NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ljubezen naju je hranila   
    petek, 27. avgust 2004 @ 06:37 CEST
    Uporabnik: stojči

    * Zgodbe iz sebe Moje telo in zunanja podoba sta mi vedno bili pomembni, zato sem vsako jutro telovadil, delal sklece, trebušnjake in dvigoval uteži za enakomeren razvoj mojih mišic. Tudi tek sem imel v programu običajno vsak drug dan.
    Bilo je tako lepo, naoljiti si telo in se v kopalkah sprehoditi po peščeni plaži v katere bližini sem stanoval v nekem bednem poceni hotelu.
    Kako sem užival, ko sem se tako sprehajal po plaži z lepo postavo in izstopajočimi mišicami, in včasih slišal kako so razne punce in gospe vzdihovale za mano, kakšna od njih kdaj pa je tudi pripomnila: »Glej kako je lep ta tip«
    Ja moje modre oči, svetli lasje, pravilen nos in atletska postava so vedno na ženske na plaži naredile močan vtis. No ja, bili so tudi moški, ampak mene ti niso nikoli zanimali.
    Če me je kaka punca kdaj zamikala, sem se ulegel poleg nje in začel debato o kakih nepomembnih stvareh, kot o modi v kateri sem bil ekspert, ali pa o filmih, katere vse najnovejše sem vedno šel takoj gledat, ko so prišli na spored.
    Seveda so se taki razgovori kdaj končali tudi v postelji v obojestransko korist, ampak nikoli nisem čutil kake potrebe, da bi s katerokoli od njih navezal kdaj kak globlji stik.
    Dokler…


