| 
Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec
 Ob opazovanju veneče narave ali pa ob nenadnem pogledu na zguban obraz se lahko vprašamo, kakšna nenavadna modrost povzroča ponavljajoče se razcvetenje preminevanja zemeljskih bitij. Zakaj na svetu lepota prihaja in odhaja, cveti in odcveti v ritmu neskončnega ponavljanja?
Zakaj obstaja obraba, gnitje in razpadanje?
Kaj je pravzaprav globok smisel vsega tega?
Kateri vpliv se materializira in se čez nekaj časa dematerializira? Ali deluje za minljivim večno, za temo svetloba?
Delujeta tu dve sili?
Delovanje moči Gibanja, ki ga z našimi čutili zaznavamo kot neprekinjeno igro spreminjanja od rojstva do rasti in smrti in istočasno skrita, večna sila, ki je ne moremo zaznati ne z našimi čutili ne z razumom, ki pa v nas čaka na to, da jo enkrat prepoznamo v svoji notranjosti in jo oživimo. Ali vpliv moči,ki povzroča nastajanje spreminjajoče se igre pojavnih oblik tako močno vpliva na naše čute in na naš razum, da nam s tem preprečuje zaznati Večno in edino Silo?
To so vprašanja, ki se tičejo tudi jedra religije, še posebno Krščanstva.
To kar z našimi čutili zaznavamo kot neskončno igro menjavanja nasprotujočih si sil, sloni na principu sile, ki ni v harmoniji z Večno Bitjo, sicer v sebi ne bi nosila sledov obrabe, gnitja in razpadanja. Nesporno je, da stoji za tem silen ustvarjalni vpliv - Gibanje, ki povzroča nastanek pojavov, ki so lepi in grdi, svetli in temni, moški in ženske, ki potem izginejo kot pena na morskih valovih. Svet čutil obvladuje nas in naravo, vse brez izjeme, vse do naše krvi in do poslednje celice našega bitja.Ljudje nosimo ta pečat na sebi: "Jaz sem, ki sem. Jaz hočem, Jaz moram."
Kjer koli in kadarkoli ta sila deluje, v čutenju, mišljenju, hotenju ali delovanju, v človeku ali naravi, vedno naleti na določene meje, na točko kulminacije. Ko doseže to točko, gre z njo navzdol. To je kritična točka v vsakem razvoju, prelom pri vsakem napredovanju, ki neizogibno vodi navzdol. Vpliv sile, ki vlada našemu materialnemu svetu, je torej omejen. Vsaka atomska struktura, ki jo ustvari, se prej ali slej sesuje v sebe. Logično je, da se vpliv sesede sam vase le tedaj, ko mu manjka nekaj odločilnega, da bi se lahko dalje razvijal. Kaj bi to lahko bilo?
Princip sile, ki v našem svetu vodi v materializacijo, strjevanje, okorelost in posledično uničenje in dematerializacijo je kozmični princip sile, ki se je osamosvojila od Boga s svojo naduto ločitvijo in zanikala Večnega Duha. In le zaradi zanikanja Večnega je lahko nastal svet materialnosti, strjevanja, okorelosti in uničenja z vsemi nam znanimi znaki greha. Ljudje,ki nosimo pečat te krhke sile v našem 'Jaz sem', ne nosimo le nepravega stvarstva te sile, ampak smo tudi sami del zla, dokler zanikamo silo Večnega univerzalnega Duha in se ji ne prepustimo. Zdaj vemo iz svetih spisov, in pričevanj božanskih poslancev, iz mitov ali tudi iz našega notranjega Bitja, da obstaja Absolutna moč - sila večne popolnosti.
Človeštvu je predstavljena kot Najvišja Ljubezen in Modrost, ki je s svojo svetlobno silo vseprisotna in vseobsegajoča. Brez nje se ne zgodi ničesar. Človek daje tej mogočni sili različna imena. Kadar jo s svojo dušo spozna v njeni neskončnosti jo imenuje Nirvana, Brahman, Tao.
 Če jo izkuša duša, v kateri že deluje duhovna slika - praslika, nastane iz Tao-a Kristus. On je sila Absolutnega Duha v morju večnega obilja vsega možnega. Ta sila ali Gibanje je od večnosti do večnosti, ob njej se lomijo valovi svetov. Sije iz središča vesolja in prežema sedem sfer Univerzuma. Hoče biti prepoznana in očitna v vsakem bitju. Vendar pa potrebuje za to, da bi se lahko razodela v vsakem bitju centralno nevralgično točko zavesti, ki lahko nekoč prepozna in dokonča popolno razodetje Moči Večnega, univerzalnega Kristusovega Duha. Vendar pa je vedno tako, da se takrat, ko se v nas prebudi to seme božanske nesmrtne duše, v njem sproži delovanje druge nasprotujoče luciferske sile, kar v nas povzroči velik konflikt. Ta Jaz trojna narava; jaz sem, jaz hočem, jaz moram se čuti ogrožena in z vso pravico se boji, da bo izgubila. Zato bo ta luciferski princip moči strmel z vsemi sredstvi greha za tem, da bo prestol v naši glavi obdržal zase. Moč Večnega univerzalnega kozmičnega Kristusovega Duha, ki hoče postati v človeku zavestna s pomočjo čiste duše, bo naša zaverovanost v svoj 'Jaz vem' dolgo zanikala. Jaz se namreč Božanskemu duhu ne bo hotel ukloniti, raje bo naredil vse, da bi nadlegoval, zapeljal in uničil duševno bitje v nas. Vendar pa vemo, da je ta drama na kozmični ravni že zdavnaj odločena. Univerzalni kozmični Kristusov Duh zmaga. Sedaj je edino pomembno le še, da v kratkem času čim več ljudi to razume in doseže.
Če zapustimo staro naravo, če se z njo prepustimo procesu razvoja, se naše duhovno bitje odreši iz ujetništva stare iznošene obleke. Tedaj se v nas razodene popolnoma drugo, večno bitje, Kristusovo bitje. To vzame s seboj tudi dušo, kot popolnoma novo, višjo zavest. Tako Kristusov duh po Božji Volji postane večni soprog naše človeške duše.
