Jejte vse,
glejte le,
da zvrhano bo vitaminov,
mineralov,
naj v kito spletejo se
proteini ter beljakovine,
in na koncu pentlja
stkana iz ogljikovih hidratov,
pritrjena z vlakninami,
vse posuto z sladkorjem,
rahlo mastno,
prej neslano,
kot prekislo,
ne prevroče,
ne prepozno,
redkokdaj premalo,
prav nikdar preveč,
da ne bo nadloge
v glavi,
vse drugo le boli,
prezgodaj te zaključi,
vzame vse,
pa mnogo tekočine.

Ima dete majhen lonček
in pogleda vanj kot sonček,
mamico spet svojo prosi,
da mu sončnice natrosi.

V lončku zdaj je drobno seme
za vse ptice male in vesele
na okenski polici lonček zdaj stoji
dete čaka, da sinička prileti.

Sinička črna in rumena kmalu prileti
na robu lončka zdaj sedi
obrača drobno glavico,
da izbere najlepšo sončnico.

Padajo snežinke zelo velike
in dete jih z ročicami lovi
na nosku ena se ustavi
in dete se še bolj smeji.

Hotelo snežinko je prijeti
pa ves moker bil je nosek,
ker smpremenil jo je sonček
v kapljico, ki padla je v lonček.

Zlati laski v sončku se bleščijo
male očke za njim pohitijo
ročice mahajo po belem svetu,
ko v njem snežinke se iskrijo.

Male nogice previdno
po beli poti pohitijo
mehka odeja je na trati
bela, mrzla vsa pozimi.

V odejo mehko dete leže
radostno se smeje
se s snežinkami igra,
da vsa bela je njegova kapica.

Medeni list
svojo sladko opojnost
naslanja ob sadež.

Osuplja me nežnost metulja.
List je pocedil kapljo
v živo valovanje jutra.

Pod drevesom je obležal sadež.
Na samem mezi aromo
z bleskom dragulja.

Primerjam njegov blesk
z nasmehom otroka,
ki je našel sadež v travi.

Ono što je vjetar

visoko gore pjevao

cedrovi odjekivali

tko je sve to primio?

onaj koji je pružio ruke u molitvi?

ne to se samo spustilo u moje ponudeno srce

sililo se u moje suze dobrodošlice

došlo je neprepoznato

donjelo je sebe u sebe


sporočilo za v nov dan, od Jana iz Hrvaške

Čemu vsa lepota,
ko pa srca ne zanima,
le čemu svetloba,
ko pa je v duši zima.

Za večno,
konec je iskanja,
moja misel,
se boji spoznanja.

Razplet uganke
je nekje v višini,
oči odpiram,
bolijo me spomini.

Vse me je izdalo,
vzelo smisel,
zadnje upanje,
mi pokopalo.

Spet sem tu...

Krotim strasti

V trenutku slabosti
Iz globine vznikne Glas
Ki je moj
A to nisem jaz...

Tvoje Besede
Me zbadajo v Srce
Iz njih Upanje govori
O prihodu najinih dni

Le kje si Ti...?

Trenutek brezčasen
Hrepenenje drži...

Ste me v zib'ko položili,
na lica smeh ste narisali,
»Učit se je treba,
bo kuhat' treba znati.«

Niste me več ujčkali, crtla'li,
v službo ste me koj' poslali,
naj zaslužim svoj denar,
ki potem moj bo gospodar.

Borka sem rojena za pravico,
delo z veseljem sem sprejela,
da bi v znanju obogatela.
Šef ni plačal nit' beliča,
začela se gola je krivica.

Ko si žalosten in sam,
dvigni glavo, skoči za trenutek stran..
od vseh problemov in vsake nemoči..
pojdi drugam išči nove moči.

Sprehajaj se po oblakih
smej se obrazom duš neenakih..
Hodi po stezi življenja tako,
da bo svetlo okrog tebe ne temno samo.

Skači po trati,
polni cvetic..
Poslušaj pesem ljudi..
ki jo slišiš od ptic.

Nagni se nad vsako luknjo,
in jo zapolni z radostjo..
če je mrzlo obleci suknjo..
ali pa se nosi s krepostjo..

En kozarček
ali dva,
to življenju
smisel da.

Dva kozarčka
ali tri,
iz srca
žalost izseli.

