NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Veljaki o nekrvavi prehrani (2)   
    torek, 24. junij 2003 @ 06:45 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast

    dr. France Susman

    PRIJATELJEV NE JEMO

    Zakaj se idoli množic odvračajo od krvave prehrane?



    Michael Jackson, pevec
    "Sam posedujem veliko živali in imam jih nadvse rad, le kako naj potem jem njihovo meso? Od svojega 20 leta starosti se nisem dotaknil mesa."

    Franz Kafka, dunajski Žid, slaven pisatelj
    "Sedaj vas lahko v miru ogledujem; ne jem vas več," (je dejal, ko si je ogledoval ribe v akvariju).

    Manfred Kyber, pisatelj, v izbranem jeziku zelo lepo pisal o živalih
    "Ubijanje dela človeka samega po sebi grobega, prav tako pa tudi ravnodušnost do trpljenja živali, in zgolj uživanje mesa dela človeka neumnega in grobega. Uživanje mesa je povezano ponavadi tudi s povečanim uživanjem alkohola. Alkohol in uživanje mesa vlečeta človeka v nizkotnost in ga delata nesprejemljivega za finejše vibracije v kozmosu, kakor tudi v njem samem.
    In če pogledamo na to stvar iz kakega drugega zornega kota,(kar pa zahodno mišljenje težko dojema), zato pa ni nič manj realno. Množični umori in mučenje živali imajo v duhovnem smislu posledice tudi za povzročitelje."

    Leonardo da Vinci - univerzalni genij, slikar, kipar, arhitekt, naravoslovec in tehnik
    "Resnično, človek je kralj divjih zveri, kajti s svojo zverinskostjo prekaša vse druge. Živimo od smrti drugih. Pokopališča smo. Od najnežnejšega otroštva se mi je uporaba mesa gnusila in čas bo prišel, ko bodo ljudje gledali na umor živali zviška, kakor sedaj gledajo na umor ljudi." (To je prerokoval pred 400 leti, sedaj verjamemo, da se bo njegova vizija uresničila.)

    Madonna, pevka
    "Že 15 let živim brez mesa. Sem proti mučenju živali in smatram, da je uživanje mesa nepotrebno. Človek dobi dovolj beljakovin v vegetarijanski prehrani."

    Linda Mc Cartney, glasbenica
    "Pomislite kako dolgo je trajalo, da se je politični sistem mnogih držav spremenil in da je prišlo do volilne pravice žena. Kako dolgo je trajalo, da je bilo odpravljeno suženjstvo. Bil je čas, ko je večina civiliziranega sveta vse to smatrala za sprejemljivo. In potem so sprevideli, da je bilo napačno. Mislim, da se bo isto zgodilo z uživanjem živali. Upam, da bo prišel dan, ko bo svet gledal nazaj in rekel: Kako smo mogli jesti živali? Le kako smo mogli to delati?"



