|  Vso to kramo odloži, spravi jo navzdol
kamor sodi, mene dvigni med sanje,
ne bom več ležala, hočem navzgor,
saj veš, da moje želje sodijo vanje.
V sanjah si ti in v tebi zorim,
hočem vate prodreti vse globlje,
na dolgo pot se odpravljam, hitim,
hočem biti ti luč, tvoje ozvezdje,
vedeti kaj govorijo mi čuti, kaj misli razum,
najti hočem v tebi samotno zeleno oazo,
čutiti življenje, ki ga razmišlja moj um,
sprejeti vase nebo, duha duše ekstazo.
Izjokala bi vse bolečine iz tebe,
položila bi vate resničnost obljub,
iztisnila bi svojo dušo iz sebe,
ti položila v srce srečo, ker si mi ljub.
Čakam te ob izhodu iz cesarstva praznine,
da ti pokažem vhod v druge sobane,
pospremim te na rob velike globine,
kjer so curki potešitve, tebi neznane.
 Odkleniti hičem tvoj dušni okvir,
spoznati resničnost tvojega obraza,
spoznati težnostno polje, srčni vsemir,
do kje seže pristnost notranjega izraza.
Vse kar mi govoriš z lastnimi očmi,
je veliko pomembnejše od mene,
je nekaj skrivnostnega, ki dušo topi,
so lovke srca, ki rastejo iz tebe.
Morda je ljubezen, ne vem čigava zamisel.
So stvari, ki jih ne moreš nikoli spoznati,
so besede, ki si jih iz srca za srce napisal,
se vrtijo začarane, težko jih je razvozlati.
Ne bom dlakocepila pomenov besed,
ki sva jih drug drugemu dolgo pisala,
bile so prijetne besede na prvi pogled,
ne da bi ljubezen tem besedam dodala.
Brez dna je rob, pod njim je tišina,
v njo kapljam besede molka in glasu,
ob robu stojim, za robom praznina,
občutim le sebe, vem da sem tu.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 13. september 2004 @ 11:44 CEST
vse čestitke za tole tvojo pesem, ki je res prava hrana iz nedoumljive večnosti, večnosti, ki je visoko nad delovanjem razuma, ki je izvor življenja.
Kdor išče odrešitev svoje duše, je v svetu le mimoidoč. Tu je, tu dela in dela najboljše. Toda ostaja nevtralen do vseh pojavov v sebi samem in okrog sebe. Cilj takega človeka ne leži izven dimenzij časa in prostora. Niti ne beži pred svetom in očitki ga ne zadržujejo. Vedno hodi dalja. Ravna inteligentno. Njegovo obnašanje kaže notranji mir, spoznanje in resnično zaupanje. In ko sreča koga, ki je v stiski, ravna kot usmiljen Samaritan in ne kot Farizej.
Išče absolutno vedenje. Ker je zemeljski mir le začasen, si ne prizadeva za zemeljsko odrešitev. Tudi ne išče popolno družbo, čeprav prispeva po svojih najboljših močeh, da bi to družbo dvignil na višji nivo zavedanja. Toda to ni končni cilj. Sebe samega in svet temeljito razišče. Ker se zaveda, da živi v svetu različnosti se odreče brezupne naloge, da bi analiziral lastnosti različnosti. Kajti vsak odgovor prikliče spet novo vrsto vprašanj. Zato ne išče svojega notranjega v različnosti stvari, kajti ta mir je bežen, kot veter. Zato " ve, da je tu". Zaveda se , da trajnejši notranji mir nastane šele, ko se duša dvigne nad različnosti stvari.
" Brez dna je rob, pod njim je tišina,
v njo kapljam besede molka in glasu,
ob robu stojim, za robom praznina,
občutim le sebe, vem da sem tu."
In tako se duša dvigne nad različnosti stvari, da bi s Stvarnikom praznovala enost.
Kdor ima vse, občuti verjetno razjedajoč nemir. Buddha je rekel:" Tudi če bi bil svet še tako lep, kot ga opisujejo pesniki ali slikajo slikarji, človek ne bi našel miru."