    se nisem tako sprehajal kot ponavadi po plaži med kopalci
    in mi je nenadoma prišlo nasproti sanjsko bitje, pravi svetlolasi angel, prav tako kot jaz modrih oči s popolno športno postavo.
    Obema je kar vzelo sapo, ko sva si pogledala v najine sinje oči
    in nemo šla drug mimo drugega.
    Bil sem tako šokiran in osuplo zmeden, da preden sem pogledal nazaj, nje ni bilo nikjer več.
    V trenutku me je veselje, da bi se še naprej sprehajal po plaži minilo, to angelsko bitje mi je vzelo vso mojo pozornost in sem ves čas lahko mislil samo še na njo.
    Sredi dneva sem odšel v svoj bedni hotel, se usedel na posteljo, zaprl oči in si z obrazom v svojih dlaneh skušal vtisniti njeno angelsko podobo v večen spomin, kot bi nekako vedel, da se nikoli več ne bova videla v življenju.
    Nenadoma je nekdo potrkal na vrata moje sobe.
    Rekel sem si spet kak težak, ki žica za cigaret, ali kaj takega in odprl vrata.
    Uganil(a) si, pred vrati je bila ona, moje angelsko bitje v kopalkah z brisačo okoli ramen.
    Oba sva stala nekaj trenutkov osupla brez besed, srce nama je razbijalo sto na uro, med nama pa se je pretakala starodavna ljubezen, kot bi se poznala že tisoče let.
    Spontano sem razširil svoji roki in padla sva si v vroč objem.
    Še sam ne vem kdaj sva se znašla na postelji in se začela brez besed tako strastno ljubiti, da naju je bila ena sama strast.
    Tudi v sanjah si nisem mogel misliti, da je kaj takega sploh mogoče.
    Ona je poznala vse moje erogene cone, poznala je vsak centimeter mojega telesa in prav tako se je zdelo njej glede mene, ko je sopla in kot muca predla od ugodja.
    Priznam, ljubila sva se celo noč in razbila celo razmajano leseno posteljo in proti jutru v objemu zaspala. Ko sem se zbudil, sem bil sam v postelji in nisem več vedel, ali sem vse skupaj tako močno sanjal, ali pa so moje sanje bile resničnost.
    Brž ko sem ugledal razbito posteljo, mi je bilo vse jasno.
    Niti nisem prišel še k sebi, je bila v sobi že ona s slastnim zajtrkom.
    Nato sva se preselila v njen hotel, ki je bil eden najdražjih hotelov na obali.
    Ona je bila namreč hči bogatih staršev, povrhu vsega še edinka.
    Kako zanimivo je bilo, ko sva odkrila, da imava iste hobije, da so najini pogledi precej podobni in da v najinih mišljenjih sploh ni kakih razlik.
    Nekako sva se zavedla, da sva tisti sorodni duši, ki sta na isti valovni dolžini, katerim je le redko dano, da se v življenju kdaj srečajo.
    Nisva si znala predstavljati, da bi lahko še kdajkoli živela drug brez drugega.
    Po nekaj dneh skupnega uživanja sva se odločila, da se bova v bližnji prihodnosti poročila in si ustvarila svoje srečno družinsko gnezdece.
    Ko je bilo njenih počitnic konec, sva se napotila k njej domov v notranjost dežele, da me predstavi svojim staršem kot bodočega moža in da naznaniva srečen dogodek.
    Ko so starši ugotovili, da nimam kake posebne izobrazbe in da sem reven, je njihovo veselje kaj hitro splahnelo, kajti oni so upali, da se bo njihova hči poročila z nekom, ki je vsaj tako bogat, kot bo ona, ko jih bo nasledila.
    Midva sva se vseeno poročila, saj enostavno nisva bila več sposobna živeti drug brez drugega.
    Njeni starši so mi ponudili službo v njihovem družinskem podjetju, ki sem jo z veseljem sprejel, saj sem se rad soočal z novimi izzivi.
    Ker po dveh letih, moj angel še ni zanosil, kljub temu, da sva si otroke oba srčno želela, sva oba odšla k zdravniku, da vidiva kaj je narobe z nama.
    Na najino žalost, sva oba imela tak rh faktor, da ni bilo možno, da bi kdaj skupaj lahko imela otroke.
    Razočaranje je bilo hudo za vse, še najbolj za starše moje žene, ki so si tako želeli vnuke.
    Potem se je pa počasi začel pekel. Še vedno nisva bila sposobna živeti drug brez drugega, zavedala sva se, da sva si usojena, ampak z obeh strani so začeli leteti brezsmiselni očitki, ki so se polegli šele po najinem ljubljenju.
