Mogoče si kdaj bral(a) to zgodbo, ali pa si jo samo nekje slišal(a), tako kot jaz.

Nek tip je sanjal, da se na določenem mestu, pod nekim določenim mostom nahaja nek skrit zaklad. Sanje je vzel zares, vzel lopato in odpotoval v ta kraj, na prav ta most, da odkoplje ta sanjani zaklad. Nerodno je bilo to, da je ta most bil zastražen. Po njem se je dan in noč sprehajala straža.

Tip z lopato se je kar odpravil k stražarju mostu in mu povedal svoje sanje. Stražar se je zarežal, se lopnil po čelu in mu odgovoril:«Če bi bil jaz tako neumen, kot si ti in upošteval vsak nasvet iz svojih sanj, bi jaz zdaj odšel v Prago k nekemu Jakobu Teriakovu in pod njegovim ognjiščem izkopal zaklad, ki se baje tam nahaja«.

Naš tip se je zahvalil stražarju za nasvet in odšel lepo domov, kjer je pod svojim ognjiščem izkopal skrinjo zlatnikov. Tipu je bilo ime Jakob Teriakov.

Tudi nama so se v življenju prav gotovo že ponujali zakladi, kdo ve koliko od teh, sva midva že spregledala.
Včasih moramo tako daleč, da bi izvedeli, da je to kar iščemo znotraj nas. Nekateri od nas ta glas srca upoštevamo, drugi ga kar naprej ignoriramo.



Kakor tisti plezalec, ki se je zaplezal, zdrsnil in se ujel za konec neke korenine, ki je visela v prepad. Ker ni bilo nikogar blizu, ki bi mu lahko pomagal v tej kočljivi zadevi, je pogledal v nebo, se prvič v življenju obrnil na boga in ga prosil:
»Če si, pomagaj!«
In glas mu je odgovoril:
«Pod enim pogojem, če se spustiš.«
Plezalec je pogledal navzdol v prepad in pogledal ponovno v nebo in vprašal: »Ali je tam še kakšen drug bog, ki bi mi pomagal?«

Tudi ti in jaz sva ta plezalca, ki kar naprej visiva na logiki svojega razuma, predati se intuiciji srca, pa je včasih tako težko, a ne?
Zgodi se, da človeka v njegovi notranjosti, nekoč nekaj prijetno požgečka brez nekih zunanjih okoliščin, ali brez kakega razloga in potem mi ti povej, kako boš to kdaj komu razložil. Se ne da.
No saj ta občutek itak ni namenjen nekemu razlaganju, namenjen je tebi, kot tvoje sporočilo sebi, da si prav ti ta, ki je na tej pravi, svoji notranji poti.

Nikogar ni, ki tega občutka kdaj pa kdaj ne bi doživel, vendar ga zanimivo, večina od nas, običajno spregleda ali ignorira.
Čeprav smo ugotovili, da je sugestija močno miselno orodje, še ni rečeno, da smo res prišli tja, kamor smo poslali svoje misli.

Zamisli si, da že celo življenje živiš v notranji kolibi ega brez oken in vrat. V kolibi je mrak, vsake toliko časa greš ven se malo pretegneš in greš spet nazaj. Tudi zunaj je mrak, ampak ti ne pričakuješ kaj več, ker si na to itak že navajen.
Potem pa od nekje iz tvoje notranjosti pride namig, da je tvoja koliba ega znotraj nekega drugega prostora, ki ima svoj izhod in če ti bo uspelo kdaj najti pot ven, bo zate tam že mnogo bolj svetlo.
Lepo greš ven iz egove kolibe in po nekem času res otipaš okroglo steno, ob kateri se lahko pomikaš in spet prideš lepo nazaj na izhodišče, kjer si začel.

»Ah si rečeš,
res je da je moja temna koliba ega,
znotraj nekega drugega prostora,
ampak tu ni zame prav nobenega izhoda.«
In iz tvoje notranjosti pride nov namig.
Notranja vrata in notranja kljuka.
Kako si boš predstavljal ta vrata, če niti ne veš, kako izgledajo, kako si boš predstavljal to kljuko, če je nikoli nisi niti prijel in sploh ne veš, kaj bi sicer z njo počel?
In iz tvoje notranjosti pride nov namig.
Prepusti se intuiciji, zaupaj vase in stori to, kar boš takrat začutil.

Greš spet lepo okoli teh okroglih notranjih sten in spregledaš kljuko. Zdaj sicer veš, da je tu nekje izhod in da je samo še vprašanje časa, kdaj ti bo končno to uspelo. In ti res.
Uspelo ti je najti to kljuko
in ne samo to, s svojo ponižnostjo sam pred sabo, ti jo je uspelo celo potisniti navzdol
in ne samo to, na vrhu vsega, ti je uspelo poriniti ta vrta svoje nevednosti celo navzven. Lahko si čestitaš.

Prišel si v nov prostor. Najprej te od svetlobe zabolijo oči, a se hitro navadiš in z velikim navdušenjem raziskuješ nov prostor. Tu je toliko zanimivih stvari, da bi najraje kar za zmeraj ostal tam, a se vprašaš, kaj pa če je tudi iz tega prostora kak izhod v kak nov prostor, kjer je še bolj svetlo in kjer je še več bolj zanimivih stvari?
Zdaj že obvladaš sceno in se kadarkoli hočeš, vrneš nazaj v svojo malo kolibo ega, vrata v večji prostor pa odpiraš že na pamet.
Tudi v drugem prostoru po daljšem času najdeš okroglo steno in zdaj že veš, da moraš samo lepo okrog ob steni in boš našel naslednja vrata spoznanja. Najdeš jih.

