NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Radost v večnosti   
    četrtek, 9. september 2004 @ 06:50 CEST
    Uporabnik: titanic

    * Poezija, pesmi in verziSedim in gledam tu nekam v daljavo,
    ne vidim nič, le gledam tja v en dan.
    Kaj bo jutri, kaj je včeraj bilo,
    morda ne čakam te, večnost, zaman.

    Ni dvoma, večnost je tu in sedaj.
    Ko sedim in gledam in le sem.
    V srcu svojem lahko imam raj,
    ko se potopim in v notranjost grem.

    Nikamor ni treba mi iti,
    lahko začnem se le veseliti.
    Lahko sem kar tu in sedaj,
    prijatelj, verjemi mi in spoznaj.

    Ko radost vstopi mi v srce,
    ko mi napolni celo telo.
    Sem tu in sem tam in povsod,
    Nič več ni zame pretežko.

    Vse je mogoče, vse se zgodi,
    Ko Bog mi radost podeli.
    Sem lahko pero, ki v vetru leti,
    vsako jutro, ko se telo mi zbudi.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja titanic
  • Več s področja * Poezija, pesmi in verzi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004090309501931

    No trackback comments for this entry.
    Radost v večnosti | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Radost v večnosti

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 9. september 2004 @ 11:41 CEST
    draga Titanic,
    čudovito in vsa pohvala za tale tvoj prispevek, ki se me je v duši zelo dotaknil. Ja, tudi naslov sam odstira pomen te globoke misli, ki je nit vodilja.

    Vsakdo med nami, ki smo na tej poti mora enkrat prodreti skozi mejo prostora in časa, da lahko doživlja" radost v večnosti", ki je preseganje meje znanosti. Tu nas klic vabi naprej. Ta vzpon pa je tudi takojšen padec, če klica ne dojamemo kot vabila za hojo dalje. Mnogi tako sporočilo sicer slišijo, vendar jim manjka vera. To ne velja za tebe, ampak posplošujem.

    Samo kdor to vero ima, ve , da gre prav za to, da je treba iti dalje v pravi smeri. Brez notranje moči vere se človek, ki išče ne more združiti s Kristusovo močjo in postati eno z njo. Prepadu lahko uidemo le z dviganjem vibracije. Z dviganjem vibracijskega ključa( "Sem tu in sem tam in povsod" ). Z dviganjem vibracijskega ključa se odprejo obeti za višje življenje(" Ni dvoma, večnost je tu in sedaj" ). Ko je vibracija dvignjena nad to naravo tudi nismo več v nevarnosti, da bi moči astrala-onostranstva s svojimi maliki ogrožale. To je naraščanje Svetlobe in moči.

    Vsi mi iščemo resnico, po njej nas žeja, kot bi dejal Stojči. Spoznati hočemo korenine svojega obstoja. Znanstveniki, umetniki, mistiki, okultisti, spiritisti, psihologi, politiki, filozofi in podjetja zbirajo svoje informacije z zunanje plati. Vsak poskuša resničnost zajeti na svoj način, kar pa se na koncu izkaže za zelo pomankljivo, nevidezno ali neuporabno. Razumsko vedenje ne omogoča dostopa k božanski ideji.

    Ko in kdor odkrije, da ga njegovo notranje in zunanje otipavanje stvari nikakor ne približuje Izviru, lahko prekine začaran krog("vse je mogoče, vse se zgodi" ). Toda nujno, brezpogojno mora v sebi utihniti. Tako stopimo na točko, na kateri se obrnemo. Preobrat je tako korenit, da mu mora slediti tudi naša osebnost. Tako se postopoma naučimo, kako naj svoje želje in način življenja uskladimo z informacijami, ki se porajajo iz našega srca, iz jedra, ki je povezano s Izvirom življenja.

    Premik od zunanjega k notranjemu pomeni razodetje. Premika je sposoben samo resnično ustvarjalen človek, ki je svojo vero utrdil v ljubezni in zato lahko brezpogojno služi soljudem. Tak človek ne razsoja in ne sodi, zato ne poveča nobenega razkola med svojim notranjim in zunanjim življenjem. Sledi Božanskemu Izviru in tako ustvarja prostor, v katerem se lahko razodeva Spoznanje, resnično božansko vedenje.

    "Vse je mogoče, vse se zgodi,
    ko Bog mi radost podeli."

    Kako čudovito si to opisala. Ja Bog v nas res ne potrebuje, da bi ga človek najprej razvil. Je že popolen! Je v nas. Potrebuje le življenjski prostor, da nam lahko v nekem trenutku( "ko Bog mi radost podeli:" ) podaril radost, razsvetljenje in Spoznanje. Zato pa se moramo naučiti, da naredimo prostor tej Božanski sili, ki prebiva v nas samih in, ki je Ljubezen sama. To je četrto posvečenje v misterijskih šolah sveta zahodnega tipa.

    Kdor je brezpogojno pripravljen na to in v skladu s to naravnanostjo tudi resnično dela prava dejanja, se mu z vso gotovostjo izpolni Beseda iz Janezovega evangelija, ki pravi:
    " Tistim, ki jo sprejmejo, da moč, da postanejo Božji otroci; vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga."

    "Vsa skrivnost se lahko sešteje v tri besede: " Prebudi sebe z molitvijo." Aleister Crowlej.
    Lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana.
    Bodi še naprej radostna v večnosti.


    Radost v večnosti

    Prispeval/a: jaka dne petek, 10. september 2004 @ 09:35 CEST
    Pesem je lepa
    tako kot ti,
    med tabo in njo,
    razlike vem ni.

    In če zdaj
    pade res noč,
    pozabi ti njega
    in tvoj napomoč.

    Pa ne mi zamerit
    zdaj ti,
    ker on je ta,
    ki mej ne pozna.

    Radost v večnosti....


    Radost v večnosti

    Prispeval/a: titanic dne petek, 10. september 2004 @ 13:23 CEST
    Veseli me, da ti je, dragi Miran, pesmica všeč. Misli, saj veš, pridejo in gredo. Če pa jih v trenutku ujamemo in zapišemo iskoristimo nekaj minljivega, da se obdrži. Hvala, ko si mi odgnal meglo in razjasnil pot, da vem približno kje sem. Hodim, hodim, nisem pa vedela kje sem. Sedaj mi je malo bolj jasno.

    "premik od zunanjega k notranjemu pomeni razodetje." To, ko si napisal, mi ni čisto jasno. Sama sem si razodetje drugače predstavljala. Glede popolnosti Boga v nas, mi tudi že manjkajo neki koščki mozaika, da bi si ustvarila svoje mnenje. Razumem, da je Bog popoln in da je v nas; seveda, smo tudi sami popolni, kot nas On želi - zanj smo popolni, tudi če nismo zase.

    Pozdrav tudi Jakatu!
    Tako prisrčen si, s svojimi pesmicami, ki jih kar stresaš z rokava. Prav prijetno te je brati. Objavi kakšno, da jo vidijo vsi.

    Lepo se imejta oba danes, kot vsak dan, Titanic



    Radost v večnosti

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 10. september 2004 @ 16:14 CEST
    draga Titanic,
    razodetje pomeni spomniti se iz praspomina, ki ga nosimo v sebi, česa spomniti? Kdo smo mi, od kod prihajamo, kaj je naša naloga na zemlji?

    Naša naloga je dvigniti se nad reko pozabe. Imeti stik z Kristusovo silo, ki nam nakloni po Svetem Duhu to spominjanje, ki je izvor našega življenja. To je premik težišča naše zavesti v kraljestvo Duha. Ne naključno, če nem ravno ustreza, ali če smo zopet enkrat bili budni-ne, nadnjo se mora dvigniti z vsakodnevnim delovanjem. Vzpon ne pride sam po sebi. Zahteva redno molitev, meditacijo in razmišljanje. To pa zahteva predajo Božanski volji, budnost in napor, nikakršne krčevite napetosti, ampak prizadevanje, ki izhaja iz globine našega srca-sijoče, razsvetljujoče posredovanje. Vzpon zahteva napor, do padca pride samo po sebi. Zdrs v pozabo se zgodi brez muke, vzpon pa vsebuje težnjo pozabo premagati. S pomočjo spomina zvrtamo prehod skozi težišče pozabe. S pripravljenostjo spomniti se, se lahko naše srca vsak trenutek odpre in pretrga mrežo pozabljenja. Spomniti se pomeni resnično ozavestiti, zavedati se. Zavedati se pomeni zavestno živeti. Zavestno življenje pomeni resnično spremembo. Spremembo, ki jo hrani in vodi moč neskončnosti, Svetloba-Stvarnika, ki je znotraj tebe in tudi zunaj.

    Moraš pa imeti pravilno pobudo( in ti jo imaš ), da z njo prikličeš pravi spomin. Tudi vsi razsvetljeni učitelji so opozarjali, da se je nemogoče spomniti brez zunanjega vzgiba. Včasih se nam zdi tako, kot bi se določeni ljudje prebudili in dosegli odrešenje brez zunanje pomoči. Pri tem pa moraš vedeti, da ne poznamo njihove zgodovine. Vse pogosto sodimo prehitro in rečemo:" Le poglej, saj greš lahko sam po poti!"

