Prej ali slej človek dojame, da so vsi njegovi sporazumi in nesporazumi s svetom pravzaprav sporazumi in nesporazumi s samim seboj. Pričakujoč od sveta mnogo, mlad človek zgodaj spozna, da ta svet ni radodaren s pokloni, prej bi se reklo, da je skop in nepravičen. To zgodnje spoznanje je znak duševnega zdravja in intelektualne moči. Na njem je treba graditi odnos do sveta. Če to uspe, se človek razvija kot harmonična osebnost, kateri "nič človeškega ni tuje". Kajti človek v tem svojem zemeljskem obličju, katerega edino poznamo, ni ne angel, ne vrag, temveč krhko bitje, potisnjeno v mnoga življenjska izkustva. Kako bo ta izkustva obvladal, je osnovno in najpomembnejše vprašanje njegovega obstoja.

Ko dojame, da mu svet ni ne naklonjen, niti podoben, da mu je bolj sovražnik kot prijatelj, se človek začne nagibati k vzpostavljanju nekakšnega ravnodušnega odnosa do drugih, vštevši v to celo svoje bližnje. "Drugi se me ne tičejo," pravi. "Kdo je pravzaprav moj bližnji, o katerem govori Sveto Pismo? Mar naj ljubim potencialnega morilca, tistega, ki sovraži celi svet in mene samega? Kaj se vse to tiče mene? Jaz grem svojo pot, ne oziram se, ne gledam ne levo ne desno. Če kdo ob meni trpi, naj trpi. Če se utaplja, naj se utaplja, jaz ne bom skakal v vodo, da bi ga reševal. Lahko se utopim, uničil si bom obleko, morda pa si ta človek niti ne želi, da ga jaz rešujem. Kakorkoli, nikomur ne dam svojega težko prisluženega denarja. Pa tudi ne prostega časa. Naj sprejmem v svojo hišo bednika, da mi jo umaže, da me dolgočasi, da me na koncu oropa in okrade! Nikakor. Kaj se me tičejo drugi, ta zlagani in pokvarjeni svet, naj se zadavi v lastnem smradu in bedi." Tako govori človek, ki je do sveta ravnodušen. To je, s tem se strinjamo, slika okrutnosti. Ker, resnično, ravnodušnost je samo drugo ime za okrutnost.

"Ravnodušnost je paraliza duše, predčasna smrt", je napisal Čehov. Podobno njemu govori Gorki, toda to je samo variacija starodavnih spoznanj in biblijske modrosti. Ravnodušnemu človeku nihče ne more pomagati. Paralizirana duša je isto kot izgubljena duša. Se sploh lahko potegne ven iz svoje težke paralize?

Lahko sploh začuti, kaj pomenijo tuje solze, tuji jok in vzdih?! Ne, za njo ne obstaja drugi jok in solze, razen lastnega. A to je tudi njen končni poraz, kletka iz katere ni izhoda. Ravnodušnost ni obramba pred svetom, ravnodušnost je zapor, iz katerega človek samemu sebi ne dopušča izhoda. Kajti zunaj te kletke se živi.

Od vse množice izkustev, katerim nas podvrže življenje, je ravnodušnost najbolj neobičajna. Saj, navidez, ravnodušnemu človeku nihče ne more zameriti, da se ga svet ne tiče. Če je uspešen, se opraviči, da je uspeh zgradil sam in da lahko do življenja enak ali podoben odnos vzpostavijo tudi drugi. "Kdo je pomagal meni, ko mi je bilo težko?!" se najbolj pogosto sliši na Zahodu. Samozadosten, kakršen je, Ravnodušni ne dojame, da je podvržen težkemu izpitu in da sta njegovo bogastvo in uspeh samo privida tega zemeljskega življenja. Obogatel je, da bi izkusil, ali se lahko odreče Bogu zaradi svojega bogastva. Odbijajoč pomagati bližnjemu, se mu tudi odreče.

Boreč se proti ravnodušnosti tega okrutnega sveta, ki vse bolj tone v sprijenost in pokvarjenost banalnosti, vsesplošnega ponora, se človek bori za rešitev lastne duše. Pomoč, ki jo nudi drugemu, nudi v resnici samemu sebi.

Če si danes nahranil lačnega, si s tem malim delom samemu sebi kupil veliko bogastvo. Če občutiš z prizadetimi, občutiš s svojo dušo, ki išče oporo za svoj dvig iz doline solz. Če govorijo o tem vse religije, potem se mora človek prikloniti tem spoznanjem in jih sprejeti kot najpomembnejša življenjska vodila. Kajti vzgoja in izobrazba lahko dušo otopita, jo oddvojita od bistva, ki pa ni v časti in slasti, temveč v tem, da se odkupimo, v človečnosti.

Ranko Risojević
O duši, Ravnodušnost