    Madeleine Petrovič, predstavnica kluba zelenih v avstrijskem parlamentu
    "Zakaj sem sploh kdaj jedla meso in ribe, ne morem danes več ugotoviti in utemeljiti pa tudi ponoviti ne. Na vsak način pa vem, zakaj že več let ne jem več ubitih živali - tega ne bi mogla odgovarjati.
    Ko sva bila z bratom otroka in so si najini starši gradili svojo eksistenco, smo v družini strogo varčevali. Hrana je bila relativno draga, dražja kot danes. Naša stara mati je vedno kaj pripomogla k družinskemu proračunu. Skrbela je zato, da sva midva otroka imela vedno dovolj mesa. Vem, kako zelo se je veselila, če nama je zrezek posebno dobro teknil. Prepričana je bila, da dela za naju najboljše. Veliko pozneje sem polagoma ugotavljala, kako redijo živino in kako jo koljejo - življenje to ni bilo. Povod je bil film o lovu rib polenovk na Nizozemskem, katerega sem slučajno videla v pomorskem in ribiškem muzeju v Rotterdamu. Način, kako lovijo te velike ribe s harpunami, kako ležijo ranjene, toda žive na krovu in niti kričati ne morejo - to me je pretreslo. Od tedaj naprej sem se zavestno informirala, kaj se sicer dogaja z izkoriščenimi živalmi. Spoznala sem grozne stvari. Mislim, da nista bila toliko smrt in klanje, kar me je zgrozilo, kot pa neverjetna grobost s katero ljudje še vedno ubijajo dan za dnem. Eni koljejo, drugi spet obrtniško kradejo, ropajo živalim svobodo s tem, da jih tlačijo v kletke, privezujejo in redijo pod industrijskimi pogoji, kar večina članov naše družbe konzumira kot glavno hrano.
    Od vsega začetka sem bila prepričana, da ta način ravnanja z živimi bitji ni samo neodgovoren, ampak tudi vodi v najhujšo škodo. Vedno bolj se je to izkazalo kot resnično. Šele pozneje sem spoznala veliko soodvisnost, ko sem se že zdavnaj odločila proti uporabi mesa in rib. Beda tretjega sveta, iz katerega dobivajo bogate industrijske države krmo, s čemer preprečujejo prepotrebno agrarno reformo; neznosno prevažanje, pri katerem so muke, trpljenje in smrt neizogibni; pretovarjanje, pri katerem se živali poškodujejo, si zlomijo kosti, se do smrti udarijo in končno klavnice kot končna postaja. Kult mesa pa zahteva tudi vedno več žrtev v bogatih industrijskih državah: bolezni srca in ožilja, presnovne bolezni in alergije so z gotovostjo v povezavi s preveliko potrošnjo živalskih proizvodov iz mnozične reje živali. Vendar se o tem molči, kajti mogočna industrija in agrarna podjetja stojijo za tem poslom. Salomonele, drugi povročitelji bolezni in bakteriološke infekcije živil zahtevajo vedno več žrtev. Nekateri ljudje umirajo; drugi težko zbolevajo, in kljub temu nihče ne opozarja pred neznosno rejo živali. Treba je le pošteno kuhati, peči, potem ni vse to noben problem. Mrtva, kemično konzervirana, pasterizirana, sterilizirana živila iz živali, ki niso nikdar živele.
    Že zdavnaj so tudi tla kjer poteka intenzivna kmetijska proizvodnja izmozgana in uničena zaradi prevelike uparabe kemije pri pridelavi živalske krme. Kemikalije prehajajo v vodo, tako da je voda, kjer je intenzivna živinoreja, neuporabna. Istočasno skušajo narediti iz otrok predčasno, preden morejo misliti, preden vedo kaj se dogaja, odvisne potrošnike. Ribje paličice prikazujejo v reklami kot majhne zlate palice. Otroški jogurt je reklamiran kot da je toliko vreden kot mala pečenka. Matere, ki hočejo, da so njihovi otroci vedno v ospredju, pečejo in pohajo meso za svoje ljubljenčke. Kljub temu je vedno več otrok, ki se ne dajo varati in sprašujejo odkod hamburgerji, ribje palčke ali klobasice, ki prav nič ne spominjajo na žival.
    Intenzivna reja živali bo prenehala in upam, da ne bo treba, da zboli še več ljudi, da se ne uniči vsa pitna voda in da ne bo še več škode na naš račun na ljudeh tretjega sveta. Zelo upam, da ljudje lahko dosežejo spremembe, preden jih spametuje škoda in končno sem šla v politiko nenazadnje tudi zato, da prispevam na tem področju. Množicna reja živali mora prenehati, in bo, če bodo ljudje naredili naslednji korak, namreč k vegetarijanstvu, kar je zelo osebna odločitev. Vesela sem, da sem se tako odločila."

