Bližal se je božič in v zraku je bilo čutiti nekaj vznemirljivega. Bilo je, kot da se prebujajo davne pravljice, še posebej za nas otroke. Hodili smo po gozdu okoli hiše in iskali sledove sani…stopinje jelenčkov težko pričakovanega možica z belo brado. Še posebej dejavna sva bila z bratom Tončem, ki me je še ponoči večkrat spraševal, če kaj slišim hoditi okoli hiše.

Tistega davnega leta 1956 se je zima s snegom in mrazom nepričakovano hitro prikradla in vsa pokrajina je bila kot v pravljici. Bilo je tako hladno, kaj hladno, mrzlo, da je vejevje v gozdu pokalo, kot je znal reči moj oče in nam, meni, bratu in sestrici, s tem polepšal dolge zimske večere; seveda, če je bil doma, saj je bil zaradi svoje bolezni večkrat odsoten od doma.

Kdor živi resnično pravilno življenje
Kdor živi resnično pravilno življenje, ni zaradi tega da bi se nekomu postavljal kot vzor,
ampak zaradi notranjega veselja, ker edino kot tak,
je lahko srečen in vsakomur v resnično pomoč.

S srečo v srcu
S srečo v srcu, ni tako, da bi morali sem ali tja da bi jo našli, na ta ali drugi lep kraj da bi jo imeli, ampak jo zmeraj nosimo s sabo.

Kakor je strah votel,
okoli ga pa nič ni,
tako je notranja izpolnitev
točno obratno od tega.

Stoyan Svet

Govornik je govoril o moči pozitivnega mišljenja in o moči besed.

Eden izmed slušateljev je dvignil roko in rekel: Ni to, ker bi si rekel: srečen bom, srečen bom, srečen bom, da bi zato postal kaj srečnejsi. Enako, če rečem: nesrečen bom, nesrečen bom, nesrečen bom, se zato ne bom počutil nič bolj nesrečen. To so samo besede in same kot take nimajo nobene moči.

Govornik odgovori: »Tiho bodi norec, ti ne razumeš niti trohice tega o čemer govorim.«

Sreča je najbolj naravno in najbolj preprosto stanje, ki edino izpolni celotnega človeka.
Tega stanja ne moreš ponarediti, ali si ga prisvojiti.

Sreča pride in odide sama, in v zvezi s tem ne moreš spremeniti prav ničesar.
Zato je sreča zmeraj nekaj novega, nekaj česar nisi mogel pričakovati.
Ko misliš, da srečo imaš je zagotovo nimaš več.

Lahko si zelo bogat ali zelo reven, star ali mlad, pameten ali ne, …,sreča se na to ne ozira in od tega ni odvisna.

Spomnim se otroštva in stanja preden sem se zavedal svojih prvih misli.

Ko so se misli začele rojevati bolj in bolj, sem jih doživljal kot motnjo, kot odmik od tistega prvotnega stanja v katerem mi ni manjkalo ničesar, in ko je vse bilo tako kot mora biti.

Nezavedno sem se z mislimi začel ukvarjati v svoji želji, da jih preženem.
Potem je vse to postalo zavestno dejanje, a rezultat je bil še več misli in še trdnejša povezava z njimi.

Naša življenja niso popolna
vendar se s svojo hvaležnostjo lahko znotraj sebe
znova in znova dotikamo sladke božanske popolnosti.

Stoyan Svet

Pred svetlobo resnice se skriti ne da,
preišče do konca srca prav vsa.

So ljudje ki včasih grajajo prijatelje,
pa s tem ne mislijo nič slabega.

Tisti, ki radi hvalijo še ne pomeni,
da govorijo to kar sami mislijo.

Dober nasvet je tudi tisti
da včasih ničesar ne svetuješ

Bog je dih
znotraj
diha.

Kabir

Če človek zaradi svojega stanja ne more biti zmeraj radosten,
naredi najboljše kar premore v smeri dobrega, najboljše kot zna,
in ko radost pride jo z vsem bitjem sprejme,
in tudi takrat zmeraj naredi najboljše kar premore,
v smeri dobrega najboljše kot zna,
in to zmeraj ohranja.
Če taki ostanemo sigurno ne škoduje.

