporejaš ljudi po miselnosti in občutjih tudi v drugačne predale po tvojih predstavah in tolmačiš določene moje besede verbalno v območju tvojih teoloških predstav in pojmovanj kaj vera človeka je in kaj ni. Jaz ne želim delovati na verskem področju po nobenem ekstremnem vzorcu, najmanj pa po nekem fanatizmu, temveč želim ostati svobodna v območju svojega duhovnega razmišljanja in predstav. Zame najmočnejša vzmet vere je sistem vrednot. Tu se vse začenja in konča. Kaj človeštvu koristi vernik, ki eno govori in drugače dela. Zato sodi človeka po njegovi vrednostni lestvici vrednot in ne po njegovih besedah, ki si jih razlagaš kakor ti sam hočeš ali razumeš . Odrešenika pojmujem kot rojstvo, rast drevesa iz vodnjaka s sadeži zavesti, kulture, etike, vrednot, ki raste iz vodnjaka življenja. Krščanstvo pa so njegove korenine pod zeleno krošnjo. Naša kultura izhaja iz krščanskega etosa. Glede karizme in moči cerkve ter njene nezmotljivosti pri razlagi krščanskega nauka pa se vzdržim razprave o tem. Menim, da ni vedno osvobajajoča. Pogosto služi bolj sebi, kot pa ljudem in problemom, ki pestijo človeštvo. Vendar tudi znotraj cerkve je en del karizmatičnih osebnosti, ki ji dvigajo ugled in s svojo versko pedagogiko služijo ljudem. Takšen karizmatičen človek pa je nedvomno Mansignor metropolit g. Uran, ki bo gotovo izpolnil svoje poslanstvo s svojim oznanenjem evangelija in pastoralno dejavnostjo. Cerkev pa je tudi oblast. Zame je vera nekakšno eksistencialna filozofsko verska usmeritev, uresničitev lastneta namena v težnji za dobro. Tudi pri veri gre za avtonomijo duha. Vsak veruje na svoj način, pomembno je, da je odrešujoč navznoter in pravičen v odnosih navzven.
Pred kratkim sem z zanimanjem prebrala knjigo Leonarda Boffa:"Cerkev, karizma in moč" - razprave o bojeviti ekleziologiji. Priporočam ti, je zelo zaminivo branje, ker govori o pravičnosti in miru in o teologiji osvoboditve, revščini, nedohranjenosti, bogastvu in o sodelovanju vernikov v pravičnem boju v smislu bibličnega izročila o odrešenju. Zame je vera samo toliko koristna, kolikor v duhu bratstva in sestrinstva izhaja iz prakse in celostno na človeka in človeško skupnost. Vera ni nič drugega kot smerokaz, smer k pravičnemu in dobremu. Vera človeka mora prinašati rešitev iz skaljenih razmerij med ljudmi, vera je osvobajajoče dejanje, vera se lahko uresniči v svoji popolnosti samo toliko, kolikor se bo uresničilo osvobajajoče odrešenje. Mene zelo motijo nekatere verske razprave tudi na pozitivkah, nabrekle z mistiko in ezoteriko, s premalo poudarka kakšna je resnična vloga kristjana za uresničevanje svobode, brastva in pravičnosti v svetu in odrešitve vesti posameznika. To so temeljna vprašanja, o katerih naj religija govori, da ne bomo nenehno zmanjševali njene verodostojnosti s prevlikim teoretiziranjem, oddaljenim od človeka in besed po bibliji in evangeliju. Resnična vrednost vere je v božji besedi, ki je edina nenadomestljiva in absolutna resnica.
Želim tebi in tvoji družini vesel Božič ter srečno, zdravo in uspešno Novo leto 2005
Tatjana
Kozmiena
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 26. december 2004 @ 20:30 CET
Ker vsak veruje na svoj način, se vsakemu dogaja po njegovi veri (ali neveri).
Vprašala si me, kako si jaz predstavljam Boga. Ne morem ti niti približno podati pravo definicijo, ker jaz izhajam iz Njega in ne On iz mene. Lahko ti samo rečem, da je On energija, katera obsega ves materialni univerzum in duhovne (nematerialne) svetove in še veliko več. Skratka vse kar je bilo, kar je in kar bo. In ker je On zavestna energija iz katere izvirajo vse naše majhne zavesti; in ker je nekdo, ki je ves ta svet sprožil (kot si sama lepo napisala), je tudi zmožen, da se vsakemu posamezniku prikaže (ali ne prikaže) v takšni obliki, kakšna je posamezniku najbolj razumljiva. Lahko se prikaže v obliki moškega, ženske, živali, rastline... Sam pa ni nič od tega.
Toliko, na kratko, glede moje vere.