    Njeni starši so me v družinskem podjetju premestili na nižje in težje delovno mesto, tako, da me je delo tam povsem minilo.
    Tudi zdravje mi ni več tako dobro služilo in sem bil kar naprej nekaj prehlajen in dostikrat potrt.
    Z mojo drago sva se odločila, da greva na dopust na morsko obalo, da se vrneva na tisto isto plažo, kjer sva se spoznala in sva odšla in se namestila v onem istem hotelu.
    Naslednji dan moja draga ni bila razpoložena, da bi z mano skupaj odšla na plažo in mi rekla naj grem kar sam. In sem šel.
    Takoj sem opazil, da se za mano ne ozre niti eno samo dekle, pa saj itak ni bilo čudno, ko sem bil samo še senca prejšnjega samega sebe, sploh me pa druga dekleta itak niso več zanimala.
    Bil sem žalosten, prazen in sem se tako zamišljen sprehajal po plaži, ko so mi oči povsem slučajno oplazile neko revijo na neki brisači katere naslov je bil:
    »To kar iščeš je v tebi«
    Zanimivo, sem si rekel, pa poglejmo kaj je to. Tam je bil tiskan govor nekega mojstra Prem Rawata in kaj hitro sem naletel na del njegovega govora v katerem je rekel:
    »Smisel skupnega bivanja, ali druženja dveh ljudi je samo v tem, da se imata obadva fino. Če ni izpolnjen ta pogoj, je vsaka taka zveza brezsmiselna.«
    Globoko sem se zamislil, nad svojo usodo in ugotovil, da se nimam fino, nima se fino niti moja draga in da bo treba nakej ukreniti glede tega.
    Nadalje je tam pisalo, da če želiš najti v sebi to kar ti iščeš, ti lahko on pri tem pomaga. Zanimivo sem si rekel, takrat pa me je zdramil nek ženski glas:
    «Vam je revija všeč?« »Ja« sem rekel neki suhljati bledi ženski, ki me je še sam ne vem zakaj, še najbolj spominjala na kako nuno.
    »Lahko jo vzamete s seboj in pridete nocoj na video prireditev, ki jih imamo tu v bližini vsak večer in mi dala naslov prireditve. Zahvalil sem se ji, pograbil revijo in se odpravil nazaj v hotel, da o tem obvestim svojo drago.
    Draga je pogledala revijo in rekla, da se ji ne zdi nič posebnega in da je takih Prem Rawatov povsod kolikor hočeš.
    Vseeno sem jo prepričal, da sva skupaj odšla na prireditev.
    Medtem, ko sem bil sam vedno bolj navdušen in začutil znotraj sebe neko novo upanje zase, se je moja draga dolgočasila in zehala na prireditvi in komaj čakala, da greva nazaj v najin hotel.
    Ostale dni najinega dopusta me ni zanimala niti plaža niti morje, ampak samo še to, kdaj bom ponovno na video prireditvi slišal kaj zanimivega od tega nenavadnega mojstra.
    Po nekaj dneh mi je draga rekla, da ji ni všeč, da hodim na one bedaste video prireditve.
    »Ampak jaz se tam počutim tako čudovito« sem ji dejal.
    »Ali se tam počutiš bolj čudovito, kot takrat ko se ljubiš z menoj?« me je vprašala. Brez odlašanja sem ji rekel »Ja«
    »Potem pa spokaj svoje stvari in pojdi tja!«, mi je jezno zabrusila nazaj.
    Osupel sem začel pakirati svoje stvari, ona pa je rekla oprosti in mislila, da bo kot tolikokrat doslej najino ljubljenje uredilo zadevo.
    Nisem ji padel na finto in pospravljal naprej.
    Ona se je slekla in mi na vratih zaprla pot z njenim najbolj poželjivim pogledom in nasmehom. Še vedno je imela lepo vabljivo telo z angelskim obrazom, katerega sem ljubil toliko let.
    Vedel sem, da moram naprej, da bo tako še najbolje za oba in nežno odrinil njeno roko in odkorakal iz sobe. Za sabo sem slišal njen jok. Čeprav se mi je trgalo srce, sem vedel, da moram naprej.
    Sam sem postal Prem Rawatov učenec, ona pa je potem, ko sva se ločila, kar naprej menjavala partnerje v upanju, da bo to kar je iskala namesto v sebi, našla v njih.
    Res čudna je lahko naša usoda, različna so lahko pota naših src,
    a cilj vseh je vedno samo eden: »Biti zadovoljen in srečen. »
    Upam, da je tudi ona znotraj sebe našla to, kar je iskala v drugih.