Človek, ki razpolaga s temi močmi, ne bo odšel s tega sveta in stopil v višje sfere. Zdaj, ko v svoji duši pozna skrivnost življenja, večne vibrirajoče duhovne moči in iz nje tudi živi, bo v svetu lahko izpolnil Božansko zahtevo. Kraljestvo Kristusovega Duha bo oživil v kraljestvu materije.
|
NE ZAMUDITE
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Radovedni dne ponedeljek, 6. september 2004 @ 17:40 CEST
zelo lepo in s polno mero pozitivnosti si sprožil vprašanja človekovega obstoja in njegove nesmrtnosti. Gotovo je, da gre za zelo prijetne človekove občutke, saj je želja po nesmrtnosti, gotovo ena od misli, ki dajejo sproščen občutek neobremenjenosti z vsakdanjimi problemi. Ko bi vsaj bilo vse res, kar si želiš in kar si opisal. Živeli bi kot v pravljici.
Želja po nesmrtnosti se je verjetno pojavila že v prvem bitju, živo ali neživo, saj gre po mojem za nekaj, kar je Prvotno dano, torej menim, da ima prav vsak delec v Univerzumu znotraj sebe mehanizem preživetja, ki mu ga je dodelilo Prvotno stanje, ali kot ga imenujemo Bog, Stvarnik, Vsemogočno....
Preživetje pa lahko opiševa kot željo po obstoju, po morda nesmrtnosti, po ohranjanju oblike, definicij je kar nekaj. Vsekakor pa gre za proces, ki ohranja nastanek in omogoča vsem oblikam življenja in neživljenja, da se ne vrnejo takoj v Prvotno stanje, kar pa ne pomeni, da se to ne more zgoditi vsak trenutek. Večnost življenja je minljiva.
Močni mehanizmi preživetja posebno v živih bitjih nakazujejo, da gre za neko notranjo silo, ki je bila dana vsem oblikam obstoja v Prvotnem stanju in morda Stvarnik (Bog) preizkuša kateri od mehanizmov preživetja je najmočnejši, da se zoperstavlja njegovi sili, s katero "vabi" vse kar je ustvaril, v svoje Prvotno stanje, kjer očitno konča vsaka živa ali neživa oblika, živa ali neživa vsebina, ne glede na to, koliko se trudila ostati večna in neuničljiva. Nekje sem zasledil misel, da se Bog igra, eksperimentira s svojo Prvotnostjo.
Tudi zvezde ne morejo obiti "ukazov" Prvotnega stanja in se kljub temu, da se upirajo s silnimi energijami, slej ko prej sesujejo v Prvotno stanje. Tako je tudi z najmanjšimi delci atomi itd. Dragi Miran menim, da je to naša večna zgodba in bo tako tudi ostalo, saj gre za nekaj, kar je po mojem mnenju dano ob rojstvu vsake nove oblike in vsebine, ki jih izdeluje Stavrnik (Bog) kot po tekočem traku.
Vprašanje ali se znotraj tega Prvotnega stanja ustvarjajo še druge sile, ki odločajo o obstanku vseh življenskih in neživljenskih oblik, pa je z mojega vidika odgovor prej ne kot ja. Namreč moje stališče do tega je že znano, ker pač mislim, da tako kot je mora biti, saj je tako določeno že od začetka. Težko je verjeti, da se neki Satani osamosvajajo in delujejo izven Boga, Stvarnika, prej bi verjel, da se znotraj Boga diferencirajo različne sile, ki usmerjajo življenje tako kot ga morajo po logiki rojevanja in razpadanja v Prvotno stanje, torej tako kot je to v Stvarniku prisotno in kot se udejanja v vseh oblikah in vsebinah, ki jih ustvari.
Je pa prijetno živeti z mislijo, da smo nesmrtni. Saj na nek način tudi smo. Kot vse kaže, pa je najmanj verjetno, da smo nesmrtni tako, kot bi si človek želel. Tako stališče je sicer veliko bolj negativno od tvojega, saj ne nosi večne želje po večnem obstoju duše taka kot je, njene neuničljivosti in nesmrtnosti. Ampak bojim se dragi Miran, da se naše duše zlijejo v Prvotnost in s tem v Večnost in da ne ohranijo preživete življenske oblike niti v materialni niti v duhovni obliki, ker se je pač izkazala preveč za nepopolno, je pač razpadla. Prej bi verjel, da Stvarnik z vsemi oblikami, ki jih ustvarja, nekako eksperimentira, se sam uči in poskuša ustvariti morda večno obliko podobno njemu.
Nenehno iz svojega Prvotnega stanja ustvarja novo in novo življenje in nove in nove različnosti, ki imajo v sebi njegove principe in jih preizkušajo. Nekatere oblike obstanejo dlje, nekatere manj časa, vsekakor pa se vse vrnejo, ko končajo svojo Usodo v Prvotno stanje, od koder zopet predstavljajo osnovne gradnike za nadaljne nove oblike materije in zavesti za nove življenske in neživljenske oblike. Temu je nekdo nekoč rekel, da se pravi Učenje, torej je povsem mogoče, da je že v Vsemogočnem zaobsežen princip Učenja in Razvoja, ki se pojavlja povsod ozioma princip Nepopolnosti v Popolnosti, Yin v Yangu ali Yang v Yinu, torej princip, ki ga poznajo vse kulture in vsi objekti in subjekti v Univerzumu.
Vse sile, ki jih opisuješ dragi Miran so gotovo del Prvotnika, ki ga glede na to, kar se nenehno dogaja, lahko spoznamo preko ustvarjanja oblik, ki se rojevajo in razpadajo. To je že indikator učenja in ima tudi njegove lastnosti, ne glede na to, kako se tej misli upirali.
Da to niso neke sile, ki nastajo izven Prvotnega stanja oziroma se ne osamosvajajo, dokazujejo znova in znova določeni procesi, ki kažejo na to, da vse deluje znotraj Prvotnega stanja, ne glede na to, za kakšno obliko ali vsebino gre.
Vse sile so že od začetke pristone v vsaki obliki in vsebini in se vračajo v PRVOTNO STANJE. Ali kot praviš, dragi Miran "ki potem izginejo kot pena na morskih valovih." Torej se res zlijejo v Eno in iz tega enega tudi nastajajo in nosijo njegove lastnosti.
Vse kar se dogaja, vsa različnost, razpadi in rojevanje novih in novih oblik okrog nas, kaže na stalno preizkušanje oblik in vsebin Prvotnega stanja, sicer bi bilo v naravi preveč istih in podobnih stvari in ljudi, oblik in vsebin, v kolikor bi te obstajale po razpadu, torej bi bilo preveč istosti skozi celo zgodovino in tudi v tem trenutku. Teh istosti pa ni mogoče zaslediti. Celo več, nikjer ni mogoče najti dveh enakih, kaj šele istih stvari v Univerzumu, ki bi potrjevale večnost ali oblik ali vsebin (duš).