Kar pa se tiče religije, od nje sem nekoliko odmaknjen in nimam pravega zaupanja. Menim, da mi ni potrebno iti v cerkev, da bi komuniciral s Bogom, ker z Njim lahko komuniciram v svojem srcu in duhu.
Trudim se tudi, da bi živel čim bolj čisto, čeprav se zavedam, da sem velik grešnik.
Nietzsche je menil, da bo človek izrasel v nadčloveka, kar je delno točno in kar se neprekinjeno dogaja. Menil je tudi, da je on edini že ta nadčlovek, kar ni bilo točno.
Nadčlovek je za mene Jezus - Božji sin, Buda in še nekateri drugi, ki so bili in ki so idealno pošteni in dobri.
V tvojim tekstovima in komentarjima je istočasno podana vera in Nietzschejeva nevera. Tudi v tem zadnjem komentarju. Ne bom ti zdaj komentar spuščal skozi sito. Imaš pravico, da verjameš v kaj hočeš. To je tvoja svoboda.
Želim ti vse, kar ti tudi Bog želi.
Kozmiena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. december 2004 @ 23:16 CET
zelo lepo si povedal kako to tvoje psihično dejstvo, torej Boga doživljaš skoz svojo zavest. Mislim, da med nama ni nepremostljivih razlik v tem, le da se mogoče drugače izražava o isti stvari. Čudenju in strmljenju v Univerzum, v vse, v Absolutno smo dali ime Bog, naša vera je pa hrepenje po neskončnem. Meni se ni nikoli prikazal, ker ga ne doživljam kot bitje, temveč kot besedo resnice, kot Absolut, kot zavest, ki se razodeva v meni, v moji vesti, v mojem svetu vrednot in Stvarstvu, ki mi je bilo z menoj vred podarjeno.
Če ne hodiš v cerkev, nisi po merilih krščanstva pravi kristjan, ki pripada občestvu. Cerkveno temeljno občestvo ni samo orodje evangelizacije med širokimi ljudskimi množicami. Je način kako konkretizirati skrivnost odrešenja. Cerkve vendar ne sestavlja samo institucionalizirana komponeneta: Sveto pismo, hierarhija, zakramentala struktura, kanonska zakonodaja, liturgične norme, pravoverni nauk in moralne zahteve, ki so sestavni del življenja pravega kristajana po krščanskih merilih. Kot sem razumela se ti ne zbereš z ostalim občestvom v nedeljo v cerkvi, da bi poslušal božjo besedo, da bi jo v veri sprejel in se skupaj z ostalimi podal na pot hoje za Kristusom. V cerkvi vsaki teden berejo Sveto pismo, molijo, izmenjajo razlage, govorijo o svojih problemih in se odločajo za skupne akcije. To je sakralna moč, ki povezuje in je gradilni element občestva. Tu se sprejemajo tudi smernice za socialno ravnanje, za gradnjo sistema vrednot. Po krščanskih merilih ne more biti nekdo pravi kristjan, če živi v getu izven cerkve.
Jaz trdim, da je tvoja oblika verskega izražanja prav tako dostojanstvena in dobronamerna kot vsaka druga, vendar po cerkvenih merilih nisi pravi vernik. Z notranjo vsebino tvoje vernosti živiš ti, vendar brez pastoralnega nauka ti morda nekatere stvari niso tako jasne, zato ne moreš živeti popolnoma v skladu s tem, kar cerkev uči. Cerkev pravi, da ljudstvo ki spontano ustvarja obrede in s spontanostjo ustvarja božjo besedo, torej ljudstvo, ki zna slaviti, bo nedvomno odrešeno, ker se ob tem vera najbolje izrazi.
Seveda moja razlaga je, da se vera najbolj izrazi skoz človekovo vest in srce, da človek ravna in živi v skladu z božjo resnico.
Sem živela veliko let s svojim stricem, ki je študiral teologijo in k njemu so prihajali na obisk duhovniki, patri in filofozi in hote ali nehote sem se seznanila z zakramentalno razsežnostjo verstva. Zato sem si izoblikovala do teh vprašanj svoj specifični odnos. Nietzscheja moraš brati z rezervo in kritično. Meni ne gre, ker odvračam njegov nihelizem in se mi zdi tako njegova filozofija, kot njegov način življenja bolna stvar. Njegova filozofija je naredila veliko škode človeštvu, na osnovi njegove teze o nadčloveku je Hitler zgradil nacizem, Nietzschejeva sestra je
v Južni Ameriki ustanovila nacistično mesto, kamor naj bi in tudi so se preseljevali nadljudje čiste arijske rase, bila je dekla nacizmu. Vse to je propadlo in danes to mesto sameva s tisoč prebivalci, ki nimajo ne elektrike in ne vodovoda in vse smeti zbirajo na enem kupu, brez komunalne ureditve mesta. Vse takšne stvari propadejo. Svetovala bi ti, da verskih vprašanj ne rešuješ po Nietzschijevi filofoziji in pusti njegov rek, da je Bog umrl. Ta filozof je končal v psihiatrični bolnišnici in jedel svoje iztrebke. Ti priporočam, da sežeš tudi po drugih avtorjih, ki ti bodo dali veliko več kot Nietzsche. Priporočala bi ti, da vzameš v roke dela Dr. Antona Trstenjaka, teologa, filozofa in antropologa, ki je bil največji Slovenec vseh časov. Le-ta na poljuden, vsakemu razumljiv način obrazloži v svojih knjigah ta vprašanja. Name je imel velik vpliv in jaz ga cenim. K njegovim knjigam se neprestano vračam in v njih odkrivam neprecenljiv vrelec modrosti.