    stojči Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040804143747996

    Here's what others have to say about 'Ljubezen naju je hranila':

    Tokyo Metropolitan Government Begins New Era in City Planning with Unique GIS Implementation from Web-based system
    system that meets the security requirements of the TMG Local Area Network system. [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 19:19 CEST

    UEFA clamp down on dissent from to exert undue
    attempting to exert undue pressure on a referee in a UEFA competition will receive an immediate yellow card, European football's governing body [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 15:22 CEST

    young girls *censored*ing
    lesbo action teen bikini voyeur assisass [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 01:39 CEST

    Judge Nixes $50 Million Vioxx Decision from for a retired
    judge has ruled that a $50 million damage award in the federal Vioxx case this month was excessive, and a new trial must be [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 02:36 CEST

    Ljubezen naju je hranila | 11 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 27. avgust 2004 @ 11:38 CEST
    Dragi Stojči,
    čestitam za trud, da si nam izpovedal svojo življenjsko ljubezensko zgodbo tvojega življenja, ki se zares žalostno končala, a iz opisanega drugače niti ni moralo biti. To so tiste vrste ljubezni, ki so vedno fatalne, karmično pogojene, tiste vrste, ko preveč strastno ljubimo. Lepo si opisal stanje lastnega opijanjanja poželenja, kajti ona" plavi angel" je v sebi še kako pričakovala tvoje poželenje. Odtod tudi naša obveznost do čustva. Odtod sramota brezčutnosti, nezmožnosti, da bi žensko zbudili k poželenju. Ti si ga imel v sebi v izobilju, celo preveč.
    Srečanje je bilo že vnaprej določeno, usodno. Ker je šlo v tvojem primeru za močan nagon po parjenju z izbrano partnerico, ki si jo v trenutku ljubil, se temu reče ljubezen. Najprej napetost( tisti, ki ljubi, in tisti, ki je ljubljen, ustvarjata drug okoli drugega veliko magnetno močno polje, kar oba "hipnotizira"), potem varnost, to je potem pot ljubezni. " Sva proti jutru v objemu zaspala": Vsaka ženska, ki ljubi čuti nepremagljivo potrebo, da bi se po napetem užitku počutila na varnem v objemu svojega ljubljenega. Vidiš prišla je, da te nauči ljubezni! Do tega usodnega srečanja pa si samo premišljeval, o tem kaj ljubezen je. In kadar je tako, je potlej samo gon po parjenju, in nič drugega.("seveda so se taki razgovori kdaj končali tudi v postelji v objestransko korist..."). V naslednjem srečanju, inkarnaciji imata popravni izpit, vlogi bosta zamenjeni. V tem življenju pa raje preklopi na rjavooko.
    lep pozdrav in vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja
    Mirana.


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: stojči dne petek, 27. avgust 2004 @ 12:20 CEST
    Dragi Miran,
    imel sem namen napisati, da to ni moja zgodba, saj jaz nimam modrih oči, niti nisem bil nikoli kak blond lepotec, saj sem bil plešast že takrat, ko sem imel komaj dvajset let, sem pa že od sedemnajstega leta naprej igral z raznimi ansambli poleti na obali, tako da mi ni bilo težko se zaplesti v poletne avanture.
    Torej to je zgodba mojega prijatelja Johna Hamiltona iz Floride, ki se mi je pa zdela vseeno tako zanimiva, da sem jo sklenil napisati. Je pa res, da mi je on povedal celo zgodbo v treh minutah in sem zato moral dodati nekaj fines, da je zgodba bolj berljiva in zanimiva. Onadva sta bila idealna partnerja, ustvarjena drug za drugega, ujamala sta se na fizičnem čustvenem in mentalnem področju, samo na enem področju se nista skladala, duhovnem, ki pa je predvsem danes v partnerskem odnosu še kako, da ne rečem celo usodno pomembno.
    lp

    ---
    stojči


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 27. avgust 2004 @ 14:24 CEST
    dragi Stojči,
    saj je vseeno ali je to tvoja zgodba ali kogarkoli, to je zgodba vsakega med nami. Moja je podobna, čeprav tudi sam nisem nikoli imel modrih oči in nisem bil tip zunanjega lepotca od a do ž. Se pa popolnoma strinjam, ko praviš, da je danes odločilnega pomena v odnosu moški ženska duhovno področje odnosa, da to je danes usodnega pomena. In to je kar je novega v novi dobi v katero smo vstopili. Idealno je, če se oba približno istočasno prebudita in tako skupaj delita ter se podpirata v misteriju življenja. Nasprotno je tudi dobro, čeprav ne najbolje, da oba še naprej skupaj hoditi neprebujena skozi to življenje. Najtežje pa je, ko se eden od njuju prebudi, a drugi še naprej spi. Tako se med tema dvema prične povečevati prepad, ki se mu reče nerazumevanje, ljubosumlje, strah pred izgubo partnerja itd. Kaj se zgodi? Pri prebujenemu se stopnjuje in zvišuje frekvenca zavesti, a pri drugemu, ki ostane na nižji frekvenci zavesti se pojavi občutek ogroženosti, zavrženosti ali celo dvom o partnerjevi zvestobi. In vse to ločuje. Včasih se zgodi, da prebujeni za svojega partnerja moli, da bi se tudi ta prebudil in v tem uspe, če je med njima ljubezen. To je tudi za prebujenega odličen test zaupanja v Znanje in pomoč od Boga. Če pa se prebujeni za svojega partnerja( velja le v primeru, da je njuna zveza že stalna in da ni od včeraj) ne potrudi na opsan način, je na izpitu padel in bo kasneje moral veliko odtrpeti zaradi lastne duhovne sebičnosti. Narediti je potrebno vse in s Božansko pomočjo, in šele ko odgovor pride si resnično svoboden. V tem primeru je v odgovoru Božja volja in ne naša osebna, tako se ne zapleteš v karmične dolgove. Če je odgovor pozitiven; prebuditev partnerja, kar je idealno in popolno, ali da ostane isto v končni sekvenci, je v Božji volji da je temu tako.
    lep pozdrav Stojči in vse dobro od Mirana



