Kadar človek hoče biti »boljši« od drugih zabrede velikokrat v pretirani in prikriti perfekcionizem.

S tem si velikokrat naredi iz življenja pekel. Ob teh ali onih obveznostih, ki jih ima cel kup, s tem ko hoče v svoji tekmovalni ječi imeti vse vedno na svojem mestu.

Resnično pameten, pa si v svojem življenjskem slogu poišče pravo sorazmerje v vsem in je všeč sebi in drugim, tudi če je kdaj razkuštran, ker je pri vseh temeljnih stvareh popolnoma naravno ljubeče pošten in dosleden.

Ker upam, ni razloga za obup.

Ker ljubim, se počutim ljubljena.

Ker doživljam z vsemi čuti in čutili,
je vsak moj dan lahko čarobno lep.

Ker vztrajam, lahko računam na uspeh.

Ker ŽIVLJENJE cenim in blagrujem,
prejemam blagoslov Neba.

Danijela Premzl

V številčnosti je moč, zunanja premoč.
Za notranji razvoj pa potrebuješ premislek,
da vest prevzame vodstvo na poti življenja.
Ne potrebuješ črede, ki te običajno potegne v nepremišljenost
ali celo do prepada in propada.

Bog nikoli ne zapusti svojih otrok, vendar pa so Njegovi načrti nedoumljivi; On gradi pot z našimi lastnimi koraki.

Bojevnik luči pleše s tovariši, vendar pa na nikogar ne prenaša odgovornosti svojih korakov.

Bojevnik luči ve: vsi se bojijo vseh. Ta strah se ponavadi kaže na dva načina: z agresivnostjo ali s podreditvijo, ki pa sta obraza istega problema.

Bojevnik luči veruje.
Ker veruje v čudeže, se čudeži začnejo dogajati. Ker je prepričan, da mu lahko lastno razmišljanje spremeni življenje, se mu življenje res začne spreminjati. Ker je neomajen, da bo našel ljubezen, ljubezen pride.

1 % ljudi narekuje zakone drugim,
9 % ljudi se okoristi z luknjami v njih in nadzira,
kako jih upošteva 90 % ljudi.

V navideznem redu, ki temelji na izkoriščanju, pretkanosti in obupu,
ni Božje pravičnosti niti za vzorec,
zato se mu obeta konec.

Neprizanesljiva beseda je škodljiva;
najbolj prav zanj, ki tjavdan jo izreka,
a z njo najbolj sebe na ogled postavlja.

Ne boj se biti samoten popotnik skozi življenje.

Le videti si osamljen in nebogljen.

Za dobro v sebi in drugim v oporo nikomur ne vsiljuj svoje izbire.

Skromen, zadovoljen z darovi narave, si za mir, sožitje z ljudmi in živalmi.

Postani vreden gostoljubnosti Zemlje.

Najprej se vprašajmo, če vsi nimamo takšnega Tomaža v sebi.

Kaj predstavlja pri Jezusu Tomaž? To je del naše duše, ki ne more verjeti. Zakaj?

Gre za izkušnje zaradi katerih človek ne more verjeti in v tem tudi živi.

Mnogi, tudi jaz v mladosti, pomislijo, da Tomaž ni vreden Jezusove dobrote zaradi nevere. Vendar Jezus predobro razume Tomaža v nas. Ta ne verjame, dokler se ne izpolni čas, ko pa se to zgodi se Jezus prikaže.

In kaj je potem. Olajšanje, del duše, ki ni mogel verjeti zdaj verjame, ovira nevere je odstranjena, čas je prišel. Kristusova ljubezen, povzdigne tudi tam kjer smo nemočni, vse tega vredne.

dušo srce razum prevzame žalost ob spominu ko je bilo vse jasno;
upanja polni momenti noči in dneva;
upanje, da se bo tam nekje pojavila senca oko roke ljubezni;
toda čim leta minevajo upanje bledi,
upanje bledi do mere,
da človek stoji pred prazno stranjo knjige razuma,
kjer sploh ni vprašanja,
da noče odgovorov:

torej ostaja le,
sedaj pogosto pozabljena ljubezen.

Ob koncu sposobnosti duše ter razuma, človek stoji pred prazno stranjo "knjige razuma" kjer ni vprašanja ne razlage, zakaj se gre ?

Francosk filozof Jacques Derrida pravi:
"preden eden lahko reče sem teist, mora biti najprej absolutni ateist drugače je vsaka vera naivnost", in kdo trdi "sem ateist" tudi ne gre,je tudi naivnost, če že ne ignoranca dejstva."

Jacques Derrida nadalje pravi:
"kdo od vas mi more reči, ali ,sem teist ali ateist, tega ne jaz ne kdo drugi ne more trditi." (konec citata)

Ljudem se razkrivamo s pogledom, z besedo, dejanjem;
tu in tam komu še z gibom, držo, odzivanjem;
Bogu in naravi pa tudi z mislijo, občutkom in namenom.

Ne le stežka tu in tam kaj -
za druge rad stori marsikaj.
Najlaže z dobrimi zgledi
k dobremu usmerjaš ljudi.

Dobri Bog se je odločil, da bo ustvaril… mamo. Že šest dni se je trudil, ko je mimo prišel angel in mu rekel: »S to tukaj pa izgubljaš čas, a?«

Bog pa: »Že, že, toda ali si prebral zahteve v naročilu? Morala bi biti pralna, vendar ne iz plastike… imeti bi morala 180 gibljivih delov, katere bi bilo možno po potrebi zamenjati… delati bi morala ob kavi in ob ostankih hrane od prejšnjega dne… znati bi morala dati poljubček, ki bi ozdravil vse, od polomljene noge do razočaranja v ljubezni… in imeti bi morala šest parov rok.«

Angel je zmajal z glavo in nejeverno odvrnil: »Šest parov?«

Starka na avtobusu

Ste postali kdaj pozorni na tole? – sedanjost je vedno sočna, sedanjost je vedno blažena. Skrbi in trpljenje se ustvarijo bodisi iz tega, da ste v preteklosti hoteli nekaj narediti, pa vam to ni uspelo, bodisi, da hočete nekaj ustvariti v prihodnosti in ne veste, ali boste zmogli ali ne. Ste kdaj postali pozorni, ste kdaj pogledali v to malo resnico, da dejansko v sedanjosti ni nobenega trpljenja, da ni nobene skrbi? To je zato, ker sedanjost ne vznemirja našega uma – bojazen vznemiri naš um.

Nobenega trpljenja ni v sedanjosti. Sedanjost ne pozna trpljenja – sedanjost je tako majhen trenutek, da trpljenje ne najde poti vanj. V sedanjost se prilegajo le nebesa, ne pekel. Sedanjost je lahko le mir, je lahko le sreča.

Ko nekdo začne stavek s "Če sem iskren", postaneš pozoren, koliko verjeti takšni iskrenosti, ki je pogojena s "če".

Le kakšno dodano vrednost ponujajo besede: "po pravici povedano" ali "če povem po pravici"?