Vendar do zdaj ustaljen oprijem kljuke, potisk navzdol in potisk navzven ne deluje več.
In iz tvoje notranjosti pride spet nov namig.
Ključavnica in ključ.
Vrata notranjega spoznanja so zaklenjena. In kje zdaj najti med tolikimi zanimivimi stvarmi ta neviden ključ, za naslednji notranji prostor in naslednjo svetlejšo notranjo luč?
In iz tvoje notranjosti pride spet nov namig.
Prepusti se intuiciji, zaupaj vase in stori točno to, kar boš ob točno določenem času začutil.
Moja notranja sproščanja in moja intuicija znata dobro ločiti med plevami mojih brezkoristnih sanj in znanj
in semeni mojih dragocenih notranjih spoznanj. Hvala mojemu srcu.

Tu se zgodba ponavlja v moje nove in nove svetlejše notranje prostore, z mnogimi vse zanimivejšimi stvarmi, s posebnimi vrati, kjer kljuke in ključavnice nadomeščajo že notranje spremenljive kode, a še vedno gre za nek moj spreminjajoči se ego, za katerega izhod rabim vedno nov ključ, za neko mojo, novo močnejšo notranjo luč. Mojster pozna ta stalno se spreminjajoči se ključ.

Čeprav greš v vse večje, svetlejše prostore, je zrak, ki ga dihaš vse bolj prijeten, dišeč in gost, saj vse bolj dihaš ljubezen in svoj notranji mir, dihaš sam svoj izvor, dihaš eno samo življenje.
Včasih sem se spraševal, zakaj je Sokrat, glede na to , da je v svojem času največ vedel vedno ponavljal:
«Vem, da nič ne vem«.

Zdaj mi je jasno, da če ne vem, od kod sem prišel in kam bom šel, dejansko o ničemer popolnoma nič ne vem,
ko pa se mi uspe toliko notranje sprostiti, na to notranje področje srca, kjer dejansko vem, da nič ne vem, pozneje lahko ugotovim, da mi to področje ponuja ne samo vse moje notranje ugodje, ampak mi celo ponuja vse odgovore, vso vsebino moje lastne vednosti.

In za konec osvobajanja od ega še ena zgodba.
V dotičnem kraljestvu je bila kraljici ukradena diamantna ogrlica. Kraljica je bila zelo žalostna. Ker je kralj ni mogel razveseliti, je razpisal nagrado, pol svojega kraljestva tistemu, ki uspe najti to ogrlico.
Okoli gradu je bil kot se spodobi zaradi varnostnih razlogov skopan globok in širok jarek, kamor se je zlivala vsa gnojnica gradu in iz katerega se je širil neprijeten smrad.
Tako se je zgodilo, da je v tem jarku nekdo opazil diamantno ogrlico. Hitro se je slekel in skočil v mrzlo smrdečo vodo (pol kraljestva je pol kraljestva). Potapljal se je, a vedno, ko je ponovno skočil v smrdečo vodo, je diamantna ogrlica čudežno izginila. Vse več ljudi je skakalo v tisto gnojnico in kralj je poslal svojega generala, naj preveri, zakaj ljudje na tistem mestu tako navdušeno skačejo v vodo.

Opazil je, da je njegov general vse nagnal iz vode, se slekel in tudi sam na glavo skakal v gnojnico, zato se je odločil sam preveriti, kaj se tam dogaja. Ko je kralj prišel tja, je tudi sam v vodi opazil ženino diamantno ogrlico in ukazal vsem naj prenehajo skakati, se sam slekel in skočil na glavo v smrdečo vodo. Diamantna ogrlica pa je tudi takrat vsakič čudežno izginila.

Mimo je slučajno prišel mojster z dolgo palico, na kateri je bila kljuka. Vprašal je smrdečega kralja, zakaj za boga skače v to gnojnico, v tem tako mrzlem vremenu. Kralj mu je pojasnil zadevo. Mojster je stegnil svojo dolgo palico in z veje bližnjega drevesa, ki je visela nad vodo, snel diamantno ogrlico in jo dal smrdečemu kralju. In ne samo to. Pojasnil mu je celo, kako je ta diamantna ogrlica prišla na to drevo. Kraljica se je kopala in ogrlico dala na okensko polico. Blesk diamantov je pritegnil srako, ki je priletela, jo zagrabila in odnesla na omenjeno drevo. Ko je ugotovila, da ni užitna, jo je tam na drevesu tudi pustila.

Kralj je ponudil mojstru, pol svojega kraljestva, ki pa ga je le ta prijazno zavrnil.
Mojster mu je pojasnil, da je njegovo spoznanje, kot ta diamantna ogrlica, ki jo vsi ljudje iščejo zunaj sebe, on pa je tu samo zato, da jim pokaže, da se ta neprecenljiva diamantna ogrlica nahaja znotraj vsakega človeškega srca.
Pozneje, ko je kralj že sprejel mojstrovo spoznanje, se je zamislil ob spoznanju, da je mojster prišel do njih ravno takrat, ko je v gnojnico skakal tudi on in da je bila njegova palica s kljuko ravno prav dolga, da je z njo lahko z veje snel kraljičino diamantno ogrlico.

Da bi midva prišla do najinega notranjega bogastva svetlobe, nama ni treba kar naprej skakati v najin lažni ego, dovolj je, da prisluhneva svojemu srcu, se prepustiva svoji lastni intuiciji in prideva na določeno mesto.


Stojan Svet