Spil je njeno ljubezen, l
ki se pretaka v tebi
kakor sladka tekočina njene dobrote
in te poziva, da se pogledaš
v svoje žepno ogledalo
kako v podzemlju tvoje duše
odseva spomin o njej,
ki si ji zlomil vrtnico v njenem vrtu,
da si olepšal svojo mizo z vazo
v tvojem temnem stanovanju.
Nisi razumel,
da je usoda njej zapisana
prej ugasnila tebe kot njo.
Naj te njena luč ne slepi,
naj te ne zbadajo trni njenih rok,
ki so ukradle en sam kamen nasmeh
in ti si ga pohlepno pograbil nazaj,
ker brez njega ne bi preživel,
ko pa tako obupno trka samota
na tvoja vrata.
...o0o...
|
Odsev
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 8. november 2004 @ 10:01 CET
naj te ne zbadajo trnji prijateljevih rok,
kajti v trnjih je tudi življenje,
je resnica, je tista iskra božja,
od katere so tvoji prijatelji zbežali
v rajski vrt Eden in gledajo vrtnice
od zgoraj navzdol, da trnjev ne vidijo.
Le prijateljeva trnjeva roka te lahko zbode,
ker je kakor Kirstusova krona,
v njej je videnje, je vsa resnica,
ki se ne skriva pod perjastim klobukom.
Ko te prijateljeve trnjeve roke pobožajo,
občutiš resnični vonj vrtnice,
ki ni sprenevedanje in emitacija prijaznosti
navideznih prijateljev iz Ednovega rajskega vrta.
Naj te majhna kapljica krvi od uboda ne zmede,
globoko v podzemlju tvoje duše
je trnjeva roka odložila en sam listič
božje dobrote iz ljubezni Boga,
ki bo tvoj boleči ubod nekoč zacelil.