Glede dojemanja sveta in človekove lastne notranjosti, pa moram reči, da je ravno to tisto, kar omogoča ohranjanje oblike in znotraj nje bivajoče vsebine, ki nam jo je namenil Stvarnik.
Namreč dragi Miran sodobna znanost ne pozna primera, da bi človek dojemal svet samo s petimi čutili. Z našimi čuti in z organizmom zaznavamo vse kar je Prvotnik, Stvarnik skreiral tako v zunanjem svetu, kot v našem notranjem. Človek dojema svet najmanj z osmimi različnimi čutili in to tako, da se njihovo delovanje prepleta. Vsekakor je sposoben zaznati Stvarnika v sebi, saj je tako zgrajen sistem čutil, celo preživetje je mogoče razložiti s sistemom zunanjih in notranjih čutil, človekovo sposobnost gibanja in še marsikatere njegove sposobnosti, ki jih je Prvotni Stvarnik namenil človeku. Zato si za razlago Stvarnika ni potrebno uvajati nove sile in nova imena zanj ali celo za njegove dele. Vse je ustvarjeno tako kot je hotel ON in tudi sam je podal možnosti, da ga najdemo, vsak v sebi, vsak po svoji različni poti.
Tudi ni rečeno, da vedno zmaga dobro nad zlim. Tega principa se najlažje zavemo ,če se spomnimo Hollywoodskih limonad , kjer se je nekaj desetletij končalo vse jokavo srečno, Happy End. Tudi to je kazalo na večno željo človeške duše, da se vse srečno konča. A počasi se je okus publike spremenil in se nenehno spreminja, čeprav tudi krvavo. Vendar pa zato, ker nekomu to ni všeč, še ne more trditi, da to ni Božje, Stvarnikovo, da se je nekaj ločilo od Stvarnika in deluje njemu nasprotno. Vse je Stvarnikovo in vse se vanj vrača, le doba obstoja je različna in način dojemanja Prvotnega stanja. To različnost Stvarnik (Bog) ne samo dopušča, pač pa jo tudi ustvarja.
Čutila s katerimi zaznavamo Stvarnika niso privilegij posameznika, pač pa jih imajo vsi ljudje, prav vsa božja bitja v Univerzumu in prav vse oblike in vsebine, ki so sestavljene iz Stvarnika in z njimi nenehno zaznavajo Stvarnika in se nenehno "vrtijo" okoli njegove Prvotne vrednosti, ki jo včasih tudi dosegajo. Večino časa pa iščejo to Pravo vrednost...ki jo je možno začutiti, zelo težko pa razumsko (racionalno) opisati. Ta sposobnost je dana vsem živim in neživim bitjem, saj je vsako enakovredno ustvarjeno, da išče pot popolnega doživetja Prvotnega stanja, vsak na svoj sebi svojstven način, tudi planeti, zvezde, galaksije in na koncu ga tudi najdejo in razpadejo v Prvotno stanje, ne glede na to, kako kdo to pojmuje ali imenuje.
Dragi Miran, dopustiti je potrebno vse možne različnost v pristopih k notranjemu doživetju Stvarnika, saj nima nobeno bitje prednost pred drugim, še najmanj pa lahko kdo trdi, da je samo Ena pot spoznavanja pravilna... Vsakemu ustreza drugačna, nekaterim pa samo ena LASTNA....
Lep pozdrav, dragi Miran, vsekakor je tvoj prispevek zelo ploden in mnogo prispeva k odkrivanju mehanizmov, s katerimi lahko spoznamo Boga, Stvarnika, Vsemogočnega, Prvotnika....
tvoj duhovni prijatelj,
Radovedni
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. september 2004 @ 08:30 CEST
vajina prispevka sta briljantna. Škoda, da prispevek Radovednega ni izšel na glavni strani. Ker človek nosi in najde smisel v sebi, ga vnaša tudi v svet, ga tam odkrije in najde. Čiste notranje misli ali notranja dogajanja se objektivirajo in tako nastaja kultura in civilizacija na vseh področjih življenja. Pojav človeškega pojmovanja življenja in večnosti je tem preprečljivejši, čim bolj si človek razsvetljuje pojav vidnega in razumljenega okoli sebe, se pravi, čim globlje prodira v nevidna območja žitja in bitja. Človek samega sebe osmišlja, razsvetljuje in razodeva in s tem osmišlja in razume vidni svet okoli sebe. Pri tem pa človek nemalo krat trči v golo in gluho steno, ki mu ne odgovarja na njegova vprašanja. Najtežji odgovor je, ko človek sprašuje za svojim smislom življenja in večnostjo. Človek živi na okopih življenja pogosto osamljen in se srečuje s svojim nesmislom minljivosti. Človek naj bi z vrednotenjem vsega, kar se mu odkriva kot smisel, vnašal v nesmiselno gmoto sveta vrednote svoje osmišljene osebnosti in svojih kulturnih sil. Z vprašanji o minljivosti in večnosti prodiramo v globlje smisle skozi minljivo površino kvalitete, ki je kakor gmota nema in otrpla, brez življenja. Ne le sebi, tudi naravi in vsem človeku težko dostopnim pojmom in razlagam vdihnemo dušo. Tu pa ne gre brez obnavljanja starih verskih, filozofskih in včasih preživelih animizmov, ki nam služijo, da bi lažje našli pot k resnici. Poslužujemo se mistične in metafizične svetovne duše za vnašanje vrednostnih smislov v svet razumevanja naše minljivosti in vprašanja večnosti. Človek tako vstopa v osebno zvezo z neskončnostjo in odpira vekovite zaprtosti. Vedno znova polaga vanje globlje in širše smisle. In v tem je vsa modrost njegove neskončnosti. Brez smiselnih dimenzij, v katerih živimo, nas sploh ne bi bilo. Ni naš namen, da bi postavili vzročnost na glavo, saj Boga, Stvarnika ali Prvotnika potrebujemo. Le kako bi nam bilo, če Bog ne bi imel naših značajskih potez, saj ne bi mogli dejansko eksistirati po božji podobi. Nujnost in smotrnost ima svoj smisel v obstoječem znanem redu, v katerega prodiramo in si ga razlagamo. Vse kar počnemo, skoraj vse so gole hipoteze, ki jih moramo vzeti na znanje, saj druge izbire nimamo. Smo smiselna dimenzija ali senca Boga, ki smo ga ustvarili po svojih potrebah. Bog je ustvaril nas in mi smo ustvarili njega. Vsi, mi in Bog smo celota, smo mreža stvarstva. Živimo v eksistenčnem vakuumu z večnim vprašanjem svoje minljivosti in nesmrtnosti, seksualne in duhovne strasti nas poganjajo naprej, da obstanemo. Svojega pojavnega in ustvarjenega Boga ne moremo preoblikovati, transformirati njegov lik, ker bi vse potence spoje duhovnosti sprevrgli v nihelizem. Mi potrebujemo utemeljitev dojamnja sebe skoz Boga. Človek ne more biti bolj ali manj božji ali bolj ali manj človek, ker v obeh primerih je ali ni. Kaj je pozitivna in negativna človekova eksistenca, vidimo v trpljenju, dvomih, krivdi, neznanju, smrti. Z neskončnostjo, z neumrljivostjo preoblikujemo svoje življenje s pravo držo in usmerjenostjo v uspešno. Imamo v sebi nekaj, kar je dano samo človeku. Če tega ne bi imeli, bi posegali v smisel življenja samega. Začeli smo odspodaj pri živalskih gonih in prodrli s svojim poletom duha v ustvarjanje sistemov znanja in mišljenja, da lahko pišemo poglobljene misli. Pri vsem tem pa ostaja samo en svet, z eno geometrijo vesolja, s človekom, ki se nenehno spreminja zagledan v napredek svojih misli in stvaritev.