Lep pozdrav in hvala ti za to pesem Duha, ki govori Duši sveta. Vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Vem, da sem tu
Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 13. september 2004 @ 20:37 CEST
ta pesem odzvanja tudi v meni...
pozdravček
Arelena
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 14. september 2004 @ 21:33 CEST
prisrčna ti hvala za tvoj odličen komentar na mojo pesem.
Miran, le to bi pripomnila na tvoje zelo koristno komentiranje, s katerim razodevaš neko polarnost, ki si zasluži pozornost.
Moram reči, da sem tvoj komentar prebrala zelo razdeljena in da sem se s svojimi mislimi podala znotraj sebe, v razreševanje te svoje razdeljenosti. V zgornjem komentarju sem napisala, da je srce osebna izkaznica človeka. Ironija pa hoče, da je prav ta osebna izkaznica, ki naj bi izkazovala identičnost srca, lahko najbolj bleda in vsebinsko prazna, ker je napolnjena z neuporabnimi podatki, ki človeku ne služijo. Z izkaznico se lahko identificiraš z raznimi institucijami, mojstri in društvi, h katerim pripadaš in zgodi se, da človek vedno manj ve, kaj je on sam. Le izkaznica srca, ki je pristna in se ne identificira z vzorci, pravili, teorijami itd. je tista, ki pove kdo v resnici si. Človek, ki ne dela in živi po samem sebi, se od sebe odtujuje in na svoji primarni stopnji razodeva tendenco v smeri identifikacije npr. z gibanjem h kateremu pripada. Torej si organizira življenje ne po svojih prirojenih potrebah, teveč po skupinah z določenimi cilji, h katerim formalno pripada ali se z njimi identificira, ki bitju brez lastne obrambe omogoča, da se prilagodi in postane orodje manipulacije in orodje, živeče po tujih vzorcih, ki ne ve zase. Seveda je vse res, da je človekovo ravnanje proizvod njegove inteligence, s pomočjo katere preobrazuje svet in sebe, vendar nadomestilo za izgubljeno prirorojeno zakonitost človekovega bitja in žitja postane uravnavajoče šele ko te srce prislili delovati tako, kot je ono ustvarjeno in ne zlagano. Ko srce tako podrejeno deluje, se znajdemo pred svojevrstno alienacijo in krizo, ki ima svoj izvor ne le v človekovem odnosu do drugega človeka, vemveč v njem saamem. Kriza identičnosti s samim seboj ni kriza odnosa z drugimi, temveč kriza v odnosu do samega sebe. Človek je v nenehnem procesu samopredelave, s pomočjo katere oblikuje hamonije svoje lastnega osebnosti. Skoz življenje se pomika ob Scili in Karibdi, skoz tirnice zavesti in podzavesti, skoz tirnice razuma in instinkta. Neznanska stvarnost vdira vanj na toliko mestih, da nikjer več ne zadošča razum, vodijo te tudi srčne silnice. In ti Miran, s tvojim izražanjem zapelješ človeka, v kolikor ga že nisem sama zapeljala s svojo pesmijo, da na čutno duševni ravni začne združevati svoje čute rok, ki so mu prirojene za povsem druge naloge, z daljinskimi očmi in ušesi neskončnosti in brezčasnosti in začne uporabljati svoj princip duha za lebdenje v brezdaljnjih daljavah vesolja, ker mu vkleščena sila duše v zemeljski atmosferi ljubezni ni bila več zadoščena. Išče svojo sublimacijo v varovalkah, ki jih ima človek inštalirane za odhod od tukaj, za vekomaj. Vprašal se boš kaj pravzaprav želim povedati. V vsem tem dogajanju se človek čuti kot nekakšen avtomat, ki deluje v motnjah svojega lastnega krvnega obtoka. Najbolj žalostno je, da ob množici ljudi, človek ostaja osamljen v svetu z malo ljubezni in da sestopa iz tuzemske zavesti in vzpostavlja stike z stanjem večnosti. Za svoje notranje gibanje ni našel tudi protigibanja, ki je temeljni pogoj njegovega