Kako si sešita skupaj
kdo ti je ustvaril nitkaste šive
kdo te je sklesal v kosteh
kdo ti je rezbaril obraz
kdo je izrezljal tvoje bistvo
kdo je prilepil veje nate
kdo je skril dušo v tebi
kdo je napolnil morje v tebi
kdo je navdihnil tvoj glas
in spregovoril v tebi
kdo ti je ustvaril srčno podkev
da občutiš srečo in ljubezen v sebi
kdo te je stopil v notranjo svetlobo
kdo te na knjižni polici zloguje
kdo je kriv da te zanaša na levo
kdo je kriv da te zanaša na desno
je to vrtoglavica
je to zvita spirala nevronskih mrež
se ti je veter usedel na ramo
te morda veter prevetruje
kdo je tisti ki ti vedno svetuje
kdo te varuje
kdo ti odstira pot
kje so tvoje cvetne kite
ki so te zgodaj krasile
kje imaš rožo

obstaja želja,
da bi šla...
sama v svoj svet...
brez besed.

obstaja moč,
ki jo iščem in jo potiskam proč,
je nevarna in mi kaže pot,
pot iz zmot.

obstaja nekdo,
ki me hoče in me hkrati noče..
obstaja noč in svetel dan,
obstaja pot, ki pelje stran!

obstajam jaz in moja duša.
jaz ranljiv je
in ko pride suša,
ostane samo še duša.

obstaja nekaj,
kar imam rada in kar ne maram.
obstaja kraj,
da po njem tavam in tavam ...

*****tu je samo jaz, moje duše ni tukaj! *****

Njena oblačila dišijo po ljubezni.
So oživela in vstala zmečkana
iz razmetane postelje.
Shodila so s sokovi njenih nog,
in s svojimi razprtimi usti
se znajo zvonko smejati
in ljubko govoriti
s svojimi muhastimi vzorci.

V njih je ostalo šumenje ljubezni,
v njih so ostali glasovi srca.
V njih se stopnjujejo želje
z barvo krvi, ki v telesu kipi
do stanja neznosnosti čakanja
potrditve ljubezni, ki čaka več dni
s hrepenenjem ujetim v jadra noči,
s svilo na koži, z vlakni vabe slasti.

Všeč mi je, da prideš
k meni na obisk odznotraj
po sončnih stopnicah
v moje srce.

Tam prebereš več
kot z nasmeha mojega obraza.
Prepustim te zlatemu splavu,
ki te ponese s tokom
mojih notranjih rečnih voda.
Tam boš drsel skoz svoje srce
po dobrohotnih poteh
in srečal boš mene
resnično kakršna sem.

Poglej v nebo,
povem ti da bo,
nekaj lepega prišlo
v tvoj objem in tvoje srce
zagorelo bo.



Saj sonce sijalo vedno bo
vsak tvoj dih v vetru šumi
povsod kjer si ti,
vsak tvoj šum mi govori,
da ljubiš me ti.

V mislih objemam Boga v tebi.
Ne mislim na tvoje fizično telo.
Ljubim tvoje misli, ki so božanske.
Tvojega telesa ne vidim.

Vseeno mi je, imaš telo moža ali žene,
tvoj duh se je stopil z mojim.
Tvoja ljubezen je objela mene vso;
me ne duši, ampak mi je lepo.

Čutiva se.
V mislih ti pošiljam objem,
objem, ki je poln ljubezni in radosti.
Ljubezen je mir, zaupanja polno modrosti.

Slišim pogovor mene in tebe,
slišim in čutim, da prihaja iz srca.
Vse je popolno, kot da znam to že sto let,
vendar je občutek nov, kot da, bi ljubila Boga.

Bog je poslal neodprto pismo,
naslovil ga je name zate,
jaz ti izročam sadež ljubezni,
ti ga odpri in ga použij.

Si opazil, da v meni izroča sebe,
ne vem zakaj vztraja v meni
in prek mojega spoznanja prisluškuje
kako njegov zvok odmeva v tebi.

Namenil ti je droben trs in cvet,
da prisluhneš njegovi rasti,
da zveš, kako rastejo njegove korenine
v tebi in prek mene pijejo rose neba.

Ne vem, ali si ustvarjen iz pepela zvezd,
da se v meni oživlja tvoja ljubezen
in ne vem zakaj se podarjaš meni,
da prek sebe občutim tebe.

Zamišljam si, da sem kresnica iz bele svile,
da sem kozmični angelski okrasek vesolja.
Nocoj se bom zarisala s črto v širna prostranstva,
zarisala bom sebe v vse krivulje vesolja
in razprla srce in vse moje kipenje v njem.

Skoz svetlobni let svoje duše bom praluč
z božansko avro v vsemirskem etru sanj,
bom zametek upov v vseh svetovih in bitjih,
razdeljena v nasprotje svojega zemeljskega obraza,
razprta s svojim duhom čez zidovje svojih sadov.

Moje peruti bodo prosojne in svetle kot zvezde
in jaz bom s razprtimi rokami krilila navzgor,
se dotaknila angelov, sonca in neba,
bom prižigala ogenj do zadnjega diha
v svojem letenju po prostranstvih duha.
Odtise Zemlje si bom prikovala na noge,
gene človeške in zemljevide osončij,
da vedela bom od kje sem doma.