Lep pozdrav obema duhovnima prijateljema
Tatjana
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. september 2004 @ 08:44 CEST
Vsa drevesa v gozdu so splašili,
da drvijo s svojimi telesi naprej.
Krošnje se globoko sklanjajo,
kakor konji z glavami navzdol
in stočejo svojo bolečino v razpokah,
kjer sta dež in sneg zarezala rane.
Korenine ostajajo ob skalovje ovite,
s črno prstjo zemlje pokrite
in domotožje dreves spreminjajo
v skrivnosti življenja in smrti.
Log prepletajo zgodbe gozdnih vil,
ki so jih prebudili ljudje tega sveta
iz dolgega začaranega spanca.
Le kdo gradi v mestih naselja nebes
iz zasanjanih stoletnih gozdnih dreves?
...o0o...
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 7. september 2004 @ 13:03 CEST
čestitam za ta briljantni komentar, ki bi lahko bil tudi članek visokega nivoja notranjega vedenja. Se strinjam s teboj dragi prijatelj, da obstoja več poti do Boga, kot si opazil sam se držim ene, ki sem jo našel, oziroma me je Pot našla sama. Tudi sam verjamem da božanska Previdnost ne dopušča, da bi bilo na svetu kakšno obdobje brez vere, tudi če so rituali prilagojeni drugačnim časom. Po vsej verjetnosti je različnost celo namen. Izgleda, da je Bogu očitno prijetno, da ga častijo na različne načine, celo na neprimeren način, kot se to včasih dogaja. Sam smatram, da je poleg vseh drugih duhovnih poti, krščanska pot najboljša. To pa še ne pomeni, da ne razumem drugih ali, da jih ne priznavam.
Glede čutil pa naslednje pojasnilo. Obstaja sedem višjih čutil, ki so v nas kot semena. Vsem nam je že dolgo znano, da vsebuje energija sonca, ki ga zaznavamo, celoten spektrum valovnih dolžin in struktur, ki se med drugim izražajo v materialnem svetu v obliki ljudi, živali in rastlin ter tudi v pretakanjih in prelivanjih elementov zemlje, zraka, ognja in vode. Temu nasproti stoji Svetloba svetlobe, ki vsebuje celotno strukturo božanskega načrta in ki jo sprejema vsaka stvaritev na svoji evolutivni poti.
Govrimo o sedmih višjih čutilih, ki so zaradi padca v materijo zaprta in jih lahko prebudimo z ustreznih duhovnim Znanjem. Teh sedem višjih čutov si lahko predstavljaš kot matrice božanske misli, kot sedem semen, ki so zajeta v kodi evolutivnega načrta, tako kot vsebuje seme kodo drevesa. Če torej vsak od sedmih božanskih žarkov ustvari posebno razvojno področje ali polje, v katerem lahko kali eno od semen, lahko svoje nižje čute pojmuješ kot popačen, materialni odziv na to božansko kodo. Ko pa se čuti razvijajo in se izražajo preko čutil, merimo zaznave, ki jih ustvarjajo, po kodi, ki je v njihovi osnovi. Človeka kot božansko misel vodi torej eno polje za drugim, da bi se v njih usmeril in izrazil. Pri tem pa se razvijejo čutila; tako se čuti v izmeničnem delovanju z odgovarajočimi višjimi čutili, ki vsebujejo kodo, naučijo vedno bolje zaznavati. Po tej božanski kodi se mora človek usmerjati, da bi tako izpolnil dane pogoje načrta.
Kot nam je dobro znano, vsebuje vsaka celica kodo. Zaradi nje lahko spoznava in določa okolico; ugotovi lahko, če vplivi od zunaj njenemu razvoju koristijo ali škodujejo. Isto velja za skupino celic-organ. Na samem začetku se je človek usmerjal po kodi višjih čutil. Toda kolikor globlje se je spuščal v materijo, toliko bolj popačen je postajal odziv na kodo. Tako je sčasoma človek razvil lastno kodo, ki se je popolnoma skladala z materijo in je tako tvorila osnovo njegove zemeljske zavesti. Glede na to, da je vsak izmed nas ljudi edinstvena stvaritev, velja enako, da je edinstvena tudi zavest, oblikovana kot odgovor na prvotno kodo. Vsaka stopnja človekovega razvoja poteka tako vzporedno z razvojem življenjskega polja, ki mu je dodeljeno. Obstaja torej medsebojno delovanje med poljem in rastočo zavestjo, odgovor pa se nam razodeva v čutilu, ki spada v to stopnjo. Zato vsi razsvetljeni govorijo skozi vse čase, da so bili časi, v katerih SE JE VONJALO: to je stvaritveno obdobje, ki je obsegalo gradnjo fizičnega telesa. Nato obdobje KO SE JE OKUŠALO. V tem stvaritvenem obdobju se je razvijala onostranska-astralna podoba, eterično telo-življenjsko telo. Nato SE JE ČUTILO. V tem času so se razvili hrepenenje in želje. Na koncu JE BILO VIDENO, to je stopnja razvoja nižjega mišljenja. Duša , ki se je morala razviti v božanskega človeka, je bila na tak način popeljana skozi sedem staritvenih polj. S pomočjo zaznavanja je oblikovala zavest, ki je odgovarjala svojemu okolju. Vedno je bilo in je merjeno po kodiranju višjih čutov, prvotnega evolutivnega načrta.