obstoja tu in zdaj. V tej luči je torej spor o duši nepomemben, vedno se razodeva v dobrem in slabem in daje odgovor, kaj je to duša. Če se duša odtuji podzavestnim vrelcem življenja n.pr. ljubezni, je duša umrla. Vsi poskusi, da bi resnično dušo vnesli v stvarnost človeka, ki sebe ne občuti, so neuspešno oživljanje duhovne smrti. Zato mora ljubezen prebijati ne le duhovni, temveč tudi telesni okvir in se realizirati kot komplementarnost med podzavestjo in zavestjo. Če ljubezen doživlja stisko v lakoti, žeji, mrazu ali vročini, izgubi poti podzavestnega življenja. Nikdar si človek ne sme dovoliti, da odpovedi dobijo nekakšno avtomatično premoč nad človekom in ga postavijo v pložaj trpečega bitja. To lahko rodi pri človeku žalost in zavrtost, ki izvira iz nezadoščenih potreb, ko se začne v človeku rušiti simbolični svet potreb po ljubezni, varnosti in razumevanju in lahko pride do prevnitve vrednostne lestvice. Po moje človek ne more živeti iz dvojnega sveta - tega tu in zdaj in tistega neskončnega, brezčasnega, reeligiozno ritualiziranega, ki si ga je ustvaril svojevoljno zaradi vzpostavljanja ravnotežja v celostnem bivanju. Pesem "Vem, da sem tu" stoji na lupini sedanjosti z vsemi tegobami človeškega življenja, s pogledom v tisto globino, ki je še ne pozna.
Lep pozdrav tebi Miran od tvoje duhovne prijateljice.
Tatjana
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 14. september 2004 @ 22:10 CEST
hvala ti za tvoje lepe besede. Jaz te bom nagradila s svojimi mislimi:
Pot do ljubezni vodi prek poti do človeka. Ljubezen je tista človeška duhovna vrednostna vrlina, ki je neumrljiva, je podoba, je znamenje, je čustvo, ki lahko človeka odene z najlepšim oblačilom nasmeha in sreče, ljubezen je bitje z najskrivnostnejšimi čari v očeh, ko si izžejano dušo in telo z njo posladkamo. Vse drugo so iluzije, so nadomestila za nesposobnost čutenja. Ljubezen so najlepše rože najvišjega reda stvarstva, le da je malo izbrancev, ki bi se lahko povzpelo tako visoko v red stvarstva, da bi to lepoto celovito občutilo in jo znalo užiti. Za ljubiti ni potrebno ničesar drugega kot to, da človek postane človek pristnih človeških čustev.
Vse drugo filozofiranje je žargon pravšnjosti, za katerim se skriva nesposobnost občutenja trenutka. Nekateri so oblečeni v milijon človeških dlakic, v duši pa so pretepeni, opustošeni in nagi: Tedaj se Bog prikaže in reče: "Človek ljubezni je umrl in jaz nimam več kam iti" ter zaihti.
Prispodobe so vsakemu človeku potrebne, da občutimo svoj takšen ali drugačen trenutek.
Lep pozdrav tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Vem, da sem tu
Prispeval/a: titanic dne sreda, 15. september 2004 @ 10:03 CEST
Naj dodam mojo misel na tvojo prelepo pesem in izvrsten komentar. Človek res ne more živeti malo tu malo tam, se odpovedovati in biti morda vzdržen pri stvareh, ki so za povprečnega zemljana vsakdanje. Bog, ki je v nas, nas vodi, sami se moramo le pustiti voditi in ga poslušati, pa ne bomo zašli na stranpoti, kjer je nesreča. Človek je srečen, če posluša svoj glas in živi tu in zdaj, dela vsakdanje stvari in služi sočloveku z izkazovanjem ljubezni, kar pa ne pomeni, da je suženj komurkoli ali čemurkoli. Bog želi, da nam je lepo in da poslušamo njegova navodila kako naj delamo, da bomo srečni. Zato smo se rodili tu in zdaj, da opravimo neko nalogo, katere se seveda ne zavedamo, zato je potrebno, da delamo, kar na pride naproti vestno in odgovorno. Posledic svojih dejanj se moramo zavedati, pa če se zmotimo ali naredimo kaj perfektno.
