NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Mirjana umira   
    torek, 18. februar 2003 @ 09:59 CET
    Uporabnik: ana

    * Zgodbe iz sebe Že skoraj cel mesec nisem bila pri Mirjani. O tem, kako napreduje njena bolezen, mi poroča njen mož Mile ali pa njena sestra Siola, ki je s krajšimi premori pri njej že več mesecev, že od oktobra. Zmenili pa smo se, da se oglasim pri njih v petek popoldne, da malo poklepetamo in da povem, kaj je novega v zvezi z celjenjem moje noge, ker sem bila dan prej na obisku pri kirurgu.

    Kot smo se dogovorili po telefonu, ob polpetih odskakljam na berglah okrog vogla k sosedu. Pred njihovimi vrati me nepričakovano preseneti velika zaplata zaledenelega snega. Kaj pa sedaj? Zdi se mi popolnoma nemogoče premagati tako oviro, saj moja dodatna oprema v obliki bergel na zaledenelih površinah popolnoma odpove.

    Opazim, da z berglo lahko dosežem hišni zvonec, pritisnem nanj in vsa nesrečna čakam. Še hipec, in vrata se odpro. Ne vem, kaj naj rečem. A Siola takoj oceni položaj in brez besed poskoči, me z nasmehom toplo objame in mi pomaga prek ledu. In kot tolikokrat ob takem trenutku, ko začutim njeno široko dobro materinsko srce, pomislim, kako zanimiva so človekova (in božja) pota, ki takim ljubečim osebam kot je Siola v obliki večih izvenmaterničnih nosečnosti preprečijo okusiti biti mama.

    Greva v dnevno sobo, kjer sedaj leži Mirjana. Nič več ne more vsak dan odhajati po stopnicah navzgor v spalnico. Pričakovala sem, da jo je bolezen spremenila (kar ji do enega meseca nazaj še ni preveč dobro uspevalo), a vseeno sem bila neprijetno presenečena. Rabila sem kar precej časa, da sem v spremenjenih potezah obraza zasledila nekaj starih potez lepe Mirjane.

    S Siolo sediva poleg Mirjane in se pogovarjava. Mirjana ne govori, vendar spremlja pogovor, posluša. Sioli je težko. S solznimi očmi pripoveduje, kako se zdravstveno stanje Mirjani iz dneva v dan slabša. Pravi, da je veliko jokala tako, da jo je tudi Mirjana videla in da sedaj poskuša, da ob njej ne joka več. Ker ji je Mirjana rekla:
    »Muka mi je i još gore, kad te gledam, kako plaćeš.«

    Govoriva v hrvaščini. Siola ne razume dobro slovensko, jaz ne znam prav dobro hrvaško, a razumeva se. Mirjana živi v Sloveniji trinajst let, opravila je tečaj slovenskega jezika in zelo dobro je govorila slovensko. Je govorila. Že decembra me je prosila, če lahko govori v svojem rodnem jeziku, da se ji je težko izražati v jeziku, ki ga manj obvlada kot hrvaščino. Takrat je prejemala že visok odmerek morfija in že takrat je imela cevčico speljano pod obleko nekam na ramo in pod kožo, kamor ji iz stekleničke počasi vseskozi curlja morfij.

    Danes jo je obiskal njen izbrani zdravnik, dr. Bečan. Vse ga poznamo, tudi jaz, saj je bil pred leti naš splošni zdravnik v podjetju. Ljudje so ga imeli zelo radi, vodstvo podjetja pa ne. Zato je raje odšel. Siola ga ne more prehvaliti, 'kako je ljudski'. In tudi Mirjana oživi. Vedno je bila zadovoljna z njim, tudi tedaj pred meseci, ko ji je obzirno rekel, da mu je zelo žal, a da ji ne more (več) pomagati (izčrpala sta paleto zdravil proti nespečnosti, zaprtju, srbečici, otekanju noge itd).

