Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040830185050887

Kako se vse spreminja... četrtek, 23. september 2004 @ 06:00 CEST Uporabnik: Pozitivke Po naravi sem zmeren kolerik... bil. Pred leti sem med Britofom in Primskovim lovil dva mulota na mopedih in bi jih povozil, pa sta mi ušla... na njuno in mojo srečo. V avtu sem imel še ženo in otroka in taščico. Enkrat sva šla z ženo iz gledališča. Ko sva se srečala z dvema tipoma, je eden rignil. Napizdil sem ga kot vola in zahteval, da se opraviči ženi. Če se ne bi, bi ga zbutal, pa še njegovega kolega. Se je opravičil. Na cesti nisem trpel nikogar pred seboj. Če se mi je zdelo, da kdo vozi prepočasi, sem ga prehitel, zavrl pred njim, da se je skoraj zaletel. Svojega besednjaka ne bi ponavljal, kretenj tudi ne. V pogovorih sem hotel imeti vedno zadnjo besedo, nisem poslušal in vse sem vedel. Če svojih trenutnih občutkov nisem mogel izraziti takoj, sem mislil, da me bo razneslo. Potem... no, potem so minila leta in se je dogajalo še kar kaj. In..... danes nisem več kolerik. Počasnež na cesti me ne nervira več, nestrpnež tudi ne. Ga prehitim ali se mu umaknem. Brez nervoze, brez da bi karkoli v sebi zatrl. Znam se pogovarjati, poslušati, spoštovati sogovornikovo mnenje, brez samozatajevanja, brez vsiljevanja. Znam reči ja in znam reči ne in znam biti tiho. Edi, imaš prav, vse se spreminja. en bk Komentarji (3) www.pozitivke.net