    Elis Pilgrim, pisatelj
    "Nekaj razlogov, zakaj sem vegetarijanec:

    Nočem vnašati vase tujih snovi
    Moje slovo od pečenke, zrezka in jetrne klobase ni bilo prav nič junaško. Mislil sem nase, izognil sem se mesnih požrtij, ker sem se bal, da bi sčasoma škodile mojemu zdravju. Prišlo mi je na ušesa, da se v koščku mesa, ki ga vsak dan opoldne vržem v ponev, skrivajo vsemogoče snovi.
    Z živaljo, ki naj jo nekega dne vzamem vase, ravnajo kot z blagom. Potem ko je zagledala v hlevu neonsko luč sveta, mora stati celo življenje na tesnem, mora hitro rasti, pridobiti na teži in nekomplicirano umreti. Te štiri zahteve trga niso naravne. Živinorejci in mesni industrijalci vsilijo živalim vse to. Oh, vsilijo! Veliko lažje: napolnijo jih s kemijo:
    - z antibiotiki, da čuvajo oslabele živali pred infekcijami in stopnjujejo njihovo težo,
    - z estrogeni, da zmanjšajo porabo krme in povečajo težo,
    - s tireostatiki, da zavirajo izločanje vode in podvojijo težo,
    - s pomirjevalnimi sredstvi, da naredijo živali neobčutljive na pogoje intenzivne reje in da preprečijo srčne infarkte,
    - Beta-receptorike, da preprečijo kolaps na poti v klavnico.
    Poleg tega pridejo v živalsko meso še trije strupi: arzen, svinec in kadmij (arzen preko zdravil, svinec z rastlinsko krmo, kadmij prek ribje moke). Strupene težke kovine dobijo živali po "naravni" poti s krmo, ki raste v bližini industrije (na primer sežiganje odpadkov), avtocest (drgnjenje gumijastih koles) ali preko krme, ki je polna čistilnega blata ali gnojil.
    Pesticidi (DDT) čepijo v krmi in čakajo na svoj prevoz preko živali v človeka. Poliklorirani bifenili se skrivajo v stenskih opleskih in v lakih, s katerimi dezinficirajo posode in stene hlevov. Z vdihavanjem se vnesejo v mišično tkivo. Po smrti živali pride na plan klobasna industrija, ki doda še svoje. Meso in klobase morajo na dolgo pot, dolgo ležanje, da končno gospodinja ali večerni kupec potrka na steklo in se oblizuje: "pol čajne klobase, tri rulade, 40 dag sesekljanega". Kuhana šunka naj bi se blestela rožnato. Meso pa je mrtvo sivo in zeleno. Nitrati in nitriti pomagajo in konzervirajo mrtvo meso še za cele tedne, da ohrani rdečo barvo. V klobasah je treba vezati klavne maščobe, zato da nož kot kremo potegne mast po rezini kruha. Takoj po klanju se da toplo meso vezati. Klavnica in tovarna klobas ležita daleč vsaksebi. Ko pride meso do proizvajalca, je mrzlo in se ne veže. Zadevo se da preprosto rešiti: dodajo se nitrofosfati in tudi mrzlo meso se veže. Da ne pozabimo proteaze, emulgatorje, snovi za izboljšanje okusa, sredstva za zgostitev, sredstva za boljšo konsistenco.