Prva zavest, ki jo je ustvarilo človeško bitje, je zemeljska in umrljiva. Zavest pa, ki nastane zaradi zavestnega iskanja prvotne kode, zaznamuje človeka, ki išče, ki je sam s seboj v večnem neskladju. V vsakem nadaljnem stvaritvenem polju ali področju je dodana nova razšežnost, v kateri je predelana izkušnja predhodnega razvoja.
Da bi se priključili na ta razvojni božanski načrt ali dalje po razvojni lestvi, moramo postopno ukiniti našo egocentrično zavest. Naš jaz, ki je center vsega, nam lahko daje le izolirano zavest. Zavest prihajajočega novega duhovnega človeka pa izžareva navzven in vse obsega. To je Kristusova zavest, ki nadomesti staro ponošeno zavest. Volja tedaj ni več orodje starega jaza, ampak se povsem obnovi, da bi lahko služila novemu, vodilnemu počelu. Kristusovo zavest lahko poimenujeva tudi novi jaz. Takšna jaz-sem-zavest v celoti prepoznava samo sebe in vse tisto, na kar usmeri svojo pozornost.
Kdor hoče iti po tej poti, se v pripravljalnem obdobju seznanja s t.i.im. novim načinom življenja, kajti povsem jasno je, da če želiš dobiti nekaj novega, da moraš opustiti nekaj starega. In kaj je to? To je življenje notranje tišine, očiščevanja miselnosti in čustev. Od trenutka pa, ko se v človeka spusti Kristusova sila in v njem zasede osrednje mesto, se naše učenje konča, takrat gre za samo po sebi razumljivo življenje dejanj(" po njihovih dejanjih jih boste spoznali."). Tako volja postane izvrševalec Božjega načrta("naj se dogaja Tvoja in ne moja volja."). Naša žleza pinealis( epifiza oz. češarika) začne delovati na čisto povsem drugačen način(če dvomiš v to, kar pišem iz prakse, lahko prideš v prihodnosti na moj seminar jasnovidnosti in se v to sam prepričaš). Ta žleza z notranjim izločanjem, leži v sredini možganov in deluje podobno kot atomski generator, je zadolžena da odreja presnovo ter bioritem, predvsem pa je organ, preko katerega se lahko Sveti Duh neposredno dotakne človeka . Če se človek preda Kristusovi sili, se začne ta žleza pinealis hraniti s povsem drugačnimi silami, kot so sile, ki pripadajo zemeljski naravi. Telesni atomi se tako obnovijo, celice regenerijajo ter spremenijo. Spremembo lahko imenujeva preoblikovanje smrtnega v nesmrtno. Človeška zavest se nahaja v vsaki telesni celici. Če se spremenijo celice, se spremeni tudi zavest, ki je tedaj del novega ,iz človeka drugih dimenzij. Tako je novo telo sestavljeno iz povsem drugačnih atomov kot staro. Popolno telo prihajajočega novega človeka ni več povezano s staro omejeno osebnostjo. Sedaj lahko nastopa samostojno, kjer koli je to potrebno.
Obe telesi sta še naprej povezani, saj se je zavest osebnosti zlila z drugim, novim človekom. V njem ima svoj delež in je tako stalno povezana z drugim-božjim tovarišem. Vendar pa začasno še živi tudi vidni človek in je prežet z onim drugim-nemrtnim ter opravlja svoje dolžnosti do tega sveta. S pomočjo pravkar opisanega razvoja se človek vrne v stanje, v katerem je bil v trenutku, ko se je odvrnil od svojega Stvarnika. Budizem imenuje takšno stanje nirvana. V kršanstvu se to imenuje ponovno rojstvo duše iz vode in duha, kot pogrezanje duha, kot krst z ognjem. To je tisto, kar so alkimisti imenovali alkimična poroka med dušo in duhom.
Lep pozdrav in želim ti vse dobro,
Miran.
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. september 2004 @ 13:33 CEST
odličen prispevek. Kaj meniš, kako deluje epifiza v nas, ki sodelujemo in ustvarjamo pozitivke. Ali meniš, da ima kakšno povečano delovanje in presnovo? Morda bi bilo dobro, če bi kdaj opisal kako je s tem organom pri njegovem najvišjem delovanju, ustvarjanju umetnosti. Ali bi bilo mogoče, da bi se njegova spontana sposobnost izčrpala? Kakšne snovi se kristalizirajo skoz človeka, ki ustvarja?
Tatjana
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 7. september 2004 @ 15:56 CEST
Smisel življenjs je jasno spoznaven za vse tiste, ki ga iščejo v najgloblji notranjosti svojega bitja. Tako duša upa, da jo bo človek odkril pod meter debelo plastjo, pod katero jo je zakopal. Duša, ki v svoji biti hrepeni, odkrije. To je korenit, kreativen vidik-postopek, ki zahteva veliko osebnega poguma. Zato je potrebno popolnoma nova miselna naravnanost, ozaveščanje glede obstoja in izvora. Da bi našli svetlobo, je potrebno v svojemu bitju kopati globoko.
Trenutno zemeljsko življenje človeka je le stopnja v njegovem razvoju, ki mine. Človek na potovanju skozi vesolje je sedaj dosegel najnižjo točko. To je vsekakor prelomnica! Kakor hitro pa se človekova duša zna odrešeti snovi, stopi v višjo razvojno spiralo. Potem stoji na spodnjem klinu lestve, ki vodi skozi vsa področja stvarstva duha.