Ko kozarček
pije se deseti,
mora zraven
se zapeti.

Pri litru drugem
svet se zavrti,
vse se kot
v sanjah zdi.

Ona
si v nebo želi,
prosi,
moleduje, naj se že zgodi,
zvija se,
močno trpi,
predolgo traja,
preveč boli.

Ona sanja
lepe le stvari,
angele,
nikdar ljudi,
deželo pravljično,
kjer sovraštva ni,
življenje v katerem se ne sanja,
sanje v katerih se živi.

Daleč tam so
zvezde, prostranstva
neznana,
brezmejne širjave
in luknje, ki žro svetlobo.

Malo je veliko
in obratno,
rojstva so in smrt,
vzponi so in propad.

Metamorfoze večnosti,
semantika nanosekunde,
ekspanzija vesolja,
kvarknost atoma?

Razumeti
si želeti,
je to greh?

Strah
je čustvo le,
pogum požre.

Nemir
preganja spanje,
moro vtakne v sanje.

Bolečina
se oglaša,
z udov mi mladost odnaša.

Mali fantek se smeji
za ročico se drži,
da vsak njegov korak
bil bi bolj krepak.

Po svetu se ogleduje
za roko moleduje,
da pomaga mu v svet,
ki je lep,
kot makov cvet.

Pogled je tisti,
ki ne more igrati.
Pogled je tisti,
ki ne more lagati.

Zato pogleda več ni,
da resnici ubeži.
Zato pogleda zdaj ni več
resnice o ljubezni je preveč.

Najini sta poti se ločili
besede vse so onemele
med zemljo in nebom lebdele
nespregovorjene, oprosti mi.

Nikoli ne pozabim te,
globoka je ostala sled
naredila čudovito rez
sreča je, ker ljubim te.

Nem pogled ostal je
v srcu nepozabljen
kot, da je čas ustavljen
za vekomaj, pogrešam te.

Kriči srce,
ko ustnice se ti smejijo.
Ihti srce,
ko oči ti žarijo.
Joče srce,
ko misli se razpršijo,
da strto srce
spet razveselijo.

Rada bi pisala,
pa ne vem kako!
Ni začetka a ne bom se vdala..
na lahno bo šlo tudi to.

Zapisala bi ime najraje,
ki mi pred očmi utripa..
pa se bojim izdaje..
saj srce dovolj vzklika!

Pesem ti pišem,
ki te pogrešam.
lahko ti tudi narišem,
kako močno se mi meša.

Spet prišel je tisti pomladni dan,
ko treba dat bo zimske gate stran,
si treba bo nadeti tangice
in lepe pisane rozaste špangice.
A kaj se čudo čudno tu godi,
tangice premajhne so za številke tri!
Le kako se je to zgodilo,
da telesce se je tako poredilo?

Je bilo predolgo zimsko spanje,
zdaj pa je porazno tole stanje.
Nič ne pomaga jok in stok,
treba bo v nov naskok!
Zdaj sta na vrsti regrat in solata,
da bo spet manjša zadnja plata,
pa treba stopit bo na planine,
da lepše bodo te obline.

Kako so danes videti zvezde jasne,
Ves kraj se spreminja, nič ni kot je bilo,
Navidez osamljene, navidez prekrasne,
Danes naj svetijo samo za njo.

Svetloba naj njena,
Sije večno v očeh,
Naj srca jeklena
Prebudi v pustih nočeh.

Svoboden kot ptica v višavah,
Svoboden kot reka, ki utira si pot,
Drugi bremena nosijo v prepolnih glavah,
Jaz pa osvobodil sem svoj um.

Naenkrat skrbi odvrgel sem čez ramena,
Počutim se lažjega, srcu sledim,
Ne bojim se več nežnega objema,
Ko na vrata potrka večer, lažje zaspim.

Čutim bolest,
Čutim, srce zazna,
Kot tiha vest,
Slišim, oko te izda.

Ni potrebna beseda,
Tvojim ustnicam zastane dih,
Oko nemo gleda,
Poznam vsak tvoj gib.

Zadnjič me gledaš v solzne oči,
Zadnjič tolažiš otrdele dlani,
Srce naposled zlomljeno,
Življenje moje poklonjeno.

Tolažit ranjeno srce se ne da,
Revež svoje karte izda,
In preden se zave svoje usode,
puščica čez in čez prebode.