Zlomil si mi srce, čeprav sem te rotila, da mi pusti sanjati.
Ni ti bilo vseeno zame... veš da boli...
Zakaj me nisi mogel sprejeti vsaj za trenutek? Ne bi mi smel dajati lažnega upanja, nikoli!
Potem mogoče ne bi padala, kot padam sedaj.
Moje srce je nemočno, boli me, celo duši!!
Moja zvezda je ugasnila, noči so spet dolge in
melodija v vetru je za vedno izginila.
Nekoč te hočem zopet prijeti za dlan, do takrat pa te bom le čakala.
Sedaj le še zrem v nebo in čakam, da bom kje ujela zvezdni utrinek.
In veš kaj si bom takrat zaželela?
Da bi se tisti dnevi ponovili in tokrat ostali za vedno...

Ne dvigaj se prah bede nad mano
v tem nemirnem vrtincu življenja!
Mar ne vidiš, mar ne občutiš, človek,
da v razmajanih hišah živijo ljudje
s prgišči slepečih oblakov nad sabo,
ki kot zagonetni jadralci iščejo sebe
med smetišči in svetišči razkošja.
In upanje teh ljudi se je v svet vselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ki držijo uzde trpljenja v svojih rokah.

Mlačen dež je tiho potonil vanje,
laži so jim odžejale lahkoverne sanje
o obnovi vsakdana s smisli radosti
in voljo moči, ki je skrčena in gola
vstopala mednje s prekletstvom nasprotij,
ko revščina in obup se zagrinjata nadnje
in zajedata v majhno krušno rezino,
hostjo človeške ljubezni, ki jim pripada.

Kaj ti bo ego, duša moja,
v teh dolgih urah samote?
Ko mi je najbolj običajna misel
zasijala iz srca,
si se ti samovšečno oplajal
in sedel na vlak
svoje ozkotirne železnice
in jaz sem se tedaj
z močjo svojih rok poslovila
od tebe in ti si se znašel
v eksplozivnem veselju
zelene oaze sredi puščave.

Ne bom ti govorila skoz horizont
z besedami, ki so že izgubljene.
Molčimo o molku,
ne trošimo zanj besed!

Nos kot organ, te tu ne zazna,
oko in razum te ne prepozna
roka ne objema tvojega telesa,
vse je v mislih, tu so nebesa.

Srce odprem, pogledam v nebo,
zazrem se v daljavo - kako je lepo.
Kot čutim v srcu, tako se mi zdi,
če ljubim, živim, kot za praznične dni.

Že skoraj vsak vzdih je ljubezen,
je zeleni grm, ki vzdrhti,
je vročična belina udov narave,
je s skrivnostjo življenja
oplemeniteno dihanje celic,
poigravanje vetra navznoter s svilo
in gubami njene voljnosti,
zaganjanje pomladi s plapolanjem
v počasnem presketanju ognja.

Nenaseljni prostori ponižnosti
in lok otrple mavrice v meni
strmi v nebo in angele,
ki posedajo po skalah vesolja.
Pomikajo se z oblaki med gmotami
hrepenenja in prihajajo z znamenji
v izlivih dežja in potešitvah.

Bilo je neke nedavne noči.
Medtem ko sem iskala harmonijo,
sem na hodniku srečala svojo dušo,
ki je plavala neslišno kot zračna toplota.

Z zenicami svojih oči se je približevala.
Na prvi pogled sploh ni dajala videza
popolnosti in mladostne iskrivosti.
Imela je strogo simetrično obliko,
a ob robu jo je krasil majhen ornament.
Imel je obliko srca.

Kakor lepe poteze nekoga je bil ta ornament.
Zaradi loka mostu spektrnih barv
se je vzpenjala v njem mavrica duše.
Ta mavrični lok je dolgo spreminjal
in oblikoval njeno obliko in njen pogled.

Kakor spomin nanj je bil njen razmislek
o gibčnosti duhovne virtuoznosti,
napolnjen z veseljem srčne privzdignjenosti.
Nato se je v duši zračnih vibracij
oglasilo krožno središče - os gibanja
in izdahnilo z nasmeškom besedo,
ki je imela alkimistični pomen.

Ko bom Pogum imel...bom z orlovsko močjo
globoko v Nebo pripet , sam Vase poletel .

Obseg Peruti bom razširil v Sončev splet
in drzen se podal v vrhove himalajske,
pripravljen na izziv,
da v hladu tibetanskih zvezd - otrpnem,
kot Spomin sam nase .

Z levim krilom bom pobožal Sveto hišo,
z desnim se še više bom pognal v Nebo.
Svoj utrip Srca, če bo treba
za vekomaj zapišem v Odmev gora...

Pobotan s Sabo, z Zvezdami, z Ljudmi...
za vselej strah izdihaaaam !

Milena , generacijo moja

To stkano tkivo mojih oken
me uči spoznavati
kaj v ospredju mene je,
kaj v prostoru vidim,
kaj je po dolžini ulice,
kako se vrste arhitekture,
kako po ulici hodijo ljudje,
ali zunaj sije sonce
ali oblači.

