NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 06-okt
  • Podnebju in okolju prijaznejša hrana: rastlinske alternative mesu

  • petek 07-okt
  • Mesec mošta in kostanjev na Fontani vin - Vodole

  • nedelja 09-okt
  • Vegan hangouts: Izmenjevalnica oblačil in večer namiznih iger

  • ponedeljek 10-okt
  • 4. ZIZ festival

  • torek 11-okt
  • Trajnostni odzivi skupnosti na podnebno krizo in draginjo
  • ŠtudenTeater: Coven - kongres čarovnic

  • sreda 12-okt
  • Razstava Pripadam

  • nedelja 16-okt
  • DIVJA gobarska pustolovščina na Štajerskem

  • sobota 22-okt
  • Kirtan val sreče - Večer ob kirtanih

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    USODA IN SVOBODNA VOLJA   
    petek, 29. november 2002 @ 16:15 CET
    Uporabnik: Pozitivke


    Pogovor z jasnovidko Miro Selimović

    Starši imamo otroke le na posodo. Z nami živijo komaj nekaj več kot petnajst let, potem odidejo. Najprej odidejo v svojih željah, v svojih mislih, v svojih hrepenenjih in potem zares.



    Naloga nas staršev je, da jim damo dober nasvet za na pot v svet odraslih; da jim povemo, da jih imamo radi in da so jim vrata našega srca vedno odprta, pa naj se zgodi karkoli. Le od njih je odvisno, ali bodo imeli vrata v hišo odprta ali ne. Otroci niso naša last in ne živijo v naši hiši, čeprav živijo pod isto streho. Imajo svojo hišo in živijo svoje življenje. Težko se je nam staršem sprijazniti z dejstvom, da ne bomo nikoli spoznali vseh otrokovih skritih misli in sanjarjenj, da ima otrok svoj svet, v katerem mi odigramo le majhno vlogo."

    Ob njenem rojstvu je umrla mama. Pravijo, da tisti, ki imajo parapsihološke sposobnosti, morajo živeti brez matere. Ne smejo začutiti njene ljubezni, odraščati morajo svobodno in neodvisno od kogarkoli. Oče, muslimanski duhovnik, jo je dal v oskrbo babici in dedku. Mira je rastla med cvetjem na polju in pticami na nebu. Tako rada se je potikala naokoli in raziskovala skrivnosti narave. Pri treh letih se je prvič ovedla svojih sposobnosti. Še neveden otrok je začela silovito jokati, ker je v mislih videla, kako je stricu kosilnica posekala noge. Prav kmalu se je izkazalo, da je bila njena predstava resnična. Otrok je bil jasnoviden. Zato je dedek sklenil, da jo vzame k sebi v samostan in ji že pri treh letih omogoči potrebno izobraževanje. Ko je pri osemnajstih končala študij teologije, je prvič obiskala Slovenijo, rojstni kraj svoje matere. Zaljubljenost ji je preprečila, da se vrne. Ostala je v Sloveniji, postala mati treh otrok, kmalu ostala brez moža in skrb za otroke in preživetje jo je pahnila v čisto drugačen svet od tistega, ki ga je živela za samostanskim obzidjem. Čeprav se je svoje nadarjenosti zavedala, ji ni namenjala večje pozornosti. Želela je biti taka kot drugi in je svoje sposobnosti pred drugimi skrivala. Šele babičina smrt ji je ponovno zasukala življenje. Ko je umirala, jo je poklicala k sebi in Mira je morala priseči, da bo vedno delala samo dobro. Babica jo je blagoslovila in podarila sveženj, s katerim si bo služila kruh. Mira Selimovič, danes zanana in priznana jasnovidka, je tako prejela staro izročilo, s pomočjo katerega odstira skrivnostnost naše prihodnosti. Nekateri prerokujejo iz kave, mnogi iz kart, redki iz žerjavice v vodi, nekateri iz krogle, Mira pa iz fižolov.

    Ali človeku vedno poveste vse, kar vidite, četudi je slabo?

