dušo srce razum prevzame žalost ob spominu ko je bilo vse jasno;
upanja polni momenti noči in dneva;
upanje, da se bo tam nekje pojavila senca oko roke ljubezni;
toda čim leta minevajo upanje bledi,
upanje bledi do mere,
da človek stoji pred prazno stranjo knjige razuma,
kjer sploh ni vprašanja,
da noče odgovorov:

torej ostaja le,
sedaj pogosto pozabljena ljubezen.