To moje malo okno - oko
me uči spoznavati,
kaj znotraj mene je,
kaj v duši vidim,
kaj je v njeni prostornini,
kaj po dolžini življenja sem bila,
kakšne arhitekture duha
se v meni vrste,
kako se znotraj mene
odzivajo ljudje
in kako se jaz odzivam njim,
ali znotraj mene sije sonce
ali oblači.

To prozorno tkivo,
ki gleda skoz mene
sta oko
in moje srce.

...o0o...

(posvečena D. & B.)

Položil jo je na belo preprogo,
še nikoli ni videl tako lepih oči,
osupnil je ob vsakem njenem vzdihu,
bila je angel silnejša od sanj,
ki pluje kot nebeško zlato,
skoz ocean oblakov v njegovo srce.

Bila je svetloba, nebeški izdih,
bila je hči razcvetele ljubezenske igre Boga,
bila je svetloba spletena iz žarkov
v cvetnih udih glasbila nebes.

Včasih rekel je le da,
sam da svet se fajn ima,
začel je peti tudi ne,
da le živeti se začne.

A zdaj le v sebe se ozre,
s tišino tam preglasi vse.

Sem voda, ki diha
z globokimi kanjoni v sebi.
Sem voda, ki se pomika
skoz tihe zazrtosti,
skoz melanhonijo duše,
ki sledi notranjim vzgibom srca.

Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi
drobnimi občutljivostmi
in s svojim nimirnim iskanjem smeri,
prek izsušenih dolin in prek sebe.

S tančico človeške kože razprta,
z očesom vodnih kapljic zazrta,
s svojim tokom hoče naprej
samonikla v tolmunih duha.

Sem voda, ki se dotika vesolja
z ritmi plime in oseke ljubezni,
sem prostornina in površina,
sem topografija v nastajanju
in snov, v katero je potopljeno telo.

Želim biti sama s seboj,
želim se umiriti in poglobiti,
da bom zmogla bolj ljubiti,
- bom sama, a samo nocoj.

Ne, ne bežim pred ljudmi,
ki se jim dobro ali slabo godi.
Želim biti sama, da našla se bom,
da pridem ponovno in najdem svoj Dom.

Dom je v meni, v tišini in miru.
Kjer ljubezen se čuti, tam sem doma,
kjer je prostor za mene, za tebe
in čas - za Boga.

Ne rabim besed, ne misli imeti,
Kaj mi bo hrup in smeh in sijaj.
Danes ne rabim razvratno živeti,
nocoj potrebujem le Božji smehljaj.

Molči, molči! Ne govori!
Besede tvojega molka
ti berem iz oči.
Tvoj molk pove več
kakor tisoč besed,
besed, ki ne bolijo,
besed, ki ne skelijo.

Tvoj molk niso bele strani.
Besede tvojega molka
na znotraj v tebi žarijo,
so tihe besede,
ki znotraj v prsih ne spijo.
Označujejo z molkom pomene.
Pomene, ki so tako drugačni
od mnogih izrečenih besed,
besed, ki jih poznajo pisave,
besed, ki jih poznajo izgovorjave.

Veliko ljudi ne ve kako,
najti pot iz teme, ko jim je hudo.
Nekaj pa takih je, ki to zna,
saj imajo podporo in ljubezen Boga.

Ko veš kam se obrniti, ko rabiš pomoč,
ko veš kam moraš iti, po poti gredoč.
Ko zaupaš v srce in Boga, ki je v njem,
hodiš naravnost v božji objem.

Do tam pa je daleč in dolga je pot,
polna veselja, sreče in zmot.
Pot je trnova vsa in boleča,
ko prideš na cilj, te čaka tam sreča.

Kje je cilj in kdaj ga bom dosegel,
se človek sprašuje v bolečini.
Zakaj nisem srečen že tu in sedaj,
ne znam tu živeti, pa hočem v raj.

Poslušaj me dragi človek,
preden se ti za vedno stemni,
spoznaj znotraj sebe ne mojo,
temveč tvojo notranjo luč,
ki že ves čas išče tvoj razum,
ker to si, od vseh tvojih ti,
še najbolj pravi ti.

Skozi dih stopi z njo v stik
in jo z vso pozornostjo neguj,
kot svoj najdražji srčni biser,
kot svoj notranji dušni dragulj,
da ti na oni strani smrti ne bo žal,
ko se bo tvoja zavest oddaljila od nje,
od tvojega, najžlahtnejšega ti, ki si ta mir.

Če v sebi vidiš svojo notranjo luč,
potem ne rabiš Njegovo pomoč,
če pa ne, poišči tistega človeka,
ki ti pri tem opravilu lahko pomaga.
Človeka spoznaš skozi svoje srce,
da lahko končno vstopiš v svoj eter,
v tisto vibracijo, ki ni od tega sveta.

Ti pri tem opravilu lahko pomagam jaz?
Do določene mere da.
Od tam naprej,
pa moraš,
ti sam.

stojči Stojan Svet