    Zelo pomembno je, da človeku slabe prihodnosti nikdar ne prikažeš v najbolj črni luči. Človek mora verjeti v dobro. S tem, ko nekomu povem dobre stvari, ki ga čakajo, bo živel v tem pričakovanju lepega in dobrega, kar mu bo dvigovalo vero in zaupanje v življenje. In takrat je marsikaj lepše in mnogo stvari, ki bi nas sicer prizadele, lažje sprejmemo in premagamo. Čeprav slabih dogodkov nikdar ne zamolčim. Kadar veš, kaj te čaka, pa četudi je še tako slabo, se lahko na to pripraviš. Počasi v svoji glavi sprejmeš tudi najhujše dogodke, ki te lahko zelo prizadanejo in iztirijo, če priletijo kot strela z jasnega. Takrat nas je vedno strah, počutimo se opeharjene, pogosto ne razumemo, kaj se dogaja.

    Ko smo mladi, smo polni sebe in svojih načrtov, verjamemo vase in ne sprašujemo prerokov, kakšna bo naša usoda. V srednjih letih, ko nas je življenje že malo izučilo, da se svet ne vrti po našem voznem redu, postanemo dvomljivi in iščemo potrditve za svoje odločitve. Takrat je marsikakšen nasvet jasnovidke lahko zelo dobrodošel, včasih celo odločilen ali rešilen. Z leti pa se človek počasi vda v svojo usodo. Postane modrejši, življenje ga je izučilo, pa tudi utrudilo, prihodnost je vedno bližje in vsak že sam prav dobro ve, kaj ga čaka.

    Naše življenje je razdeljeno na tri enote. Do dvajsetega leta je otrok pod okriljem staršev. To je čas učenja. Človek še nima lastnih sredstev, da bi lahko živel neodvisno od staršev. Pri osemnajstih ali dvajsetih je zrel, da začne skrbeti sam zase in služiti svoj kruh. Govorimo tudi o polnoletnosti. Od dvajsetega do štiridesetega je vsa človekova energija usmerjena v materialno plat življenja - uveljavljanje v poklicu, pletenje gnezdeca, toplega doma z otroci, hišo, avto, vikend in še marsikaj, po čemer človek stremi, da bi imel. Zato je v tem obdobju tudi največ ločitev, problemov in težav, ker preprosto zmanjka energije za vse. Šele od štiridesetega do šestdesetega leta pride čas ljubezni. To je čas prave ljubezni. Pri dvajsetih smo bili zaljubljeni, pri štiridesetih ljubimo. Spoznamo, da gmotne dobrine niso tisto, po čemer hrepeni človeška duša, prenehamo se razdajati in začnemo skrbeti zase. S tem pa odpremo tudi vrata pravi ljubezni. Šele, ko imamo sebe dovolj radi, ko si priznamo svoje želje, takrat lahko osrečimo tudi druge.

    V naših možganih so zapisani vsi dogodki, vse, kar smo doživeli, videli, slišali ali izkusili. Kje pa je zapisana človekova prihodnost?

    V prvih šestih tednih po otrokovem spočetju se v oplojenem jajčecu določi oblika in sestava genov ali povedano z izrazom parapsihologije - višja zavest ali spiritualni um zapiše človekovo usodo. V tem času ima mati lahko tudi težave kot so slabost, bruhanje in podobno. Devet mesecev mati otroka nosi in šest tednov pred rojstvom je osvobojena vseh obveznosti, da se pripravi za porod. Šest tednov po rojstvu je kritičnih za otrokovo preživetje, takrat nastopi njegova svobodna volja. Prvih šest tednov otrok vidi svojo usodo, potem prestopi v materialni svet in ga začne spoznavati. Devet mesecev mati otroka doji. Devet in devet je osemnajst in takrat je otrok polnoleten. Vendar ima človek svobodno voljo. Če se ne zna sam pravočasno ustaviti, razmisliti, obrzdati, potem to narede drugi.

    Ali lahko človek vpliva na svojo usodo? Lahko nekaj, kar mu je namenjeno, prepreči?

    Kadar skušamo na silo neke stvari v življenju doseči, jih sicer lahko dosežemo, vendar se nam bodo izjalovile. Tako je tudi s partnerji. V zaljubljenosti si delamo utvare, ki se nam kasneje sprevržejo v razočaranja, ker smo si izbrali napačnega življenjskega sopotnika. Zato tudi toliko ločitev. In vendar, kdor do svojega enainštiridesetega leta ni srečal pravega partnerja, ga bo po tej starosti zagotovo. Ljudje se najdemo zato, ker moramo skupaj skozi določene izkušnje. Na ta način zorimo, postajamo modrejši, bolj ljubeči in širimo svojo zavest.