    Uboga Mirjana. Shujšana do nerazpoznavnosti, z velikim, skoraj nosečniškim trebuhom. Tumor še vedno raste. In z levo nogo, ki je podobna moji levi nogi: otečena. A moja je glede na svojo debelino samo malo odebeljena, njena je povečala obseg mogoče za dvakrat. Če bi ju pa dali skupaj, bi bili zelo enaki.

    Sedaj Siola in Mirjana izmenično pripovedujeta, da je dr. Bečan rekel, da še ni imel takega bolnika kot je Mirjana. Da je govoril tudi s svojimi stanovskimi kolegi in da tudi oni ne pomnijo, da bi kdo še živel s tako visokim odmerkom morfija kot živi Mirjana.

    Mirjana, s svojo neskončno zalogo energije. Ki je ni znala ali zmogla usmeriti v nekaj ustvarjalnega. Imela je neskončno talentov, in, ker ni hodila v službo, tudi veliko prostega časa. A vsakega ustvarjanja se je hitro naveličala: slikanja na steklo, na keramiko, na svilo, pisanja, izdelovanja slik, izdelovanja voščilnic in še in še… Vedno je imela en kup želja, zahtev… zahtevala je z vso silo toliko časa, da je zahtevano tudi dobila… a tisti trenutek je izgubila zanimanje in pozornost preusmerila drugam, na drugo stvar. Iskala je in iskala, a nikoli ni bila z najdenim zadovoljna.

    Mirjana, velika borka, in kljub temu, da ji je smrt iz minute v minuto bližja, za zmeraj zmagovalka. Z neverjetnim pogumom in vztrajanjem, ki je vedno znova presenečal njene zdravnike na onkologiji. Tudi neljubo, saj jim je ušla ven iz statistike. Njena onkologinja dr. Cerarjeva ji je dejala, da z obliko limfnega raka, ki ga ima ona, živijo ljudje največ pol leta. Mirjana živi že četrto leto (zaradi raka na jajčnikih je bila operirana pred skoraj šestimi leti). Vendar pa po izbruhu limfnega raka ni hotela več na kemoterapijo. Ni bila edina, ki je zavrnila standardni pristop k bolezni. Vendar pa se ljudje po taki osebni odločitvi niso več vračali na onkologijo na preglede in kontrole. Mirjana pa je hodila na onkologijo na redne preglede, ker je želela spremljati svoje zdravstveno stanje tudi s pomočjo naše standardne medicine. Zraven pa si je seveda poiskala take alternativne oblike zdravljenja, ki so njej najbolj ustrezale, med njimi je bila tudi makrobiotika.

    Ampak ni se navadila živeti v tem trenutku. Nikoli ne bom pozabila, ko je pred dobrim letom prišla domov z obiska pri svetovno znanem makrobiotičarju Pejiću v Zagrebu in mi je pripovedovala, kaj jo je vprašal, ona pa na to vprašanje ni bila pripravljena. Vprašal jo je nekaj čisto vsakdanjega: kaj si ona želi od življenja v prihodnosti. In ona je odgovorila ne da bi pomislila: »Kad si Marko poraste i ide od kuće, da se opet nađeva s soprugom Miletom«. Seveda sem takoj planila v smeh. Bilo je tako tipično Mirjanino. Nekaj nekje v neki daljni prihodnosti pod določenimi pogoji ji bo mogoče nekoč prineslo njeno srečo. Ne danes. Ne tukaj. Ne takoj. Ampak mogoče nekje nekoč… Mirjana si je v mladosti želela biti igralka in bila je enkratna, kadar je ponazarjala izraze drugih ali oponašala obnašanje soljudi.

    Kljub temu, da je govorila o tem, da želi ozdraveti, to ni bilo res. Želela je krotiti bolezen, želela se je boriti z njo in ji dokazovati, njej in vsem nam okrog nje, kaj ona zmore. A ko je njen edini sin pred dobrim letom doživel prometno nesrečo in ga je le hitri kirurški poseg rešil pred smrtjo, je bolezen dobila moč nad njo in se razbohotila v neverjetne razsežnosti.