    Vendar je to zagotovo velika iluzija. Sam, biti odvisen le sam od sebe in hoteti doseči vse, to je samoprevara, je delovanje pozabljanja. To pomeni: jaz, omejitev, strah, občutek krivde, sodbo. Brez zunanje oživitve, brez pravih navodil, kar pomeni tudi vselej prenos energije, spomin ni možen. Toda brez občutenja v posebnem toplem kotičku našega srca, brez nežnega vedenja od znotraj, ostane začetna spodbuda brez delovanja. Zunaj in znotraj morata sovpadati. Zunaj in znotraj sta znamenji tu in onostranskega materijalnega mišljenja pozabljanja. Če je spomin biti eno z najglobljo notranjostjo postal dejstvo, potem je premagana razlika med zunaj in znotraj.

    Spomin, ki izpodrine pozabljenje božanske enosti, je mnogo več kot le miselna dejavnost v smislu:" Oh, da, zopet se spomnim, kje sem pustila torbico." Odrešujoč spomin pomeni: vrniti se ponovno v svojo notranjost. Pravo duhovno vedenje, bistvo vsakega resničnega duhovnega nauka ali poti, pomeni: večnost, neskončnost je v nas. Božanska Luč, njena energija in inteligenca sta v srcu vsakega človeka. Spomniti se pomeni tudi: čutiti vibracijo večnosti, ne premišljevati, ampak čutiti. To začutimo v sebi in ta občutek je sočasno vedenje.

    Vprašanje je le, če je človek v svojem srcu dojemljiv za to posebno delovanje božanskih sil. Samo tako ti lahko besede o spominu nekaj pomenijo. Obstajata neposredna in posredna pot do tega ponovnega spomina. Po teh poteh pa ne moremo hoditi ločeno, temveč sočasno. Posredna pot je: spodbuda s pomočjo besede in pisanja, s pomočjo razsvetljenega učitelja, s pomočjo resničnih duhovnih šol. Prehod s posredna na neposredno pot je: prenos energije preko besede, preko razsvetljenega učitelja. Neposredna: čutiti v lastnem srcu neskončnost v dobesednem smislu besede priti do spomina. Ponovno se vrniti vase. Doseči vedenje, ki ga resnično lahko imenujemo vedenje: sijoče, živo vedenje-modrost. Izvirni spomin ni nekaj, kar nas občasno prešine. Je temeljni občutek, ki določa naše vsakodnevno življenje(" po njihovih delih jih boste spoznali." ), ki izhaja iz Božanske iskre v našem srcu in tako odpravlja pozabljenje od znotraj navzven. Tako razkrinka strah in krivdo kot podobi strahu in megle.

    Naš vsakdanji jaz-osebnost,je opredeljen kot omejitev, zato ne more vstopiti v neomejeno. To je povsem nemogoče. Kakor koli že razširi svoje meje in se lahko prestavi navzven, ostane neomejeno zunaj nedosegljivo. Pozabljenje ostane pozabljenje. Koliko bolj se jaz-razum-osebnost razširi, toliko globlje in večje je pozabljenje, je le ena možnost. Pozabljenje izničiti s spominom.

    Vedeti moraš, da je naš jaz nastal iz strahu. V samem Evangeliju resnice piše:" Ko je nevednost o Očetu porodila strah in grozo, se je strah zgostil v meglo, tako da nihče ni mogel ničesar videti( ljudje pravijo:"padla mi je megla na oči." ). Tako je zmota pridobila na moči in delovala je praznina, ne da bi poznala resnico. Močno in lepo je oblikovala stvari, ki naj bi nadomestila resnico."

    Vidiš, nevednost o Očetu-Stvarniku naše duše in izguba spomina na božansko enost sta porodila grozo in bila vzrok strahu. Iz tega strahu je nastal naš jaz. Ta jaz je zunaj mene, so drugi, je vse drugo. Jaz je s svojimi omejitvami ločen od enosti. Je pravzaprav zgoščen strah. S tem, da je jaz omejeno področje zavesti, predstavlja vse, kar prihaja od zunaj, grožnjo ali napad na lastno polje. Jaz si lahko predstavljaš kot jaz v obliki kroga sredi velikega toka. Energije, ki se stekajo proti temu jezu, pritiskajo nanj. Zato se jaz nenehno boji za svoj obstoj. Jaz je strah, ker je omejitev, nastala iz pozabe-kdo sem, ki sem. Hoteti biti omejeni jaz pomeni, da je Ena in edina Enost pozabljena. In tako draga moja duhovna prijateljica Titanic vsakodnevno pijemo iz reke pozabe, ki so jo Grki imenovali Leta. Tako pa se seveda ne moremo odžejati.

    Upam, da sem ti vsaj delno odgovoril na tvoje dobro vprašanje. Lep pozdrav od Mirana.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,51 seconds