Menim, da to ni dvojno življenje. V svoji realnosti in materialnosti je potrebno duhovno živeti in biti v stalnem stiku z drugimi dimenzijami, vendar se ne njim prepustiti.
Imej se lepo, Titanic
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. september 2004 @ 10:29 CEST
hvala ti za tvoj življenjski komentar, ki mi je zelo všeč, ker tvoja govorica predstavlja vsebino, ki jo živimo tu in zdaj. Ni iluzija, ni ekspresivno slikanje življenja onkraj temveč tu in zdaj, življenja ki ga živimo z občutki bolečine, strahu, pozornosti, začudenja, ugodja in ljubezni. To nam ni odzunaj visljeno, je spoznan, svariteljski dej in hkrati darilo, ki prihaja odznotraj. Progresivni razdor med človekom in bitnim svetom se ustvarja samo z golim učenjem, poslušanjem in posnemanjem vzorov ali modelov. Vse temelji na srčni in umski logiki, ki ima svojo časovno in razvojno zaporednost, je duhovno spoznanje, navdih, razodetje resnice. V vsakem človeku, če le sam hoče, je ogenj, svetloba, luč, sonce in ljubezen kot vir svetlobe in vir življenja. Svet, ki ga ne bo več, ne bomo več zaznavali, ker bo prešel v kozmičnost, transcendenco in bo morda postal duhovni svet vesolja tudi del nas. Vendar mi smo tu in zdaj je pomemben.
Lep pozdrav tebi Titanic. Vesela sem, da si se oglasila in da se na podlagi spoznanja resnice lahko štejeva, da sve duhovni prijateljici.
Tatjana
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 15. september 2004 @ 13:00 CEST
tudi tebi lepa hvala za tvoj poglobljen komentar na moj komentar. Kar se tiče moje razlage" neke polarnosti" pa izgleda, da moram to vse skupaj še malce bolj pojasniti. Je dobro da si me na to spomnila.
Polarnost določa celoto življenja. Življenje na Zemlji se giblje med magnetnima poloma na severu in na jugu. Med pozitivnim in negativnim električnim nabojem se nahaja energijsko, ki pa ga obarvajo značilnosti obeh polov. Vendar pa oba pola v svoji skrajnosti ne moreta obstajati in delovati brez sile, ki ju drži skupaj. Atom bi bil izvržen, če električno nabite delce v jedru ne bi držal skupaj nevtron, ki izgleda da ima še večjo silo kot ostali nabiti sestavni deli jedra. Kot vsi vemo, je nevtron delec brez električnega naboja. " Neuter" pomeni v latinščini " noben od obeh", kar pomeni nepristranski. Torej sedaj vidiviva, da je v nepolariziranem, v omenjenem nevtralnem, večja sila kot v polariziranem.
Struna ne da zvoka, če potegnemo le po eni strani. Sam zvok nastane šele, ko struna zaradi osrednje, proste lege zavibrira. Zato je zlata srednja pot stanje miru, ki je zagotovo bolj nabito kot oba pola, med katerimi se nahaja. Hočeš ali nočeš nas vsakdanjo življenje vedno postavlja pred nasprotne pole, tako da moramo nenehno izbirati. To kar želim povedati je, da imamo kot ljudje dano sposobnost od Stvarnika, da smo lahko nevtralni, a imeti nevtralno silo, ki je seveda mnogo močnejša kot oba nasprotna si pola, ki nas skušata dobiti za sebe, kot dve " veliki politični" stranki pred volitvami.
Ta naša sposobnost, nevtralizirujoča sposobnost, ta miruje kot nevidno sonce v sredini našega Bistva. Če to nevtralno in nevtralizirajočo sposobnost uporabimo na pravilen način, tedaj postane dejavna BOŽANSKA SILA, KI PRESEGA vse sile nasprotja v tej naši naravi. Ta Božanska sila lahko vsakega človeka pripelje nazaj v prvotno, neumrljivo življenjsko stanje, ki je mnogo več kot le golo bivanje v tem svetu nasprotij. To je dokončni smisel vsake duhovne poti.
