|  Želim biti sama s seboj,
želim se umiriti in poglobiti,
da bom zmogla bolj ljubiti,
- bom sama, a samo nocoj.
 Ne, ne bežim pred ljudmi,
ki se jim dobro ali slabo godi.
Želim biti sama, da našla se bom,
da pridem ponovno in najdem svoj Dom.
Dom je v meni, v tišini in miru.
Kjer ljubezen se čuti, tam sem doma,
kjer je prostor za mene, za tebe
in čas - za Boga.
Ne rabim besed, ne misli imeti,
Kaj mi bo hrup in smeh in sijaj.
Danes ne rabim razvratno živeti,
nocoj potrebujem le Božji smehljaj.
|
NE ZAMUDITE
V srcu sem doma
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 3. oktober 2004 @ 10:17 CEST
osamljeno bivanje je vir najvišjih duhovnih moči in ustvarjalnosti, ki se med množico ljudi ne doživi. Bolj kot smo globoko v sebi sami s sabo, bolj smo visoko nadčasovni. V samosti ustvarjamo novo nebo v sebi, nova ozvezdja, novo štetje časa, ki se ne ujema z molitveno uro pod cerkvenim zvonikom. Samost nas iz preteklosti izroča v sedanjost, nas povezuje z vmesnimi spomini, preskakuje in prevrača časovno zaporednost preteklega dogajanja in njegove vzročne zveze. Omogoča nam, da znotraj sebe vidimo svojo simbolično podobo, s katero odkrivamo in merimo nov svet in še neodkrite dimenzije. Znajdemo se v dvojni dimenziji, to sta tista spremenljiva in izgubljajoča in tista, ki jo v samosti doživlja zavest kot prihodnost. Ustavimo in postojimo za trenutek v svojem stanju "sedaj", v katerem je zajet naš obstoj, naša prihodnost. Skratka v našem srcu se počutimo doma, kot si ti tako lepo poetično povedala. Naše srce je s časom dimenzija bivanja, ker zremo onkraj našega vidnega polja z ljubeznijo in čudenjem.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana