|   Po naravi sem zmeren kolerik... bil. Pred leti sem med Britofom in Primskovim lovil dva mulota na mopedih in bi jih povozil, pa sta mi ušla... na njuno in mojo srečo. V avtu sem imel še ženo in otroka in taščico. Enkrat sva šla z ženo iz gledališča. Ko sva se srečala z dvema tipoma, je eden rignil. Napizdil sem ga kot vola in zahteval, da se opraviči ženi. Če se ne bi, bi ga zbutal, pa še njegovega kolega. Se je opravičil. Na cesti nisem trpel nikogar pred seboj. Če se mi je zdelo, da kdo vozi prepočasi, sem ga prehitel, zavrl pred njim, da se je skoraj zaletel. Svojega besednjaka ne bi ponavljal, kretenj tudi ne. V pogovorih sem hotel imeti vedno zadnjo besedo, nisem poslušal in vse sem vedel. Če svojih trenutnih občutkov nisem mogel izraziti takoj, sem mislil, da me bo razneslo.
Potem... no, potem so minila leta in se je dogajalo še kar kaj. In..... danes nisem več kolerik. Počasnež na cesti me ne nervira več, nestrpnež tudi ne. Ga prehitim ali se mu umaknem. Brez nervoze, brez da bi karkoli v sebi zatrl. Znam se pogovarjati, poslušati, spoštovati sogovornikovo mnenje, brez samozatajevanja, brez vsiljevanja. Znam reči ja in znam reči ne in znam biti tiho. Edi, imaš prav, vse se spreminja.
en bk
|
NE ZAMUDITE
Kako se vse spreminja...
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 23. september 2004 @ 08:28 CEST
Prav imaš, le za razliko od mnogih drugih, se zavedaš, da se spreminjamo tudi sami, če le ugotovimo, da je potrebna naša sprememba, predvsem zaradi nas.
Res, kot se spreminja narava, rastejo rože, cvetijo, ovenijo, spreminjajo se letni časi, se preminjamo tudi sami. V to nas pripravijo situacije, ko se nam toliko časa ponavljajo, da le sprevidimo, da smo na koncu svojega obnašanja suma sumarum pa le nesrečni.
Bila sem tudi sama taka, čeprav sem ženskega spola. Tudi miličnik na cesti me je motil in sem ga nadrla, če se je, revež, zmotil, ker je bil začetnik, in usmerjal promet "malo čudno." Bila sem nestrpna, ampak obenem se mi je ego dvignil, da sem si upala biti glavna in "nad vsemi." To sem, kot da bi, potrebovala. Pa sem se tudi dobro počutila, ker sem si dovolila moč in kot nekakšno oblast, da sem glavna. Vendar sem bila v srcu prazna in stalno nezadovoljna, ker me je vse motilo, stresala sem slabo voljo na vse kar mi je prišlo pod roke, kot užaljen alkoholik, ki se zdravi in ve, da ne sme piti. Pa s tem nisem imela težav.
Ego mi je bila tista droga, ko sem ga morala hraniti in se z njim drogirati dnevno, pa tudi po večkrat na dan. Obenem pa sem nevede izgubljala energijo, pa se čudila, kje in zakaj mi odteka. Seveda so bili krivi zunanji dejavniki, ljudje, okolica, pa najdražji, ko sem bila tako nestrpna in nemogoča.
Seveda, sem srečna danes, ko ni več tako, da mi je Bog poklonil to milost, da sem sprevidela preko ljudi in situacij, ki mi jih je poslal, da te droge več ne potrebujem in da je lahko življenje lepše, če sem sama bolj umirjena in strpna. Poglobim se v svoje srce in zamislim kaj lahko dam, če od zunaj ne dobim.
Velikokrat je dovolj le smehlaj, ki pomeni odobravanje ali pa dopuščanje ljudem svobodo v njihovih prepričanjih.
Lep dan ti želim, tvoja duhovna prijateljica Titanic
Kako se vse spreminja...
Prispeval/a: en_bk dne petek, 24. september 2004 @ 12:21 CEST
Zanimiv nick name. Vsakič pomislim na brodolomce. Eni v reševalnih čolnih, eni plavajo, eni se utapljajo, morje pa razburkano.
Se strinjam s teboj. Spreminjam se zaradi sebe in za sebe...in s tem mogoče tudi druge...svet. Kako že pravijo...ko prvič pomisliš, da mogoče pa niso krivi drugi, ampak sam, si stopil na pot, a ne. Se zaveš odgovornosti...do sebe...a ne.
Enostavno, a ne. Pa ni ne. Vsaj zame ne, tudi za druge najbrž. Jaz imam jako mnogo dela s preobrazbo mojih senc, ki jim eni pravijo ego in prav toliko z razvijanjem mojih osončenih delov, ki jih drugi imenujejo...eee...višji jaz...ali kaj podobnega. Ko sem že prepričan, da je senca presvetljena, jo najdem, kako čepi v kotu nekje in preži, da me prekrije...ponavadi takrat, ko najmanj pričakujem. Hecno, a ne...a le, ko jo opazim pri drugem. Kriza je, ker sem za neznanca zlahka...eeee...sončna osebnost, dr. Jekill, za najbližje pa vse prepogosto jeklena sivina svojih senc, mr. Hyde. In trpijo moji najbližji in trpim jaz in vem da ne ravnam prav in vendarle ravnam Pravijo, da človek vedno ravna tako kot zmore, ne tako kot zna...na žalost. Ja, trnova je pot preobrazbe...mislim...tiste prave...iz srca...za vedno. He he, vse prepogosto opažam, tudi pri sebi, da je človek prehitro zadovoljen z rezultati. Postane prijazen, meden, širok, poln pohval, sladkih besed...dokler je luna prava, ga nič ne boli, je hvaljen, sije sonce, diši ivanjščica, je vijolična barva prav posebno mirnega odtenka v levo malce... Njegova sončnost pa zbledi v grimaso, ko je bolan, ko ga grajajo, ko pada dež, ko ga boli, ko se ne strinjajo, ko je v stiski, ko izgubi, ko se odpirajo stare rane, ko.... To ni stanje po preobrazbi, to je...nova maska...sončna sicer, a še vedno...maska.
Eee..zanima me /najbrž ne sodi tu zraven ali pač/, kaj pomeni izraz "duhovni prijatelj", ki se pogosto uporablja tu na Pozitivkah. A je to več kot prijatelj, ali le del prijatelja, je to sprejemanje drugega le, če se strinja z menoj ali sprejemanje drugega takega kot je mogoče in če je, zakaj potem uporaba izraza "še vedno tvoj duhovni prijatelj" oziroma "kljub temu tvoj duhovni prijatelj". Zakaj sploh poudarjati, če sprejemamo...če ni le ena od mask...malo slajših sicer. To ne sprašujem le tebe, Titanic, ampak vse, ki ga uporabljajo.
Lep dan ti želim
en bk
Kako se vse spreminja...
Prispeval/a: titanic dne sobota, 25. september 2004 @ 09:23 CEST
Ne bom se spuščala kaj piše v slovarju, kaj strokovno pomeni ena in kaj druga beseda, ker to lahko tudi sam pogledaš. Povedala ti bom, kaj sama mislim s tem, ko uporabljam besedi "duhovni prijatelj".
Tu na Pozitivkah, ko se dobivamo, pišemo, komentiramo, se nekateri zaznavamo bolj z duhom kot z razumom. Nekdo mi je bližji kot kdo drug s tem, ko napiše nekaj, ne da se mi zdi tako strašansko "pameten in izobražen", kar sama čutim, pa se ne znam izraziti oz. se ... kar ne. Vendar čutim, da mi je njegova misel tako blizu, da bi jo pri sebi lahko prepoznala tudi kot svojo. Takega lahko sama označim kot duhovni prijatelj. Pa tudi način kako se odziva na moje komentarje ali članke, kako, ko začutim, sem mu jaz blizu. Niso moji občutki še tako razviti, da bi, že le želim biti sama sebi zvesta in ne pisati nekaj kar z navade in vljudnosti, vedno začutila pri enemu, kaj šele pri vseh, ki se družimo tu, da so moji duhovni prijatelji. Ne čutim se že in vedno tako povezana z vsemi. Morda, ker mi za večkrat dnevno druženje, čas ne dopušča.
Torej: ko ti napišem: tvoja duhovna prijateljica ali, da si ti moj duhovni prijatelj, čutim iskreno neko povezanost s teboj tisti trenutek. Kot bi bila skupaj povezana z nevidnimi nitkami v vesolju ljubezni. Čutim, da tvojo prijetno bližino skozi kombinacijo črk, ko jo uporabljaš. Tu ne potrebujemo videti materije človeka. Ljubezen je tista, tista posebna nitka, ki je lahko poimenovana "prijatelj", ker bi bilo "malo čudno" in verijetno bi kdo postrani pogledal, če bi ti npr. napisala oh, z ljubeznijo, tvoja Titanic ali kaj podobnega. In če bi, npr. napisala kaj takega Tatjani ali Areleni, bi se kdo lahko še kaj zamislil nad tole čudno Titanic. Pa ni tu nič spolnega, osebnega v poimenovanju materije človeka, ampak zgolj kot ljubezen do duš, ki so kot vemo obojespolne, ki se "ljubijo"
tu na Pozitivkah.
Želim ti lep dan v srcu, v duši, v dihu in izdihu, v ljubezni in zaupanju...... in še ne vem kje vse povsod.... da malo nakladam..... tvoja duhovna prijateljica Titanic