Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041210075634618




Kozmična

sobota, 18. december 2004 @ 06:56 CET

Uporabnik: Tatjana Malec

Zazrem se v svoj vesoljni organizem,
oči se mi odprejo v brezmejnost,
tam daleč visoko, kjer Bog sestavlja
sisteme in harmonijo.

Tam kjer mrgoli nešteto zlatožametnih
utripajočih telesnih naključij in neznanih usod
usmerim svoj radovedni in resnicoljubni pogled,
da bi razumela, če prejšnje človeško življenje še diha,
medtem jaz na tem odsluženem planetu,
kjer moje oči svetijo same sebi na obličju
in iščejo užitke skoz napeto tkivo,
gibajoče se med vetrom in dežjem,
dan za dnem izgubljam razsodnost in telesnost,
dozorelo v svobodi moje ožje ravni.

Duhovno sonce me je napotilo med steklene žarke
k velikim svetovnim dobam visoke dozorelosti.
Iz ilegale svojega retoričnega izkustva
sem iz svoje sobe izstopila v temoto noči.

Kot mala školjka v velikem morju svetlobe
sem se vključila v ontologijo širjenja vesolja
na prazačetno točko kaosa.
Ko sem bila še nepopolnost stvarstva,
se je film zavrtel nazaj in sestavil ničlo obstoja.
V absolutno statičen prostor prvega gradnika,
ki se je pognal s silo razvezovanja
v funkciji izginotja niča
iz strukture in negotovosti v rastočem
svetlem vzniku snovi in iskre duha, sem srečala sebe.

Videla sem kako je bilo, ko sem bila ničelna vrednost,
ki je znala zaiskriti, skočiti za hrbet
znotraj zvrtinčenih krogov stvarjenja Univerzuma,
zunaj časa, da bi utrgala cvetlico tega trenutka,
iz spomina prihodnosti v vodnjaku preteklosti
in začutila pulziranje duševnih nihanj.

Bila sem sekundarna sila v prerekanjih dimenzij,
rezina v čebuljni organizacijski shemi Boga,
nekakšna pojava mrtve in žive snovi, brez nasmeška.
Tudi posledic nastajanja ni bilo mogoče predvidevati.
Bila sem ustvarjena brez teorije o praktičnih rezultatih.

Ustvarjena sem oddajala svetlobo duše iz sebe,
postajala sem oblikovalka nekega sveta,
kjer tudi dreves, rek in potokov še ni bilo.
Bila sem plavajoča svetloba, ki še ni poznala morja,
v katerega se bo potapljala z optično iluzijo lunine svetlobe.

Nisem še razumela načinov pisanja in izražanja
in še noben zdravnik mi ni postavil diagnoze,
da bom človek postala.
Nisem vedela za verske obrede.
Nisem vedela, da bom ostala univerzalna zavest
in izražala uveljavljanje same sebe.
Nisem vedela koliko kisika bom potrebovala pri dihanju
in koliko ogljikovega dioksida bom izdihovala.
Nisem vedela, da bom bivala za zidovi hiš
in reševala vprašanja bivanjske identitete,
da bom odsevala lastnosti kulturnih vrednot
in občudovala stvarstvo v brezmejnosti odprtega prostora.
Nisem vedela, da mi bo v zapuščeno okno
moje sobe sijala luna in da bom sanjala.
Nisem vedela, da bom z minevanjem časa staranja
zamišljena meja med življenjem in smrtjo.
Nisem vedela, da bom v življenju videla nilskega konja,
ki bo utelešen po meni podobnem ustroju,
čeprav po lepoti ne bova mogla tekmovati,
ker je vse relativno.
Nisem vedela, da bom z najglobljimi potrebami ljubila,
da se bom celo življenje učila in pisala
ter ostala večini mojega vesoljnega organizma neznana.

Ko so se ljudje moje vrste začeli bojevati na Zemlji,
kjer jih je vesolje odložilo, je Bog obžaloval
svojo nenatančnost, da je ustvaril človeka.
Začel se mi je opravičevati in me potegnil iz zagat,
ko sem z izmučenim glasom, utrujenih nog plezala
po žarku k njemu na obisk, da bi mu potožila.
Tedaj mi je s prstom pokazal ulico kjer sem doma in mi rekel,
da me osvobaja vseh dolžnosti v vesolju,
ker sem že itak prezaposlena na Zemelji
in da ne morem izvenrojstnih dolin in gričev zapustiti.

Opozoril me je naj se zavedam svoje vsemirske slepote
in da naj mi preveč vest ne otopi,
če se bom izpostavljala kozmičnim žarkom
in da naj raje ostanem na mikrosistemu kvarkov
in naj moja notranja entropija
ne preseže moč kohezivnosti središča.

Poučil me je naj negujem svojo poenotenost,
svojo sposobnost prilagajanja in moč volje
v sistemu vesoljnega organizma, ki mu pripadam.

Rekel mi je, da vsa modrost o relativnosti spi
pod Einsteinovimi sivimi lasmi.
Prižgal mi je luč in mi dal čarobno palico,
da naredim svoje zemeljsko domovanje bolj svetlo.
"Vse je relativno pod ravnodušnim nebom", je rekel.

...o0o...

11 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20041210075634618







Domov
Powered By GeekLog