    Nočem goltati življenje, ki ni bilo živeto
    Smrt - to navadno klanje, lovsko streljanje, morjenje, - mi je bilo dolgo časa ravnodušna: "Umreti moramo vsi. Živali je gotovo vseeno, če umre naravno ali pa je za mojo porabo zaklana. V tem primeru nima starostnih nezgod, podrl jo bo človek namesto naravnih sovražnikov, slej ko prej, zaradi mene - prej", tako sem mislil sam pri sebi.
    Važno mi je bilo: Žival, ki jo jem, naj bi bila živela. Svinja naj bi bila kruljajoč rila s svojim rilcem po blatu, ko se je nažrla, naj bi bila ležala v senci; krava naj bi se bila pasla po travi, s svojim repom mlatila po muhah, prežvekovala dremajoč na pašniku; kokoš naj bi raziskovala in kokodakala.
    Dejstvo, da sem moral uživati zapakirano hiranje, mi je postajalo vedno bolj nevzdržno. Krava ali svinja, dosmrtno zabetonirana v hlevih, izolirana od živali, ki stoji zraven nje, kokoš brez perja, na rešetki, v prostoru, ki je manjši kot njen trebuh - tako izničenje življenske kakovosti, trpinčenje noč in dan, vsiljeno nekemu bitju, ki je brez krivde, nisem hotel več basati v svoje telo. Izmučenost in odrevenelost so zalili moj smisel za življensko uravnovešenost in medsebojno odvisnost.
    Nisem mogel misliti na to, da živali umetno oplodijo. Jedel sem meso, ki ni bilo narejeno iz ljubezni, ampak iz vbrizgalnice veterinarja. Naša teleta in pujski že dolgo niso posledica gonjenja. Živinozdravnik jih dela. In potem se krave in svinje ne bi smele niti dotikati, smrčke vihati in si kožo medsebojno drgniti. In kokoši ne bi smele kokodaje sem in tja frčati, ena ob drugi kopati, in sedeti skupaj stisnjene ponoči na drogu?
    Ne morem se boriti za spremembe pri sebi, učiti se miru s sosedi, razglašati konec tlačenja žensk, konec sovraštva med moškimi in osvoboditev otrok, - to so postopki, ki se nanašajo na moje zunanje bivanje, istočasno pa v svojo notranjost tlačiti končne izdelke nečloveškega odnosa do vsega kar je živo, do živali, živih bitij.

    Nočem žreti groze
    "Jem meso" zveni zelo udomačeno. Postopek, ki mi preskrbi kos mesa, je trpko dejanje ubijanja, ki se je materializiralo v pogoltanem koščku mesa, v koščku živih vlaken. Mesožerci živijo od vsakodnevnega umiranja svojih bližnjih sorodnikov. Če se bolj točno izrazim - od vsakonočnega umiranja, ker koljejo namreč ponoči. Ljudje imajo vendarle še vest, slabo vest, ko tako brez primere ubijajo na tekočem traku. Poslušati stokanje, kričanje in tuljenje svojih soživih bitij bi spet vzpostavilo soodvisnost med njihovo grozo in stisko in med požrto govejo pečenko.
    Dve vrsti strahu sem doživel pri živalih, ki so bile tik pred usmrtitvijo: svinja, ki jo z vso silo vlečejo proč kriči "kot na ražnju". To je klic na pomoč nekoga, ki hoče živeti, ki hoče ostati pri življenju. Krava, ki s široko odprtimi očmi gleda na svojo sestro, kateri je pred njo zadan smrtni udarec, katerega mora sama pričakovati... ta obupani pogled med vsem hrupom mučenja in v zadnji motoriki trpljenja...
    Kdor hoče jesti meso, bi moral pol leta delati kot vajenec v klavnici. Z vsakim "Hackepeter" zrezkom, jemo, goltamo strah. Mislil sem še bolj drzno: "Morda vnašamo z mesom trpinčenih živali vase depresije!" Za klanje določene živali gredo, jih pošiljajo cele dneve v smrt. Smrt ne samo slutijo, živali jo vidijo, slišijo, duhajo, kako se jim približuje.
    Iz svojih hlevov skupaj segnane, jih peljejo preko dežele v klavnice velemest. Življenje na klanje obsojene živali je ena sama depresija. Praviloma so vse živali, ki jih redijo, določene za usmrtitev. In zadnji dnevi so za kravo in svinjo trpinčenje v strahu brez primere. Ko so ljudje kultivirali lov, so loke in puščice ter streljanje tako izpopolnjevali, da so zadeli žival naravnost v srce, in žival ni poznala smrtnega boja. Tako niso delali iz obzirnosti do živali, ampak zaradi predvidenega použitja teh živali. Če sta strah in divjanje žrtve trajala zelo dolgo, je bilo meso zastrupljeno. Naše klavne navade so daleč od tega. Tudi nabite s pomirjevalnimi sredstvi, živali zaznajo, da jih gonijo v smrt. Mašinerija tekočega traka se odvija po polžje, v časovni lupi so živali neizprosno pod sekiro. Tu pa ugovarja mrhovinojedec: "Vendar obstajajo zveri, ki svoj plen gonijo! Zebre, gazele, sloni... toliko časa jih preganjajo, da se oslabljena žival izloči iz črede in jo napadejo. Toda ta lovski postopek je slavna izjema od pravila.