Zaradi naše narave smo stalno potegnjeni v gibanje nasprotij tako da kot nihalo ure nihamo sem ter tja. Že vsak najmanjši vzgib sproži to gibanje, sila težnosti pa nihalo pa nihalo vodi vedno znova v sredino. Tako vidiš, draga Tatjana tudi Kristusova sila človeka vedno znova postavlja pred zlato sredino, pred zlato srednjo pot. Toda tako dolgo, dokler človek živi iz nemira med različnima poloma, ne pozna te zlate srednje poti, ki razrešuje vsa nasprotja V večini primerov mnogo bolj zaupa odklonu od stanja miru, boju za obstoj, ki ga poimenuje to je moje življenje. Je to res življenje? Tako se nevedni človek z vso svojo silo vrže v ta boj in ne spozna, da si s tem zapira srednjo pot.
Ta pot je že od samega začetka vkodirana v našem Bitju iz drugih dimenzij, ki je tovariš naši osebnosti tu na zemlji in te Božanske kode ne izbriše niti smrt fizisa. To je življenje notranje sreče, Božanske modrosti in nepristranske ljubezni. To pa je tista pot, ki nikoli ne vodi skozi dolino sovraštva in potem spet preko očarljivih gričev zemeljske ljubezni. Tej poti ne vladajo relativne lastnostni, ampak absolutno. Sledi te poti so prisotne v nas samih v zgodovinskem spominu, praspominu če hočeš. To se občuti kot nejasno domotožje v našem srcu, ko se običajno zazremo v neskončno daljavo, ko ob takem zrenju v nas nastopi ta globok hrepene in včasih boleč občutek samote sredi vrveža ljudi. In običajno se nam zgodi, da v taki veliki stiski pred nami zasveti ta zlata pot in nam prinese rešitev.
Dejstvo je, da ko se več ne oklepamo obeh omenjenih polov nasprotja, takrat smo svobodni in svoje soljudi ne bomo več obsojali ali pa kritizirali. Tedaj spet spregovori sila iz te zlate sredine, tako se začetno božansko življenje v nas lahko zopet razcveti. Tako se v nas ta prvobitni duhovni človek v človeku zopet rodi, Jezus-človek postane Kristus, torej čista svetla duša, ki se popolnoma zaveda Božanskega Duha, svojega voditelja.
Torej vidiva, da se vrnitev vedno začne v Božjem bistvu v srcu. Sila, ki je skrita v našem srcu, presega vsako nasprotje, to je sinteza dualnosti. Ko to nevtralno silo uporabimo v vsakdanjem življenju, doživimo zelo neposredno, da popustijo dosedanji življenjski viharji in burje, saj jih sedaj ogroža mnogo močnejša sila. Tedaj se zavedaš, da stojiš popolnoma zavestno med poloma svojega sveta, ki te ne more več odvrniti od te zlate srednje poti. Ni več ekstremov, ni več letanja od skupina do skupine, od učitelja do učitelja itd. Ni več eksperimentiranja. Ker sam najdeš srednjo pot, ne bežiš več pred svetom, ampak zavestno v njem služiš drugim bitjem tega sveta.
Zato pa nas mora na našem notranjem potovanju voditi Duh, ki v nas obuja vero iz Očeta, upanje iz Sina in ljubezen iz življenja. Brez teh ne moremo napredovati, četudi se nam všasih navzven zdi da smo dosegli neskončne višine. Ti trije nam kažejo pot skozi naš duhovni labirint k srcu vesolja." Jaz sem pot, resnica in življenje", pravi Kristus univerzalni posrednik med srcem velikega vesolja in malega vesolja v nas. Svetloba ni zunaj, ampak znotraj nas, bi verjetno dodal Stojča. Naša duhovna iskra duha v nas v našem srcu se želi ponovno združiti z virom, iz katerega je izšla, to je nesporno.
Tako vidiš, da v tem trojnem procesu razkroja in razblinjanja, umre v nas stara narava-stara zavest. In iz ognja tega notranjega razkroja kot ptič feniks vstane naša nova zavest.