Mi ljudje smo bili včasih stvaritev višjega sveta in smo živeli v harmoniji z zakoni duha. Po lastni svobodni volji smo se ločili od svojega stvarnika, da bi zgradili svoj lastni, boljši svet, da bi bili v njem nesmrtni. Tri dimenzije zemeljskega življenja pa nam narekujejo zakone, po katerih moramo živeti, če nam je všeč ali ne. Snovno nas je tako postopoma potegnilo v svoje tirnice, kar traja, dokler ne spoznamo svojega višjega življenjskega cilja in si ga zaželimo doseči. Vse dotedaj pa določajo našemu življenju nasprotja in minljivost. Vse, kar lahko tu zaznamo, do koder seže oko ali tudi astronomski teleskop, pripada dimenziji prostora in časa in je podvrženu krožnemu toku rojstva, razvoja in smrti. Tako končnost omejuje naš obstoj. Te meje smo si kot človeštvo sami postavili v trenutku, ko smo zavrnili duha v svojem bitju in smo hoteli hoditi po lastni poti.
Tako nam je od prvotnega, božanskega življenja ostala le duhovna dediščina, božja iskra duha, v kateri sta v genih skrita hkrati naš izvor in naša prihodnost. Ta iskra nas bo, če izberemo to pot, pripeljala nazaj v kraljestvo duha. Da pa bi našli pot do teh božjih vrat, je potrebna daljša pot izkušenj, predvsem pa pripravljenost opustiti oholi ponos na lastno samozadostno znanje in se obrniti k svetlobi, v življenje večno. Ta korak in preobrat da življenju smisel. Predstavlja naš življenjski cilj!
Vprašajva se draga Tatjana, kaj človeka ovira, da bi šel po poti k duhu, Svetlobi? Lahko, da impulz Božanskega Duha šele komaj občuti. Možno je tudi, da te vzpodbude celo doživi, vendar se nanje nezavedna napačno odziva. In prav tako obstaja možnost, da se celo zaveda notranjega klica, pa ga namerno in povsem zavestno zanika. To še toliko bolj velja za dežele, kjer vlada blagostanje, tam je za iskalca težko. Zanimajo ga veliko stvari, ki ga tako zadržujejo v vsakdanjih opravilih, tudi penzionerje, tako božanski impulz komaj zazna, kaj šele da bi ga spoznal in mu tudi sledil. Njegovo iskanje ni usmerjeno in njegov slepi lov za srečo in boljše življenje je le popačena podoba iskalca duše, ki se ne spominja svojega izvora. Človek se zaveda svojega lastnega snovnega sveta tako, da misli, načrtuje, daje svojim načrtom pomen in častihlepno spremlja njihovo realizacijo. Realizacija njegovih idealov v zunanjem svetu daje tako njegovemu življenju cilj in njegovemu obstoju smisel. Le kdo od nas se ni poskušal potrditi v znanjem svetu?
Takšna samopotrjevanja pa imajo za POSLEDICO nasprotje in nemir. Tako sami sebe izčrpavamo vse življenje v boju s svojim okoljem, medtem pa svet v svoji duši pustimo neobdelan in ubobožan. Kot milijarde soljudi gradimo vsak svojo trdnjavo Jaza-Ega in se borimo zato, da bi bil naš Ego boljši od ostalih. Verige, ki vežejo takega človeka na zakon zemlje, si sam nadene. Lenoba in navada določata njegovo celotno delovanje, njegove občutke, miselnost, hotenje. Njegovo prizadevanje po oblasti, pohlep in nezmernost odražajo njegovo omejeno in zatemnjeno zavest duše. Zato je razumljivo, da glasu svoje duše kot tak ne more več slišati.
Naš smisel življenja je, da tančico, ki prekriva duhovni svet okoli nas zaznamo in jo strgamo. To pomeni, da vidimo v svetu, to kar je: kraj minljivosti za človeka na duhovni poti. Tako gledano, je svet videz, senca prvotnega življenjskega področja. Naš čutni svet je podoben tančici, ki zagrinja resnični svet in zastira človeku pogled večnoasti. Naša duša pozna večnost. Večnost je njena narava. To nam Tatjana vedno sporočaš skozi tvoje pesmi in misli. Naša sposobnost duše pa se razvije šele, ko Ego spozna, da ne more vstopiti v večnost. Ni nastal za to, ampak iz te padle narave, ki se je odvrnila od Boga. Zato Duh -Božji, nagovarja našo dušo, naj se zbudi in otrese s sebe snovno, odstre tančico in sprejme svetlobo, da bi tako iz nje živela.
Človeku, ki preda svoje bitje sili Kristusa dobiva jasno in trdno začrtan cilj, odreši se strahu pred boleznijo, trpljenjem in smrtjo. Ponos, svojeglavost in trud po oblasti ločijo človeka od enosti z Bogom. Kdor se odreši teh negativnih lastnosti, postane ponižen( zavesten) in nastopi prepričanje o globlji povezanosti z vsemi ljudmi. Nestrpnost, nasprotovanje in jeza otrdijo človekovo dušo. Ko se tega odrešimo, nastopi stpnost, spokojnost in veselje. Pohlep, naglica in zavist so verige, ki človeka vežejo na ta svet prizadevanja za dosego čim boljšega finančnega položaja. Ko se rešimo iz tega, nastane v nas prostor za mir, spokojnost in harmonijo. Prenehamo si prizadevati za površno srečo, uspehom in priznanjem drugih ljudi. Tako se vrnemo k sebi.
Vrednost za svoje soljudi imamo šele, ko se zavemo smisla in ko odkrijemo cilj svojega življenja, saj s tem lahko pridemo na podlagi tega do odločilnega sklepa. Bistvena za to sta zavedanje in samospoznanje. Vsakdo od nas mora odkriti, da ima še drugo premoženje kot le svoj Ego., ki sili v ospredje. To je Višji jaz, sebstvo, ta Drugi v nam, ki nima povezave z naravnim človekom in njegovimi interesi. Ko najdemo pot k sebi, naredimo prostor za resničnega notranjega človeka, ki se mora v nas ponovno roditi. V kršanski terminologiji je to človek Jezus, ki hodi po poti notranjega razvoja, na kateri se v nas lahko razodeva Kristus.
To je vstajenje duhovnega človeka. In po tej poti lahko gre vsakdo, da s tem njegovo življenje dobi globlji smisel.