    Hočem biti jasnoviden, odprt in rahločuten
    "Ne opusti mesa!" se vzpodbujajo ljudje med sabo. Po mojem slovesu od mesa vseh živali nisem imel vtisa da sem padel, nasprotno, počutil sem se dvignjenega. Meso dela človeka otopelega. Po odklonitvi njegovega jemanja za hrano sem začutil razlike v svojem občutju. Čusteveno sem postal natančen, jasnoviden in kakor da sem odprt. Kar se dogaja z mano in z drugimi ljudmi, kar se dogaja med njimi in med njimi in mano čutim tako natančno, da od začetka ni bilo lahko prenašati. Zato ni bilo lahko, ker se nisem naučil ravnati po čustvih. Čustev nisem doživljal kot poziv k dejanju. Jasnoviden nisem v smislu napovedovanja prihodnosti, ki drugemu človeku vtisne pečat jutrišnjega dneva. Odprl sem si razsežnost lastnega jutra. Ne čuvajo me "živali", ampak sam zaslutim prihajajoče nevarnosti ali skaljenje mojega dobrega počutja, na kar sem s pomočjo tako zvanega "glasu" pripravljen in lahko bolje reagiram, kot pa če padem nepripravljen v dogodke. Natančen občutek za sedanjost in predvidevanje bodočnosti so zmožnosti za čuvanje, obdržanje življenja. Imel sem talent za preroške sanje o katerih sem prej bral v bibliji. V sanjah se mi je pojavilo sporočilo: "Tudi v Muenchnu boš nesrečen, srečen boš šele v tujem mestu. Pojdi v Avstralijo" (avtor je sedaj poročen v Avstraliji). "Drži se svojega prijatelja, pojdi v Koeln, ne potuj sam !" Sanje so imele v vsem prav.

    Hočem ostati erotičen
    Obstaja mnenje, da meso naredi moškega impotentnega. "Vegetarijanci so brezkrvni", šepetajo ponujalci mesa. Tudi jaz sem imel o njih slabo mnenje: "Te prepoznaš deset kilometrov daleč!". Bled, nečuten, pogled navzgor proti nebu. Meso je rdeče in dela lica svetleča. Kri vzvalovi kri. Moški mislijo, da meso v njihovih telesih povzroči poželenje. Zaradi vegetarijanske prehrane nisem občutil nobene spremembe. Poželenje se ni zmanjšalo, ni upadlo. Zdelo se mi je, kakor da se je prej dvignilo. Možno je seveda, da me je iskanje alternativnega prehranjevanja peljalo do raznih mazil, esenc, korenin in olj, ki so pospeševali poželjivost. Morda pa so tega krivi samo glavnata salata in presno korenje. Kajti živali, ki v očeh moškega nosijo v sebi največjo gonjo, bik in žrebec, žrejo travo in seno! Dolgo sem okleval preden sem se poslovil od mesa. "Tako bom izgubil mišice, moja potenca bo izginila!" sem se bal.