In kot sama dobro opažaš, da se vedno več ljudi zaveda tega, da v njihovem življenju manjka nekaj bistvenega. Tako stanje je ujetost v toga pravila vere, filozofije in različnih svetovnih sistemov, ki določajo njihovo mišljenje, čustva in delovanje. Trajajočo, površno vlogo sveta slepila, v katerem poteka njihovo običajno življenje, čedalje težje prenašajo. Kaj je pomembno, oziroma kaj je bistvo v njohovem obstoju se še mnogi med njimi ne zavedajo.
To sva sedaj delno pojasnila in upajva , da bo to mnogim pripomoglo na njihovi poti rešitve uganke življenja. Zavedam se da v tem iskanju mnogi obupajo in pobegnejo v nova slepila, droge, utopije, v neresnične svetove, ezoteriko ali cinizem propada. Na tak način človek ne more uiti soočenju z to neznano silo, ki ga nenehno vznemirja vzdolž njegove poti, se ga dotika in razburja vso njegovo bitje.Ta čista, nepokvarjena sila iz Božanskega življenja se nam želi v nas razodevati. Bistvo je da z njo sodelujemo in jo ne oviramo. Toda sodobni človek beži pred njo. Tako se razum telesnega mišljenja obda s sarkazmom in posmehom. Z ovojnico obdano srce pa trpi in trepeta. Takšno srce pa postaja vedno bolj nemirno, saj čaka znotraj človeka, da bo prvotno življenje nepremišljenemu človeku, ki išče vse mogoče izrazne možnosti, lahko v oporo.
Na srečo in v skladju z novo dobo Vodnarja pa med ljudmi, ki se morajo naučiti živeti s to notranjo nepetostjo, pa je vedno več tistih, ki jim uspeva pogled v zakulisje. Spoznavajo in doživljajo, da je vsakdanje življenje le slepilo in, da si določene skupine prizadevajo vzdrževati ta svet slepila. Taki ljudje poskušajo zlomiti trdni oklep starega in sicer ne več s svojim razumom, ampak z vsemi zmožnostmi, s katerimi razpolagajo. Božje namen mora biti spet dejaven in prisiliti človeka v proces čiščenja in obnovitve, v nastanek novega duhovnega človeka k rojstvu resničnega duhovnega človeka v človeku. In takrat človek izreče tvoje besede:"Vem, da sem tu." Da sem v tem trenutku.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja
Mirana.
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. september 2004 @ 16:27 CEST
zelo lepo si komentiral. V človeku je vedno nekaj živega za delovanje in pravzaprav ne potrebujemo nobenega sunka od zunaj, di bi ptič Feniks vzletel. Vse duhovno delovanje pri človeku je tako samolastno, samogibno in spontano,da mu ni potrebno po zunanjem pravilu polarnosti v tehniki odkrivati samega sebe.
Ni namen ljubezni
skoz sebe ljubiti sebe,
kakor malce posmehljivo
preseva eros,
ki s tujimi čuti
izpeljuje in spremlja
svoje lastno zapeljevanje,
temveč je namen ljubezni,
da človek skoz druge
ljubi sebe
in iz sebe osreči druge.
Človeka vedno spremlja ljubezen,
ki izhaja iz lastnega srca; ljubezen,
ki je enkrat tiha, neslišna in skrita,
drugič je burna, viharna in ognjevita.
Ko se ogenj čustev pogasi
iz pepela njenega razkroja
vzleti ptič Feniks,
ki z iskro duha
za zajezenimi vodnimi hribi
tiho použije svoj mir.
Na koncu se zares lahko vprašamo ali je zdolgočaseni človek zmožen drugemu res privoščiti srečo, brez pridržka? Veš Miran, opažam, da je med ljudmi vse preveč igric : "Mačka z mišjo".
Lep pozdrav tebi Miran od tvoje duhovne prijateljice, katero si se zelo potrudil prepričati o Kristusovih poteh hoje, vendar ta tvoja prijateljica ni nikoli ravnala drugače. Pesem je pač pesem!