    »Jao, kakva muka mi je… jao.., « se oglasi Mirjana. Siola ji pomaga, da se usede, ji podloži hrbet, preuredi ležišče. Pride Mile in reče, da gre od doma, da bo oddal garantno pismo za Vesno. Mila in tiha Vesna iz Sarajeva, z neverjetno notranjo globino, težkimi življenjskimi preizkušnjami, velikimi duhovnimi izkustvi, tudi življenje na prani ji ni tuje. Kamor pride, prinese s sabo umirjenost in toplino. Že večkrat v zadnjem času je želela priti, že dvakrat so ji poslali garantno pismo. Najprej ji je zbolel sin za meningitisom. Nato so nepričakovano pri njeni materi odkrili raka na debelem črevesju. Mogoče ji bo uspelo priti sedaj. In spet premišljujem, kakšna so naša človeška (in tudi božja) pota. Mirjana je želela, da ji prijateljice stojimo ob zadnjih urah ob strani, da ji bomo pomagale. A jaz sem si tako nesrečno razlomila nogo, da sem še sama potrebovala pomoč, Vesni se pojavljajo ena za drugo bolezni v njeni družini… midve bi ji res stali ob strani. Po drugi strani pa si nismo nikoli predstavljali, da bo Siola tista, ki bo lahko dan in noč ob umirajoči sestri. Živi v Frankfurtu – a je izgubila službo in ne najde druge. Ker nima družine, je s krajšimi presledki lahko dan in noč ob sestri.

    Mile se skloni in poljubi Mirjano na ustnice. On nekako tako rutinsko, ona mu z neverjetnim žarom in grenkobo vrne poljub. Njen Mile, njen prvi in zadnji moški, njena življenjska ljubezen…

    Vprašam, kako kaj Marko. Devetnajst let mu bo letos, že šest let spremlja mamino bolezen, ni mu lahko. Marko beži. Če le more, ga ni doma. A če njegovo pomoč potrebujejo, je do svoje mamice neverjetno nežen in pozoren. Miluje jo, ji poljublja njene shujšane roke, jo boža in skrbi zanjo…

    Mirjana je žejna. Siola ji poda skodelico z vodo. Popije par požirkov, nato ne more več. Siola odvzame skodelico, Mirjaninina roka obvisi v zraku. Govorimo počasi naprej. Mirjaninina roka je še vedno v zraku. Siola jo nežno prime in ji jo položi v naročje.

    Kaj naj rečem, kako naj se poslovim? Tako težko je. V zraku visi trpljenje, visi žalost… Ko sva se jeseni z Mirjano pogovarjali o smrti in o trpljenju umiranja, sem ji povedala, kar piše v Tibetanski knjigi življenja in umiranja. Vsak, ki nosi trpljenje, zmanjšuje količino trpljenja v svetu. Na ta način dela za druge. Mirjana v tem ne vidi smisla. Ona je tista, ki trpi, niti delček njenega trpljenja ne moremo prevzeti nase. Ker ne vidi smisla v tem, ji je še huje. In tako kot vedno se obrača v prihodnost: danes mi je tako hudo in zavedam se, da je lahko v prihodnosti samo še huje.

    Včasih se sprašujem, ali imam pravico želeti Mirjani čimprejšnjo smrt? Mislim, da ne. V takih trenutkih odpove vse filozofiranje, vse naučeno in priučeno izgine, ostajaš sam. Besede tolažbe so tukaj odveč, lahko samo molim v njenem imenu za božjo milost.

    Pred nekaj dnevi umrla Zalka Šimenc je napisala:

    Smrt je vrnitev iz izgnanstva v domovino.
    In tudi če odšepamo s tega sveta
    ali odidemo z njega po kolenih,
    kakorkoli že, ne bojte se,
    to je zadnja postaja in – smer proti domu.


      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ana
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030216155915674

    No trackback comments for this entry.
    Mirjana umira | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    MIRJANA UMIRA

    Prispeval/a: ana dne četrtek, 27. februar 2003 @ 19:59 CET
    Mirjana je umrla danes proti večeru.
    Naj njena duša najde čimprej pot domov...


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,48 seconds