    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: jaka dne petek, 27. avgust 2004 @ 15:13 CEST
    Stojan,spet ena tvojih zanimivih zgodb.
    Miran,tudi tebi hvala za mnenje.
    Stojan:
    Misel si koncal s tem,(da pol sem pa nasel napis,to kar isces je v tebi) od Prem Rawata.
    Stojan, reciva da ti vse verjamem,tudi to,da ti se danes te orgazmicne noci stojijo v spominu.

    Svetlolasi angel.


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 27. avgust 2004 @ 16:00 CEST
    To-le zgdbico bi še malo začinila. Mislim, da ji manjka sok, aroma in malo popra. Vse lepo in prav, vendar jaz bi temu narcisoidnemu tipu pripisala še druge osvajalske atribute: modre oči bi nadomestila z ognjenimi črnimi očmi takimi, kot jih ima klasični Lover latino. Poleg lepo naoljane kože bi ga okrasila še z bujnimi črnimi kodrastimi lasmi, spetenimi v čop (alla Brillantina). Vrat in telo bi mu nadišavila s parfemom Opium ali Rokford. Izpod kodrov bi se mu v ušesu lesketal briljant, spomin na prejšnjo ljubico. Okrog vratu bi obvezno moral imeti zlato nekoliko debelejšo verižico z medaljonom, ki bi vitki blondinki vzbujala radovednost in ljubosumje katera lepotica neki se skriva v medaljonu, ki je tako spominsko ovekovečila svojo strastno ljubezen do Lover latina. V roke bi mu obvezno položila tudi revijo Pley boy s sliko tipa na prvi strani. Pred kopališče pa bi postavila Maserati z odprto streho. Ob predstavitvi bodočemu tastu bi mu porinila v roke steklenico penečega Bordoja iz leta 1911, za bodočo taščo pa šopek rdečih vrtnic. Posebej bi opisala poroko Lover latina kot nepopisni špektakel, na katerega bi bila povabljena vsa smetana mogotcev, med njimi tudi vsa družina Agnielli iz Torina ter Sofija Loren in tudi g. Jankovič in naši vrli politiki ne bi smeli manjkati. Bučno zabavo bi popestrila z ognjemeti na samem mariborskem Habakuku pod Pohorjem. Na zabavi bi pela g. Helena Blagne, ker kitarist Stojan ni hotel sprejeti tega izziva oziroma nastopa. Obleka izvoljenke bi morala biti obvezno bela, čeprav oba nista bila več nedolžna. Dolžina podaljška njene obleke bi se vlekla najmanj 10 metrov po cerkvenih in blagoslovljenih tleh. Ženin pa kot veličastna katedrala v črnem smokingu bi bil nenadkriljiva sanjska lepota salonskega leva.

    No recimo, da se je vse to res zgodilo, bomo govorili v sedanjem času in ne več v pogojniku.