Tatjana
Vem, da sem tu
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 16. september 2004 @ 16:49 CEST
prečudovita pesem. O poteh Kristusa te nisem želel prepričevati, saj prepričanega od znotraj se ne da prepričevati
, kdor ima vero se lahko z njim pogovorajaš le o nauku, ki je plod te vere in za to gre. Krščanstvo, kaj je v resnici pravo krščanstvo je o tem zelo težko reči. O tem se danes zelo veliko razpravlja na mnogi konferencah o tem, kaj naj zares razumemo pod krščanstvom. Odločitev o tem, kateri dejavniki povezujejo mnoge dele v celoto( zaradi nastalih številnih cerkva in sekt ), je zelo težavna in terja veliko truda. Da bi se lahko o tem odločili prirejajo neprestano mednarodne konference. To pa dokazuje, da resničnega krščanstva ni mogoče poznati in da se je mogoče oprijeti samo določenih pogledov in vpogledov, ki se tikajo krščanstva.
Se strinjam s teboj ko ugotavljaš, da je med ljudmi vse več igric:" Mačka z mišjo". Ta igra se vodi od satana in njegove hierarhije, saj veš da se mu mudi, ker se mu čas izteka in zato je vedno več ljudi pod tem hudim vplivom, zato je tako. Mnogo jih je zapeljanih in še jih bo, to veš da se mora dogajati, do točke ko sledi preobrat. Naše je da smo na to pozorni in da se naučimo razpoznavati vso to hudičevo raboto.
Samo tisti ljudje, ki so znotraj sebe svobodni lahko brez pridržkov privoščijo drugim vso srečo, ostali tega ne zmorejo ali ŠE NE ZMOREJO. Sami moramo dnevno biti v stiku z svetlobno točko Boga skozi redno molitvijo in meditacijo na to Najvišje, od koder dobivamo sigurno vodstvo in pomoč za vse kar sami ne zmoremo. Tako se moramo dnevno približevati tej mogočni sili Stvarnika sveta in biti nenehno v stiku z Njim.
Seveda se tukaj na tem mestu zastavlja za mnoge iskalce vprašanje, kako naj vemo, ali na nas sveti luč edine resnice?
Na to temeljno vprašanje ni težko odgovoriti, saj že tvoja pesem o tem govori. Odgovor je: naša dejanja že sama po sebi to govorijo. Se z njimi navezujemo ali odvezujemo? Če si namreč prizadevamo za spoštljivost do Stvarnika in do soljudi ter sledimo razvojnega načrta , ki je predviden za človeštvo, tedaj v nas Kristusova luč opravi svoje delo in tako se v nas rodi nova resničnost. Po njej lahko hrepenimo z vso svojo dušo, z močjo tega hrepenenja se bližamo cilju, vendar tega ne moremo početi na silo, s prisilo ali sprenevedanjem. Predvsem gre na tej točki za iskrenost srca. Če človek napačno izbere in če se s svojo osebnostjo prepusti nekomu drugemu, recimo televizijski, filmski ali pop zvezdi, športniku, politiku, filozofu ali uspešnemu poslovnežu zapeljati, se bo vse bolj zapletal.
In zelo težko se bo povezal s pravo Lučjo. Sledilo bo razočaranje. Vsakdo mora v sebi raziskati možnosti za odločilen premik življenjskega poudarka in delovanja, ki temu sledi. Samo filozofiranje kot sama zelo dobro veš ni dovolj. Po sadovih delovanja, ravnanja se kaže naša človeška zavest in stanje zavesti. Zavest pripomore k napredovanju. To se morda včasih za koga ne zgodi tako hitro in lahko kot je bilo pričakovati in kot bi so želei, kljub temu pa se kaže kot edina pot. Na tej točki pač moramo biti"bojevniki svetlobe" in izbojevati naš notrajni boj, kar se opazi tudi na zunaj. Mi kot osebnost se moramo naučiti, da lahko izpeljemo proces le prek predanosti tej Sili, a ne obupavati pri nujnih padcih in vzponih na tej poti. To je v šoli življenja vračunano. Le tako se učimo lekcij, ki nam omogočajo napredovanje.