Princ dobrote je srečal žalostno dekle, ki mu je izpovedala svojo žalost,
in povedala kaj bi jo osrečilo, ter mu je dejala pomagaj mi, saj si princ dobrote.
Ker se mu je zasmilila, ji je obljubil, da ji bo pomagal.
Vendar zaradi pričakovanj, žalosti, ker je mislila, da ji bo pomagal takoj,
je bila zaradi tega še bolj žalostna, in mu še enkrat dejala pomagaj mi ne zapuščaj me.

Moder človek
je lahko samo nekdo,
ki pozna tisto resnico,
ki osvobaja.

Stoyan Svet

Naš najgloblji strah ni ta, da smo neprimerni.
Naš najgloblji strah je, da smo močni nad vsemi merami.
Naša luč, ne pa tema je je tista, ki nas najbolj straši.
Ti si otrok Boga.
Tvoje igranje majhnosti ne služi temu svetu.
Ničesar razsvetljujočega ni v takem prikrajševanju pri katerem se drugi ob tebi počutijo negotovo.
Rojeni smo, da manifestiramo slavo Boga, ki je znotraj nas.
Bog ni samo v nekaterih od nas; je v vsakem od nas.
In ko dovolimo naši luči, da sije,
damo drugim nezavedno dovoljenje, da počno isto.
Ko smo osvobojeni od naših strahov,
naša prisotnost avtomatično osvobaja tudi druge.

Nelson Mandela

nebesa,pekel,bog,hudič...samo prispodobe,katerih ljudje ne razumejo,jim dajejo napačno veljavo...ter se jih predvsem bojijo . . . in s tem se človek boji iluzij, legend, mitov, . . . . človek je preveč naivno podlegel manipulaciji razuma ter razmišljanja s svojo glavo . . .bi ne bil svet lepši brez sekundarnosti? mi smo, da živimo, ljubimo, dajemo, učimo ,... življenje nam ni bilo dano, da bi iskali lažnega boga ter povečevali njego vrednost, nekdo pa bi se na ta način okoriščal. jaz priznam, verjamem v zakone narave, mati naravo . . . in sem hvaležna za vsak nov dan, katerega preživim koristno, se ga razveselim, kaj naučim, komu polepšam dan, se morda tudi skregam.a za to,ne rabim boga.rabim sebe,vero v soljudi,luč,ljubezen...narava je ljubezen,narava je luč.vse ostalo je odvisno od nas....kaj nam bo bog prišel na pomoč,ko se bomo utapljali v lastnih strupih in dreku, ki jih vsak dan spiščamo v naravo?kje je bog takrat, ko ima tvoj otrok levkemijo? ali ko otroci vidijo v prometni, ko jim umrejo starši? KJE JE TU BOG? ga ni...potrebujemo samo vero v sebe.sveta ne morem spremeniti, če prvo ne spremenim in neuravnovesim svojega bita...takole dragi moji,mal sem se razjezla...ampak ok,...pojdite ven,bodite to kar ste,imejte se radi,širite pozitivo...sploh pa širite dobre misli,kajti dobre in iskrene vesolje usliši...rada vas mam

v mojih mislih si...
le spomin iz preteklih dni...
mi spati ne pusti...
razžira mi misli...
sledi poti zabrisala je bolečina...
zgodovina naju je znova združila...
kje si bil ko sem te iskala...
kje si bil ko sem te ljubila...
mar bila bi dobra vila in te...
za večno v svoj objem skrila . . .

gledam ljudi . .
vsak s svojo mislijo v glavi ,
izgubljeni v množici . . .
vsak zase hiti . . .
beži v svet (ne) realnosti .
kdaj se bo nekdo zaustavil ,
uvidel moj pogled ,
kdaj me bo nekdo začutil ,
kdaj spoznal bo moj svet ?