    Nočem ubijati moških in mučiti matere
    Odkar sem se poslovil od mesa in dokler nisem začel pisati to knjigo, sem pil mleko in jedel sir. Nasedel sem pravljici o živalskih beljakovinah, katere sem sedaj vase jemal ne preko ubijanja, ampak preko izrabljanja živali.
    "Laktovegetarijanec", so se rogali tapravi. "Potem je pa vse v redu", je govorila frakcija mesojedih in je mislila s tem, da je vseeno ali dobivam beljakovine iz mesa ali iz mleka. Skuta je tako noro zdrava" trdi vsak, ki hoče biti zdrav. Torej sem jedel skuto in spet skuto. Bil sem sprenevedanec prve vrste.
    Kdo v naravi pije mleko? Dojenčki. Mleko je za hrano najmanjših primerov sesalcev. Najkasneje po enem ali dveh letih jedo kot odrasli. Slisal sem, da je za mnoge ljudi mleko neužitno. Meni je prijalo. Samo na mojem vratu, okrog žleze ščitnice in bezgavk me je pred nedavnim začelo nekaj ščipati. Da se je začelo zaradi tega, ker sem začel uživati večje količine skute (sirotka), sira in mleka, si nisem mogel predstavljati.
    Kako pridemo pravzaprav do mleka? Ženske živali ga imajo za svoje mladiče. Če jim odvzamem mladiče in se vležem pod vime, potem imam mleko. Kaj pa naredim z njenimi mladiči? Ženske živali redimo z umetno krmo (mleko v prahu), da bodo nekega dne same dajale mleko ljudem namesto teličkom. Moške pobijemo, samo nekaj jih obdržimo za odvzem semena. Smrt mladih moških živali, muke matere in otroka, to sta dva praprincipa patriarhata, na katerih je človek zgradil svojo eksistenco in jo vzdržuje. Kot na tekočem traku jemo moško mladino, podobno kot jo množicno pobijajo v vseh vojnah. Ženske živali - samice morajo, preden tudi nje zakoljejo, najprej služiti. Smejo pa vsaj malo živeti, poškodovane kakorkoli že, imajo pa vsaj možnost - ena proti sto, da morda nekdaj zbolijo in umrjejo "naravne smrti". Vsem našim teličkom pa predpišemo hospitalizem. Odtrgamo jih od mater, vzredimo jih samo fizično s steklenicami, vsako ljubkovanje jim je prepovedano. Pijemo mleko teličkov odraslih interniranih otrok. Nobena krava ni mogla zrasti pri svoji materi. Plastično mleko je vedno bolj redko, nenaravno, je samo organski ostanek, od vsake življenske energije odcepljen funkcionalni atom. Ko sem opustil mleko in sir, se je pretakalo šepetanje preko mojega telesa: nisem več zahteval smrt moških, ne hranim se več z bedo matere in otroka. Stal sem v trgovini in pripovedoval o svojem najnovejšem odkritju, razvoju, poslavljal sem se tudi od kmečkega naravnega bio mleka veselih krav. Pa je spregovorila neka žena: "Mleko naj ne bi bilo preveč dobro za žlezo ščitnico!" Prisluhnil sem. Naj bi bilo to plačilo? Ja, res moj vrat! Ta čudni pritisk, ko vrtim glavo - je proč!"


    (se nadaljuje)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030612104522753

    No trackback comments for this entry.
    Veljaki o nekrvavi prehrani (2) | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Veljaki o nekrvavi prehrani (2)

    Prispeval/a: Anonymous dne torek, 24. junij 2003 @ 10:41 CEST
    Jaz jih imam tako rad, da jih kar pojem.

    (razen človečkov, tam me pa BSE plaši)



    Bog požegnaj:)


    Veljaki o nekrvavi prehrani (2)

    Prispeval/a: Igor Petek dne torek, 24. junij 2003 @ 12:04 CEST
    Stvar okusa. :)

    ---
    Harry


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,37 seconds