V nekem trenutku pri sebi opaziš kako začnejo lastne tipične značajske značilnosti izginjati. Spremeniš se. V nas prihajo nove sposobnosti, ki jih do tedaj sploh nisi imel in s katerimi lahko sedaj vse bolj služiš človeštvu. Vsi resni iskalci, ki z močjo vere in silo duše hodijo po poti k Enosti, se med seboj v nekem trrenutku najdejo. To je gotovo. Tudi mi smo se. Tako nastala skupnost duš zmore doseči točko, na kateri se odreši vseh prijemov materije. Kdor je do te točke svoboden, lahko svojo volja naravna na omenjen proces, sposoben in zmožen je velikih dejanj.
In naj zaključim. Od kar na Zemlji obstaja človeško življenje, živi v nas ljudeh nek prainstikt, ki nas žene k iskanju duhovne svobode. Cilj tega iskanja sicer lahko imenujemo vstajenje, odrešitev, razsvetljenje, ponovno rojstvo, spreobrnitev, a med temi poimenovanji v resnici sploh ni nobene razlike. En sam Izvor je, ki v isti nalogi povezuje vse duše in ki ga vsi iščejo. To je Luč, popolna odrešitev, Bog, lepota, ljubezen, modrost moč. Z vsem tem želi Stvarnik naš Bog nahraniti vse naše duše. Vendar pa vsi ljudje ne iščejo v isti smeri in njihovi sadovi nimajo iste vrednosti. Pa vendarle Izvir, iz katerega črpajo, je vsem nam skupen.
Globoko v sebi, v lastnem bistvu ni noben človek zadovoljen s tem svetom, z njegovo ljubeznijo in njegovo grenčico, z dobroto in hudobijo, z njegovo medlo veselostjo in tamačnimi nočmi, polnimi vsakdanje bede in žalosti. Povsod in v vsakem človeku tli želja po svobodi. Tako vsi časi poznajo upornike in poslušneže. Tako nekateri obiskujejo ašrame, temlje in cerkve, drugi se umikajo v samoto, vse pa preplavlja želja, da bi svojo dušo povzdignili k Očetu vsega življenja.
Z mnogimi se srečujemo, nekateri med njimi pravijo:" Želja ne poznam več, ker sem našel(la) in dosegel svoj cilj življenja. Doživel sem razsvetljenje, sem razsvetljen, spreobrnjen, iniciran. Našel sem Kristusa in on mi je odprl oči." No tako enostavno, uspešno in samozavestno življenje pa se izkaže kot zmota, ki življenjsko lakoto in žejo ter mogočen ogenj sicer res poteši, ne more pa ju pogasiti in nasititi za vselej. Večina ljudi zato podvomi v takšen"uspeh", še vedno pa se ne želi prepustiti Božanski sili in se raje še naprej podi po morju življenja, kjer jih še prekmalu čaka brodolom. Tako je bilo in tudi danes ni nič drugače.
Tako je bilo, ko Krišna hodil po svetu, da bi takratnemu obupanemu človeštvu podarjal božansko ljubezen. Vendar ga takratna množica ni razumela. Mnogi so sicer mislili, da se bodo lahko povezali z Krišno, toda tudi to je bila zmota. Trda resničnost je žal tista ovira, ki nam preprečuje, da se tudi še do danes ni prišlo dlje. O bistvu Luči se ne moremo ne naučiti, ne govoriti ali se pogovarjati. Luč sam je Ljubezen, velika čista, sijajna moč, ki nedvomno želi vse nas dvigniti iz grobnice materije, katero smo v pradavnini sami izkopali. Zato Razsvetljeni ne govori, on prinaša svoj dar ljubezni. Če pa že govori, potem so njegove besede, besede ljubezni.
Mnogi ljudje jih pogosto doživljajo kot kletev, kot meč, ki se zabada v človeške duše. Kdor namreč pozna Luč, ne stopa na visoke odre, ampak išče vse iščoče in z njimi trka na vrata večnosti, tako kot to vsi velikani Duha. Vsi taki so ponižno hodili z vsemi, ki so iskali, in tiho sijali s svojo silo ljubezni v temna polja življenja.
lep pozdrav moja draga duhovna prijateljica Tatjana od Mirana.