Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041210075634618

Kozmična sobota, 18. december 2004 @ 06:56 CET Uporabnik: Tatjana Malec Zazrem se v svoj vesoljni organizem, oči se mi odprejo v brezmejnost, tam daleč visoko, kjer Bog sestavlja sisteme in harmonijo. Tam kjer mrgoli nešteto zlatožametnih utripajočih telesnih naključij in neznanih usod usmerim svoj radovedni in resnicoljubni pogled, da bi razumela, če prejšnje človeško življenje še diha, medtem jaz na tem odsluženem planetu, kjer moje oči svetijo same sebi na obličju in iščejo užitke skoz napeto tkivo, gibajoče se med vetrom in dežjem, dan za dnem izgubljam razsodnost in telesnost, dozorelo v svobodi moje ožje ravni. Duhovno sonce me je napotilo med steklene žarke k velikim svetovnim dobam visoke dozorelosti. Iz ilegale svojega retoričnega izkustva sem iz svoje sobe izstopila v temoto noči. Kot mala školjka v velikem morju svetlobe sem se vključila v ontologijo širjenja vesolja na prazačetno točko kaosa. Ko sem bila še nepopolnost stvarstva, se je film zavrtel nazaj in sestavil ničlo obstoja. V absolutno statičen prostor prvega gradnika, ki se je pognal s silo razvezovanja v funkciji izginotja niča iz strukture in negotovosti v rastočem svetlem vzniku snovi in iskre duha, sem srečala sebe. Videla sem kako je bilo, ko sem bila ničelna vrednost, ki je znala zaiskriti, skočiti za hrbet znotraj zvrtinčenih krogov stvarjenja Univerzuma, zunaj časa, da bi utrgala cvetlico tega trenutka, iz spomina prihodnosti v vodnjaku preteklosti in začutila pulziranje duševnih nihanj. Bila sem sekundarna sila v prerekanjih dimenzij, rezina v čebuljni organizacijski shemi Boga, nekakšna pojava mrtve in žive snovi, brez nasmeška. Tudi posledic nastajanja ni bilo mogoče predvidevati. Bila sem ustvarjena brez teorije o praktičnih rezultatih. Ustvarjena sem oddajala svetlobo duše iz sebe, postajala sem oblikovalka nekega sveta, kjer tudi dreves, rek in potokov še ni bilo. Bila sem plavajoča svetloba, ki še ni poznala morja, v katerega se bo potapljala z optično iluzijo lunine svetlobe. Nisem še razumela načinov pisanja in izražanja in še noben zdravnik mi ni postavil diagnoze, da bom človek postala. Nisem vedela za verske obrede. Nisem vedela, da bom ostala univerzalna zavest in izražala uveljavljanje same sebe. Nisem vedela koliko kisika bom potrebovala pri dihanju in koliko ogljikovega dioksida bom izdihovala. Nisem vedela, da bom bivala za zidovi hiš in reševala vprašanja bivanjske identitete, da bom odsevala lastnosti kulturnih vrednot in občudovala stvarstvo v brezmejnosti odprtega prostora. Nisem vedela, da mi bo v zapuščeno okno moje sobe sijala luna in da bom sanjala. Nisem vedela, da bom z minevanjem časa staranja zamišljena meja med življenjem in smrtjo. Nisem vedela, da bom v življenju videla nilskega konja, ki bo utelešen po meni podobnem ustroju, čeprav po lepoti ne bova mogla tekmovati, ker je vse relativno. Nisem vedela, da bom z najglobljimi potrebami ljubila, da se bom celo življenje učila in pisala ter ostala večini mojega vesoljnega organizma neznana. Ko so se ljudje moje vrste začeli bojevati na Zemlji, kjer jih je vesolje odložilo, je Bog obžaloval svojo nenatančnost, da je ustvaril človeka. Začel se mi je opravičevati in me potegnil iz zagat, ko sem z izmučenim glasom, utrujenih nog plezala po žarku k njemu na obisk, da bi mu potožila. Tedaj mi je s prstom pokazal ulico kjer sem doma in mi rekel, da me osvobaja vseh dolžnosti v vesolju, ker sem že itak prezaposlena na Zemelji in da ne morem izvenrojstnih dolin in gričev zapustiti. Opozoril me je naj se zavedam svoje vsemirske slepote in da naj mi preveč vest ne otopi, če se bom izpostavljala kozmičnim žarkom in da naj raje ostanem na mikrosistemu kvarkov in naj moja notranja entropija ne preseže moč kohezivnosti središča. Poučil me je naj negujem svojo poenotenost, svojo sposobnost prilagajanja in moč volje v sistemu vesoljnega organizma, ki mu pripadam. Rekel mi je, da vsa modrost o relativnosti spi pod Einsteinovimi sivimi lasmi. Prižgal mi je luč in mi dal čarobno palico, da naredim svoje zemeljsko domovanje bolj svetlo. \"Vse je relativno pod ravnodušnim nebom\", je rekel. ...o0o... Komentarji (11) www.pozitivke.net