Danes je to v tej dobi Vodnarja zelo enostavno, le želeti in hoteti je potrebno.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 7. september 2004 @ 15:58 CEST
Smisel življenjs je jasno spoznaven za vse tiste, ki ga iščejo v najgloblji notranjosti svojega bitja. Tako duša upa, da jo bo človek odkril pod meter debelo plastjo, pod katero jo je zakopal. Duša, ki v svoji biti hrepeni, odkrije. To je korenit, kreativen vidik-postopek, ki zahteva veliko osebnega poguma. Zato je potrebno popolnoma nova miselna naravnanost, ozaveščanje glede obstoja in izvora. Da bi našli svetlobo, je potrebno v svojemu bitju kopati globoko.
Trenutno zemeljsko življenje človeka je le stopnja v njegovem razvoju, ki mine. Človek na potovanju skozi vesolje je sedaj dosegel najnižjo točko. To je vsekakor prelomnica! Kakor hitro pa se človekova duša zna odrešeti snovi, stopi v višjo razvojno spiralo. Potem stoji na spodnjem klinu lestve, ki vodi skozi vsa področja stvarstva duha.
Mi ljudje smo bili včasih stvaritev višjega sveta in smo živeli v harmoniji z zakoni duha. Po lastni svobodni volji smo se ločili od svojega stvarnika, da bi zgradili svoj lastni, boljši svet, da bi bili v njem nesmrtni. Tri dimenzije zemeljskega življenja pa nam narekujejo zakone, po katerih moramo živeti, če nam je všeč ali ne. Snovno nas je tako postopoma potegnilo v svoje tirnice, kar traja, dokler ne spoznamo svojega višjega življenjskega cilja in si ga zaželimo doseči. Vse dotedaj pa določajo našemu življenju nasprotja in minljivost. Vse, kar lahko tu zaznamo, do koder seže oko ali tudi astronomski teleskop, pripada dimenziji prostora in časa in je podvrženu krožnemu toku rojstva, razvoja in smrti. Tako končnost omejuje naš obstoj. Te meje smo si kot človeštvo sami postavili v trenutku, ko smo zavrnili duha v svojem bitju in smo hoteli hoditi po lastni poti.
Tako nam je od prvotnega, božanskega življenja ostala le duhovna dediščina, božja iskra duha, v kateri sta v genih skrita hkrati naš izvor in naša prihodnost. Ta iskra nas bo, če izberemo to pot, pripeljala nazaj v kraljestvo duha. Da pa bi našli pot do teh božjih vrat, je potrebna daljša pot izkušenj, predvsem pa pripravljenost opustiti oholi ponos na lastno samozadostno znanje in se obrniti k svetlobi, v življenje večno. Ta korak in preobrat da življenju smisel. Predstavlja naš življenjski cilj!
Vprašajva se draga Tatjana, kaj človeka ovira, da bi šel po poti k duhu, Svetlobi? Lahko, da impulz Božanskega Duha šele komaj občuti. Možno je tudi, da te vzpodbude celo doživi, vendar se nanje nezavedna napačno odziva. In prav tako obstaja možnost, da se celo zaveda notranjega klica, pa ga namerno in povsem zavestno zanika. To še toliko bolj velja za dežele, kjer vlada blagostanje, tam je za iskalca težko. Zanimajo ga veliko stvari, ki ga tako zadržujejo v vsakdanjih opravilih, tudi penzionerje, tako božanski impulz komaj zazna, kaj šele da bi ga spoznal in mu tudi sledil. Njegovo iskanje ni usmerjeno in njegov slepi lov za srečo in boljše življenje je le popačena podoba iskalca duše, ki se ne spominja svojega izvora. Človek se zaveda svojega lastnega snovnega sveta tako, da misli, načrtuje, daje svojim načrtom pomen in častihlepno spremlja njihovo realizacijo. Realizacija njegovih idealov v zunanjem svetu daje tako njegovemu življenju cilj in njegovemu obstoju smisel. Le kdo od nas se ni poskušal potrditi v znanjem svetu?
Takšna samopotrjevanja pa imajo za POSLEDICO nasprotje in nemir. Tako sami sebe izčrpavamo vse življenje v boju s svojim okoljem, medtem pa svet v svoji duši pustimo neobdelan in ubobožan. Kot milijarde soljudi gradimo vsak svojo trdnjavo Jaza-Ega in se borimo zato, da bi bil naš Ego boljši od ostalih. Verige, ki vežejo takega človeka na zakon zemlje, si sam nadene. Lenoba in navada določata njegovo celotno delovanje, njegove občutke, miselnost, hotenje. Njegovo prizadevanje po oblasti, pohlep in nezmernost odražajo njegovo omejeno in zatemnjeno zavest duše. Zato je razumljivo, da glasu svoje duše kot tak ne more več slišati.
Naš smisel življenja je, da tančico, ki prekriva duhovni svet okoli nas zaznamo in jo strgamo. To pomeni, da vidimo v svetu, to kar je: kraj minljivosti za človeka na duhovni poti. Tako gledano, je svet videz, senca prvotnega življenjskega področja. Naš čutni svet je podoben tančici, ki zagrinja resnični svet in zastira človeku pogled večnoasti. Naša duša pozna večnost. Večnost je njena narava. To nam Tatjana vedno sporočaš skozi tvoje pesmi in misli. Naša sposobnost duše pa se razvije šele, ko Ego spozna, da ne more vstopiti v večnost. Ni nastal za to, ampak iz te padle narave, ki se je odvrnila od Boga. Zato Duh -Božji, nagovarja našo dušo, naj se zbudi in otrese s sebe snovno, odstre tančico in sprejme svetlobo, da bi tako iz nje živela.
Človeku, ki preda svoje bitje sili Kristusa dobiva jasno in trdno začrtan cilj, odreši se strahu pred boleznijo, trpljenjem in smrtjo. Ponos, svojeglavost in trud po oblasti ločijo človeka od enosti z Bogom. Kdor se odreši teh negativnih lastnosti, postane ponižen( zavesten) in nastopi prepričanje o globlji povezanosti z vsemi ljudmi. Nestrpnost, nasprotovanje in jeza otrdijo človekovo dušo. Ko se tega odrešimo, nastopi stpnost, spokojnost in veselje. Pohlep, naglica in zavist so verige, ki človeka vežejo na ta svet prizadevanja za dosego čim boljšega finančnega položaja. Ko se rešimo iz tega, nastane v nas prostor za mir, spokojnost in harmonijo. Prenehamo si prizadevati za površno srečo, uspehom in priznanjem drugih ljudi. Tako se vrnemo k sebi.
Vrednost za svoje soljudi imamo šele, ko se zavemo smisla in ko odkrijemo cilj svojega življenja, saj s tem lahko pridemo na podlagi tega do odločilnega sklepa. Bistvena za to sta zavedanje in samospoznanje. Vsakdo od nas mora odkriti, da ima še drugo premoženje kot le svoj Ego., ki sili v ospredje. To je Višji jaz, sebstvo, ta Drugi v nam, ki nima povezave z naravnim človekom in njegovimi interesi. Ko najdemo pot k sebi, naredimo prostor za resničnega notranjega človeka, ki se mora v nas ponovno roditi. V kršanski terminologiji je to človek Jezus, ki hodi po poti notranjega razvoja, na kateri se v nas lahko razodeva Kristus.
To je vstajenje duhovnega človeka. In po tej poti lahko gre vsakdo, da s tem njegovo življenje dobi globlji smisel.
Danes je to v tej dobi Vodnarja zelo enostavno, le želeti in hoteti je potrebno.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. september 2004 @ 16:28 CEST
Dragi Miran, z rokami neskončnega vesolja sprejemam vase vso to luč, to zavestno prijateljico mojih želja, to zvezdo danico mojih notranih duhovnih morij, ki živijo v plimi in oseki v meni (tako nekako sem opisala v pesmi "Sreča" to moje čutenje).
Prisrčen pozdrav tebi dragi duhovni prijatelj
Tatjana
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 7. september 2004 @ 16:39 CEST
Z našim delovanjem tu na Pozitivkah ali v umetnosti vsakdo trči na dve različni sili, ki se jih ne da povezati med seboj. Tako nastane čuden proces, zaradi katerega začne močno vibrirati spomin nadzavesti, v možganskem središču( kar se da jasnovidno gledati ) med velikimi in malimi možgani. Ta vibracija odpre sedem centrov za kozmično prano, za dih Božanskega življenja. Srce se nam odpre za nebeško svetlobo in se krepča s silo Svetega duha, da tako s pomočjo sile duha dosežemo zmago nad starim življenjem.
Pogoj za varno odpiranje tega centra pa je, da znamo z zdravim in moralno visokim življenskim ravnanjem varovati se nasprotnih negativnih sil, zato je tako pomembna duhovna priprava, in zato toliko govora na Pozitivkah okoli tega! Zato naj še enkrat ponovim:Ko enkrat začnemo negativno ali pozitivno uriti žleze z notranjim izločanjem ali imamo z rojstvom za to sprejemljivo telo, ne da bi znali z zdravim in moralno visokim življenjskim ravnanjem varovati, se odpre energijsko sedemkratno polje ali področje za mnoge prevladujoče sile onoastranstva. Da s tem razvojem je povezana tudi velika nevarnost, če nimamo res pravega Znanja o tem. Pri tebi Tatjana Bog deluje neovirano in tvoj center za sprejem Kristusove sile je v polnem teku.
lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana.
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 7. september 2004 @ 19:01 CEST
hvala ti za tvojo obrazložitev in tudi za bodrilne besede. To sem te vprašala zato, ker občutim neko potrojeno energijo odkar delam na pozitivkah, zato menim, da moja želza, ki me povezuje s kozmičnimi enegijami, deluje dobro. Včasih pišem in ko preberem napisano, sploh ne vem kdo mi je to znotraj sebe narekoval, kar sem napisala. Zdi se mi kot da je nekdo drugi v meni, ki deluje zame. Opažam, da se v površino napisanih besed vgrajujeje neka kozmična intiuitivna sila, ki si jo po logični poti ne znam razložiti. Imam v sebi neko posebno srce, ki se javlja od časa do časa, kakor da ni od tega sveta. Verjetno bo res držalo, da je to kozmična energija, kot ti praviš. O tem se bomo še pogovarjali.
Lep pozdrav tebi Miran od
Tatjane
Odrešitev in razrešitev velikega konflikta v nas samih!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 9. september 2004 @ 12:16 CEST
to kar me sprašuješ in kar si ti pospešeno dogaja od kar praviš, da si na Pozitivkah, je delovanje Božanskih sil drugega kraljestva, ki so ti vžgale tvojo božansko iskro duha v tvojem srcu(" kot da je nekdo drug v meni" ) Odprla se ti je tvoja vrtnica srca, ki ne spada v naš svet in te božanske sile ti dvigujejo odrešilne misli. Ta vrtnica našega srca je tista točka, ki jo vsi iščemo in je zunaj tega sveta, je Kristusova zavest. Ob takih mislih pogosto rečemo: Nekdo drugi v meni, nisem si mislil, enostavno se mi je zgodilo.
To je na poti Duha prvo potrebno spoznanje. Kajti kot ljudje smo dvojno bitje, ki smo zgrajeni iz umrljivega dela, ki je od tega sveta in neumrljivega dela, ki ni od tega sveta. V našem življenju sta ta dva dela medsebojno povezana. Tako je jasno, da ločimo tudi dva sveta. Ostajata zemeljski, minljivi svet, kateremo pripadamo kot osebnost(Tatjana) in neminljivi, katereme pripada nezemljski del, ki ga lahko imenujemo tudi Božanska duhovna iskra. To pa je že drugo pomembno spoznanje.
Jezus nam je povsem jasno pokazal na naše duhovno jedro-Bit, ko je rekel:" Jaz sem rekel: Bogovi ste. Ali ne veste?"Vidiš to je tretje potrebno spoznanje. In naša naloga je, da odrešimo tega Boga v sebi, ki ni od tega sveta(" moje kraljestvo ni od tega sveta" ), in je takorekoč zaprt v ječi. Čisto privseh misterijskih posvečenjih gre za to odrešitev.
Na duhovni poti pa obstaja tudi nevarnost nekaterih poti, ki večinoma izhajajo iz volje umrljivega človeka. In tako se lahko zgodi, da zaradi napačnega razumljenega samospoznanja človek dela kvečjemu na stvaritvi nadčloveka z večjimi sposobnostmi ali večjo zavestjo. To ga sicer zagotovo dvigne nad povprečje in množico drugih ljudi, vendar pa vseeno ostane to, kar je bil, minljiva narava. ž
In to kar se ti dogaja v tvojem procesu, je četrto spoznanje in direkten stik z Njim. Upam, da sem ti vsaj za silo in v bistvu odgovoril na tvoje vprašanje, draga moja prijateljica Tatjana.
lep pozdrav od Mirana.