On je speletel kokon
iz svile svoje ljubezni.
Zabubil se je
v moje srce.
Buba ga je tiščala
in bolela,
ko se je z nje
koža levila.

Iz bube je vzletel
živobarvni metulj
in jaz sem lizala
pisane rože,
pila roso,
všečno pijačo.

Drobne bilke
so dišale po njem.
Polje se je smehljalo
z njegovimi očmi.

V svetlobi vonjam
njegovo kožo,
ki prihaja od daleč
in vstaja iz spomina
s slikarsko deščico,
da bi pobarval moj obraz
s pisano paleto nasmehov.

Prihaja od daleč,
da naslika mojo pesem,
da spesni svojo sliko.
Vse barve bo porabil zame.

...o0o...