    Ženske so ob njegovi poroki omedlevale in padale po tleh. Konfeti, riž in evri so frčali po zraku in osrečevali povabljence, ki se za bankovce sploh niso menili. No, po poroki sta novoporočenca odšla na Maldive na dopust, nato jih je povabil še Bornejski sultan ob obisk, da jim je razkazal kako morata opremiti svoj dvorec z zlatimi kljukami, zalatimi WC školjkami in prhami, iz katerih bi tekla čista moška voda primešana s samimi afrodiziaki. Približno tri mesece sta z jahto krmarila in brodila po morju, se potapljala in nabirala bisernice. Vse je bilo kot v pravljici. On ji je kdaj pa kdaj omenil Prem Rawatovo letalo in njegovo bogasto ter njegovo dušno bogastvo. Ona je zamahnila z roko in rekla: "Saj vendar vse to že imamo, je moj očka za to poskrbel." Čas je tekel dalje. Nato sta se vrnila k tastu, ki je ženinu podaril podjetje, fotelj, fikus in mu namestil mlado tajnico. In glej, ga zlomka. Tipa je vitka blondinka zasačila v pisarni, da je imel v naročju tajnico in bilo je konec idele. Namreč vitka blondinka in tip se nista nikakor mogla navaditi, da sta mož in žena in da si morata biti zvesta. Ona rabrzdano dete, ona pa pravi Lover latino. Iz svoje kože nista mogla. Ponoči so se podirale postelje, čez dan pa so frčali kozarci, krožniki in copate po stanovanju. Nato je najela detektiva. Pod nos mu je pomolila slike in drugo dokazno gradivo in mu črno na belem dokazala kako jo vara in nato ga je z vso jezo in besom dala na čevelj. Ubogi tip je bil tako razočaran, da je najprej gladovno stavkal v nekem hotelu, nato se je v nekem baru obupno zapil in jokal, preklinjal je in prosil Boga naj ga odreši trpljenja. Nato se mu je sam nadangel Gabrijel prikazal in mu velel naj gre v Pleterski samostan, ker le tam bo dosegel spreobrnjenje in odpuščanje za svoje grehe. In tip je nadangela Gabrijela ubogal ter prosil glavnega opata, če ga sprejmejo med menihe. In res sprejeli so ga na hodniku stare gotske cerkve in mu rekli, da bo tu spoznal pokoro in vzorec skromnega življenja.Na osnovi pogovora so razumeli, da je tip velik ljubitelj narave. Zaposlili so ga kot vrtnarja, kjer naj bi obrezoval drevje, cepil drevesa, sejal enoletnice, solato in korenje ter se pogovarjal ter ljubil nedolžne cvetlice. In sedaj je tip srečen. V kavo si na skrivnem daje brom, da mu pomirja strasti. V ta samostan ne spustijo nobene nune, kajti sicer bi bilo samostanske sreče konec. Tip v samostanu peše svoj ljubezenski životopis, ki ga bo izdala revija Pley boy. Gorje, če to zvedo samostanski opati.


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 27. avgust 2004 @ 17:27 CEST
    draga Tatjana,
    ta scenarij bi ti pa zavidali tudi profesionalni scenaristi. Upam da bodo te tvoje besede prišle v roke glavnim urednikom TV, da te povabijo kot glavno povezovalko kakšne oddaje na temo medsebojnih človeških odnosov, saj bi bila gledanost tvojih oddaj rekordna. Če bi bil sam lastnik kakšne komercialne TV bi te nemudoma angažiral, saj bi s teboj ustvaril velik dobiček. Predlagam nacionalni TV, da s programa za nekaj časa odstranijo Maria Galuniča in ga zamenjajo s teboj. Lahko pa bi tudi na A kanalu zamenjala Springerja in bi tako naredila res veliko promocijo made in Slovenija in v oddajo bi potem povabila kitarista in trobentača Stojčija z njegovo " božansko" žensko. Seveda bi v tvojem showu nastopil Stojčijev učitelj Maharadži, da bi Američanom skozi metafore dopovedal, da obstaja pored varanja v odnosih med moškim in žensko še nekaj znotraj njih za kar se izplača živeti.
    lep pozdrav od Mirana.


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: stojči dne petek, 27. avgust 2004 @ 17:44 CEST
    Draga Tatjana,
    lepo si začinila mojo zgodbo in seveda bi se lahko tudi tako končala.
    Ali veš, da sem celo razmišljal, da bi v zgodbo dodal nekaj takih filmskih detajlov, vendar bi bila zgodba potem preveč dolga.
    Glede samostanskega življenja pa je stvar v tem, da samostansko življenje v tem času v katerem živimo ni najbolj primerno za duhovni razvoj.
    Problem je v tem, da neizpolnjene želje tam človeka še vedno spremljajo in si želi, da bi spet šel ven.
    Ta John Hamilton je postal Prem Rawatov inštruktor in je potoval po vsem svetu in je bil res pravi angel poln notranjega miru spokoja in nenarejene sreče.
    Kje je zdaj tega ne vem, ker že več let nisem imel z njim kontaktov, vendar sem prepričan, da se še vedno poglablja vase in da je še vedno srečen. :)
    Miran se popolnoma strinjam s tabo glede duhovnega razvoja med partnerjema. Če ti storiš na tem področju za partnerja vse, on pa ni pripravljen storiti nič, je bolje da se razideš, kot pa da še naprej vztrajaš v zvezi.