Te lepo pozdravljam z najboljšimi željami.
Tatjana
Kozmiena
Prispeval/a: opazovalec dne ponedeljek, 27. december 2004 @ 00:08 CET
Se ne bojim tega, da nisem pravi kristjan.
Nikomu ne pripadam, razen Bogu.
Ker nimam nobenih problemov, tudi pomoči ne iščem.
Po merilih farizejev, seducejev in pismoukih, Jezus ni bil pravi vernik in tudi ne Božji sin.
Nekatere knjige Antona Trstenjaka sem že imel v rokah in tudi prebral sem jih.
Lepo te pozdravljam draga sestra.
Vsi smo otroci enega Boga. Dogaja pa nam se po naši veri.
Kozmiena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. december 2004 @ 13:07 CET
zelo sem vesela, da si bral knjige Dr. Antona Trstenjaka.
V bodoče raje vidim, da se nanj navezuješ v debati, ker se bova lažje sporazumela.
Ker se tako rad pogovarjaš o Nietzscheju (1844 - 1900) je treba vedeti, da njegova filozofija temelji oziroma je sinteza Schoipenaurejevega nauka z elementi Dariwinovega in Spencerjevega razvojnega nauka. V mlajših letih je bil pod vplivom Holderlina, ki je bil po izobrazbi klasični filolog pod vplivom grške filozofije in književnosti. Nizetzschejevo filozofijo delijo na tri temeljna obdobja, na prvo estetsko obdobje, na drugo, ki je pozitivistično in antiromantično, ter na tretje obdobje, v katerem je razvil svojo koncepijo nadčloveka. Za prvo je značilno delo "Rojstvo tragedije iz duha glasbe", ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, za drugo "Človeško, vsečloveško", za tretje pa "Tako je dejal Zaratustra" (imamo jo v slovenskem prevodu) in zlega "Voljo do moči in Genealogija morale". Način njegovega filozofiranja je bil strasten, iracionalen, pesniški. Njegovo misel pa bi lahko imeli za kulturno filozofijo. Nedvomno je bil zelo protisloven filozof, ki je s svojimi mislimi dal povod tudi za protislovne si interpretacije. Lastili so si ga tudi nacisti, čeprav je bil izrazit nasprotnik antisemistov, antiklerikalec in tudi antisocialist. Njegova sestra je po njegovi smrti trgovala z nacisti glede njegovih del, zato so si ga lastili. Še največ je o njem poročal v zvezi z Ivanom Cankarjem Dušan Pirjevec, od starejših raziskovalcev pa Janko Lavrin.
Nietzsche je izrazito polemiziral in zavračal tradicionalno estetiko zaradi njenega izključno opazovalnega stališča. Umetnost je po njegovem potrjevanje, blagoslavljanje, deifikacija bivanja. Filozof in umetnik se v bistvu ukvarjata z istim - z življenjem. In prav življenje postane osrednja kategorija njegovega njegove filozofije, umetnost pa je najvišji izraz življenja. Vendar to ne brez truda in napora. Umetnost pomeni uveljavljanje samega sebe, kar pomeni obvladovanje stvarnosti. Umetnik postane plen Dionizične norosti (grška tragedija). Estetika je zanj nekakšen labodij spev filozofske, mistične estetike. Tako je treba Nietzscheja celovito razumeti. Filozofi in zgodovinarji niso o njem rekli še zadnje besede.
Glede vere te nisem jaz klasificirala, kot sem zapisala, temveč to počne cerkev s takimi kot si ti in tudi jaz. Le obrazložila sem ti kako gleda cerkev na takšne sprehejalce po veri kot sva midva in masovno veliko število večine ljudi, ki ne klečijo cele dneve v cerkvi, temveč imajo svojo življenjsko filozofijo in svoje psihično dejstvo o obstoju Boga.
Torej vero na njim ustrezen način, skladen s sistemom vrednot.
Lep pozdrav tebi Opazovalec Vinko od
Tatjane