    Kaj pomeni "Naj se zgodi božja volja"? Namen človekove svobodne volje je verjetno tudi to, da se ne vdaja usodi, temveč sam poskrbi zase.

    Bog je energija. Energija je ljubezen v našem srcu. Bog ni v cerkvi, džamiji ali samostanu. Bog je povsod, kamorkoli se obrneš, bog je s teboj. Človekova svobodna volja je, da neguje ljubezen ali pa se prepušča sovraštvu. Ljubezni je več vrst: do bližnjega, prijateljev, otrok, partnerja, dela... vse, kar počnemo, lahko počnemo z ljubeznijo ali s sovraštvom.

    Ciganski pregovor pravi: "Pamet v roke, ko vnovič ustvarjaš svet." Mar to pomeni, da moramo obvladovati svoja čustva z razumom?

    Razum in čustvo sta dva največja sovražnika, ker drug drugega izpodbijata. Srce nam govori eno, pamet pa drugo. Vendar je ljubezen življenjska sila in vedno premaga razum. Kadar vlada razum nad čustvi, ni prave ljubezni. Energija srca je močnejša od razuma in če človek lahko z razumom zatre svoja čustva, potem to ni bila prava ljubezen, zgolj simpatija ali fizična privlačnost, morda celo gmotna korist.

    V našem času nenehnih in hitrih sprememb je človek pogosto zmeden. Ženske so vedno slovele po svoji zvedavosti, kaj jih čaka v prihodnosti - največkrat, kaj se ji obeta v ljubezni, jo njen dragi ljubi ali ne, jo bo zapustil ali ne, kakšna usoda čaka njene otroke in podobno. In vendar niso samo ženske tiste, ki se zatekajo k jasnovidkam. Vse več moških prihaja, vse več poslovnih ljudi, vse več takih, ki iščejo pravo pot k uspehu. Pogosto slišimo, da je imel ta ali oni kralj svojega preroka. Tudi dandanašnji predsedniki, državniki, poslovni mogočneži in drugi veljaki kdaj pa kdaj povprašajo, kaj jim je zapisano v zvezdah. Človekova svobodna volja je, kako obrača svoje življenje.

    Kakšna pa je naša odgovornost do otrok? Kot mati treh otrok, ki ste jih vzgajali sami, vam verjetno ne manjka izkušenj?

    Ko otrok odrašča ima tisoč želja in pričakuje, da mu jih starši uresničijo. Starši vedno najdejo čas in sredstva, da izpolnijo otrokove želje, vendar le malokateri so dovolj modri, da otroke naučijo, kako naj svoje želje uresničijo sami. Če mati otroku ne zna postaviti meja, bo zabredel v velike težave, ko bo odrasel. Če mati otroka s svojo ljubeznijo pokvari, to otrok na življenjski poti le s težavo popravi. Če mati otroku vse na krožnik da, otrok raste kot v dežju trtin cvet, njegovo življenje je prazno kot jeseni vinska klet. Otrok ne potrebuje usmiljenja. Otrok rabi svobodno voljo in dober nasvet. Vse ostalo je njegov svet.

    Morda je spraševanje o svoji prihodnosti tudi znak posameznikove odgovornosti, želja, da upošteva božje zakone, da svoja pričakovanja prilagodi možnostim, ki mu jih življenje ponuja. Pogosto je želja, vedeti, kaj nas čaka, predvsem izraz naše nemoči. Ko se človek zaplete v svojih neuresničenih željah in neizpolnjenih pričakovanjih, nesrečen, ker ni imel sreče in nebogljen, ker ni uspel, se zateče po pomoč k jasnovidcu, v upanju, da bo nekdo odkril svetel žarek jutrišnjega dne. Zakaj prav upanje je most, ki vodi čez težke življenjske preizkušnje in nam ohranja vero v smisel življenja.

    Darja Tavčar

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20021129161551555

    No trackback comments for this entry.
    USODA IN SVOBODNA VOLJA | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    USODA IN SVOBODNA VOLJA

    Prispeval/a: Anonymous dne torek, 22. april 2003 @ 14:28 CEST
    V mnogočem se strinjam z izjavami, čeprav bi se dalo o marsičem debatirati. In - le čemu je potrebno pri jasnovidnosti uporabljati pripomočke? Tega nikoli nisem razumela. Jasnovidnost je jasnovidnost , ni vedeževanje ali prerokovanje...
    Lep pozdrav! Lavya


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,76 seconds