    ---
    stojči


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: arlena dne petek, 27. avgust 2004 @ 18:37 CEST
    dragi Stojči...
    strinjam se z Miranom , glede partnerstva in duhovne rasti, a po drugi strani tudi mislim , da tudi to ni treba fiksirati,kot nek pogoj...
    idealno je , če se najdeta dva , ki jih zanimajo iste stvari in potem res lahko skupaj duhovno rasteta in se dopolnjujeta...
    sama razmišljam , da si želim veze s čimmanj pogojev in ki ni pogojena s tem ali bom pripravljena slepo sprejeti tudi guruje partnerja ipd.
    mislim , da temelji veza predvsem na zaupanju , in svobodi različnih mnenj in razmišljanj ...ki se dopolnjujejo in da postavljanje prevelikih zahtev ruši ljubezen...
    važen je pravilen način komuniciranja in iskrenost in če je ta edini pogoj izpolnjen , se tudi druge da uskladiti....
    idealov ni , ker tudi sami nismo idealni , in kot vse v naravi ima tudi ljubezen svojo rast in razvoj...
    in na tem nivoju morata vložiti svoj prispevek oba partnerja ...z razumevanjem stališč , z dopuščanjem drugačnih mnenj in z sprejemanjem drug drugega takega , kot sta v resnici , si dajeta vso svobodo , ki jo potrebujeta in to je zame edini pogoj za uspešnost veze ...
    seveda pa ima Vsak svoj t. i. recept za to ...ta je moj in mogoče ni ravno najboljši a zaenkrat edini ...
    res pa je , da je treba najti najprej Ljubezen v sebi ...da jo lahko potem deliš s partnerjem in doživiš zlitje le te v ENO...
    lep pozdrav in kot vedno ...sonček zate
    ARELENA



    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 27. avgust 2004 @ 19:21 CEST
    Dragi Miran in Stojči,

    Miran, hvala ti za komplimente na moje šaljivo pisanje. Meni bi kar ležali scenarji. Miša Molk me je že vabila na TV, ko sve si dopisovale, ko sem kritično ocenjevala TV programe in tudi Mariota Galuniča in podobne, ki na TV dolgočasijo Slovence z duhomornimi nastopi.

    Mislim, da je človek več kot njegova komedija relativno "praznega teka", ki jo je živel in dotrpel. Človek kot skesano bitje pripoveduje takšne fantazijske zgodbe zato, ker si jih je želel doživeti pa ga je usoda zanje prikrajšala, da je ostal samo na površini svoje resnične podobe, recimo npr., da je imel problem z resničnim občutenjem ljubezni, eksistenco in navezovanjem pristnih stikov. Čim starejši je človek po letih, tem mlajši postaja po doživetjih, če si zmore s kesanjem, da zakaj ni tega ali onega doživel, sproti obnavljati svoje življenje in dodajati fantazijske dodatke, da ga naredi bolj pestrega ali pa ga izživi. Nikoli ni prepozno. Pesnik ima npr. svojo pesniško muzo, osvajalec ženskih src pa neumorno voljo, da bi katero dolgonogo blondinko osvojil, pa ta noče "štekati" . To je povsem človeško. Tako človek teži za nesmrtnostjo v gostoti svojih prijetnih dražljajev, hoče se spremeniti v Don Juhana, ženska pa recimo v Liziko Teylor, ki je imela strastne ljubezni z devetimi možmi še v poznih letih. Človek kot skesano bitje dela in objokuje zgodovino svojega življenja in ta premalo izživeta zgodovina je snujoča sila njegove domišljije, skratka komedija, zaprta v "kokon" njegove plašnosti, zavrtosti, bojazljivosti ali drugih ganljivih okoliščin, saj se ni mogel izživeti tako kot bi želel, ker je bil hudo ogrožen od divjih zveri, vremenskih razmer in dolžnosti za golo preživetje. Kesanje, da ni človek doživel te ali one avanture s plavim angelom, z dolgonogo blondinko, s črnookim Lover latino, in sanjarjenje, da to lahko še vedno pride, se nam pokaže kot proces pomlajevanja. Čim "čistejši" je človek v svojih dražljajih v preteklosti, recimo čim manj ljubezenskih doživetij je imel, tem bolj čuti potrebo po kesanju zakaj ni mladosti izkoristil in to "čistost" v fantaziji napolni z domišljiskimi zgodbami ali željami.

    Človek nenehno izbrisuje zmotne šifre in znake na pargamentu svoje mladosti in jih nadomešča z bolj sugestivnimi, ki lepo zvenijo za uho. Zato vedno na novo začenja pisati palimpsest (ponovno pisavo na zbrisano) in si izmišlja za uho krasne pripovedi. Razvoj človeka je kakor na novo zbrisana živa ploščica, ki hkrati zanika in povelučuje stare ljubezni in si izmišlja nove, ki jih postavlja na staro mesto. Svojo sedanjost človek spremeni v nekakšno poboljševalnico zaradi starih grehov, saj preteklost je bila kletka in klavrnost njegovih domislenih zmožnosti, da bi si olepšal življenje, je bila grozljivka. Leta prehajajo v bolestno stanje obupa, vcuum življenja in zmanjšanje možnosti predstavlja polom, zato ga je treba napolniti z domišljijo. Izsanjati je treba zaprtost svoje preteklosti in na njeno mesto postaviti domišlijske zgodbe, ki človeka pomladijo. V zgrešenem dejanju človek vidi izgubo samega sebe. Ljudje rečejo ta ali oni se je "izgubil". Gre za odtujitev samemu sebi, gre za izgubo mladosti in za ponovno dosego lastne identičnosti prek domišljije. Človek se kesa zakaj ni izkoristil življenja, s kesanjem vzročnost zla človek pretrga.

    Tu se razodene svojevrstna dialektična napetost med zgrešenim dejanjem (npr., da je nekdo živel s partnerico, ki ni bila zanj in mu je povzročila gorje in srčno bolečino) in njegovim preklicem v kesanju z vmeščanjem fantazijskih vložkov kako bi lahko bilo. Ta fantazija postane resničnost in nadomesti tisto, kar hočemo izbrisati iz svojega življenja. Prvo pomeni regresijo za človeka, nazadovanje, obrat nazaj v osebni rasti, drugo pa ponovno osvoboditev iz vezi preteklosti na sproščeno pot v prihodnost. To je eliksir nemiljive mladosti, ki ga je treba znati uživi v pravih količinah in ob pravem času in na pravi način. "Štos" vsega tega je, da iščemo rešitev v popravljivem. Kdor ni zmožen kesanja v svojem življenju, je nepoboljšljiv, njemu ni pomoči. Ko spoznamo zmoto in zablodo, sprevidimo potrebo po popravku- nekateri z domišljiskimi vložki - drugi z dejanskim izboljšanjem življenja, ki lahko postane polno, saj za nobeno stvar ni nikoli prepozno.

    Lep pozdrav vsem
    Tatjana


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: arlena dne sobota, 28. avgust 2004 @ 00:37 CEST
    ja , draga Tatjana ...
    kako resnična misel ...nikoli za nobeno stvar ni prepozno ...
    odločitev pa je vedno naša...
    Arelena


    Ljubezen naju je hranila

    Prispeval/a: titanic dne nedelja, 29. avgust 2004 @ 22:52 CEST
    Pozdravljena Arelena!
    Naj dodam šaljivo misel na to, da ni nikoli prepozno.
    Za kakšno stvar pa vseeno je prepozno. Npr. če je človek premalo previden na cesti, ga lahko avto povozi, pa je mrtev. Ne more kar oživeti in biti spet drugič bolj previden - razen v naslednjem življenju.
    Pa tudi izgovorjena beseda, če nekoga rani, je prepozno, da bi jo vzeli nazaj. Potrebno je pred tem malo misliti kako in kaj izgovorimo.
    Imej se lepo, Titanic


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,50 seconds