Za pozitivno mišljenje in delovanje
se je treba čemu odreči.
Če pa je človek že globoko v negativnem,
se bo treba odreči marsičemu.
Iz propadanja in prepada
se je zelo težko povzpeti.
Vse smeti od nevredne poti navzdol
je treba odstraniti na poti navzgor
in se z vsemi prizadetimi poravnati.

S prodajo, nakupom in vsiljevanjem orožja
mogočniki pripravljajo ubijanje,
invalidnost, pustošenje ter uničevanje
in so plačanci zla, čeprav morda
poljubljajo razpelo ali se postavljajo
z obiskom pri verskem poglavarju.

Veliko odvečnega znanja in imetja, pomeni veliko trpljenja.

Zakaj je človek, ki ima malo, bolj zadovoljen?

Zato, ker je obdan le s tem, kar resnično tudi rabi,
zato to iz vsega srca spoštuje in z ljubeznijo uporablja.

Tisti, ki ima preveč, pa je obdan s tem kar v resnici ne potrebuje,
in je hote ali nehote, na tak ali drugačen način suženj vsega tega.

V Trstu niso ribe odrekle niti ene cisterne
morske vode ribjim sestram,
ujetnicam v nemškem akvariju.

Tako se odloča le človek, ki si prilašča ribe,
morsko vodo, ozemlje in tudi rečno vodo.

Naj Zemlja kar sama poskrbi za pravičnost?
Bo morala odplaviti sebičnost
s preobiljem morske vode?

Spomin na Nelsona Mandelo bi državniki
bolj prav počastili, če bi namesto za stroške
potovanj na sedež OZN-a namenili pomoči
strahotno izstradanim jemenskim otrokom.

Raje streznitev in pomiritev med vsemi -
namesto praznih besed mnogih med njimi,
ki Nelsonu Mandeli še do gležnjev ne sežejo.

Naj sledijo napovedi ugodnega
in ob sončnem vremenu spodbudnega dne
še spodbude sebi in drugim
za notranje sončen vsak dan.
Potem tudi vreme in drugi ne bodo izgovor
za pomanjkanje razumevanja in ljubezni
do vseh.

Alkimist, je poučeval učenca o čiščenju kovin.
Zelo sta se trudila in delo je šlo počasi.
Potem, je vzel alkimist zelo čisto posodo,
na kateri je pisalo: "To ima samo ta kdor ljubi".
Iz nje je kanil na prej pripravljeno zmes,
in nemudoma so kovine začele postajati čiste plemenite.

Učenec je osupnil in vprašal; kaj je bilo to?
Alkimist je dejal; kanček brezpogojno resnično čiste ljubezni.

Ali boš iskalec napak v ljudeh, ali iskalec ljubezni.
To kar iščeš, to tudi najdeš.
Če se hočeš zares rešiti napak, odpravi svoje.

Kdor danes ne more čistiti okolja,
pa lahko zavzeto čisti svojo notranjost,
odstranjuje preteklo miselno navlako,
ki ovira pretok vsega dobrega med nami.
In ne le danes. Lahko vsi in vsak dan.

Tajfun in tajkun -
oba puščata za sabo opustošenje.
Za prvega je krivo hudo izčrpavanje narave,
drugega omogoča brezvestno popuščanje
neodgovornih odgovornih pohlepnežem.

Če kaj pogrešam pri ljudeh, je to globoko in polno medsebojno spoštovanje.

Ne spoštovanje zaradi strahu, ampak spoštovanje zaradi spoštovanja samega.

Spoštovanje do slehernega in vsega.

Ne spoštovanja, ko se je nekdo dokazal, do sijočih rezultatov, temveč spoštovanje zaradi in do življenja samega.

To spoštovanje se lahko v polnosti ustvari šele v zrelosti, kajti otroke moramo poučiti z lastnim zgledom družinskim in medsebojnim spoštljivim življenjem, in jih ob tem v njihovih mladih letih dobro pripraviti, na resnično pazljivost in odgovornost, kolikor se le da.

Roki pravice lahko kdo kdaj ubeži
z lažno prisego, iznajdljivim odvetnikom,
s procesnimi napakami in z zastaranjem,
napačno razlago zakonov in ustavno presojo - le božje pravičnosti ni mogoče prevarati.

Nekoč so nam polja obdelovali tudi voli;
odslužene so zaklali, pojedli, kožo ustrojili.

Danes je podobno z brezpravnimi delavci,
ki jim pohlepneži odžirajo zaslužek.

Ko do kraja zgaranim poidejo moči,
jih brezvestno vržejo na cesto.

Ponižani skopljenci ene in druge vrste
še naprej prestrašeni sklanjajo glave.

Zmanjkuje nam ljubezni, čistih voda, zraka,
se širijo puščave, množijo nesreče, poplave,
naglo izumirajo rastline, živali,
vse postaja strašljivo nepredvidljivo.

Človeštvo je zapravilo čas za spremembe,
zavrnilo je pravočasna božja svarila,
prihaja plačilo za nezmernost, objestnost,
zato ne bo nam v pomoč sonda k Soncu.

Raje prepustimo Sonce božji ljubezni,
sebe raziščimo, vso svojo sramoto odkrijmo,
da svojo meglo, sivino razkadimo,
z ljubeznijo rešimo sebe in Zemljo.

Prijateljica mi je dejala; kaj potem če umreš prej, saj prej kot slej, tako ali tako moraš umreti.

Pa sem ji dejal; med tem dvojim je velika razlika.

Mlad človek je poln življenja, in če kakorkoli zapusti telo prej, preden je čas, ne da bi se uresničil, je to boleče.

Zakaj razlika?

Star človek je organsko na pravilen način pripravljen na smrt ali odložitev telesa.

Mlad pa ne.

Častni naslov ni za vsakogar,
ki spretno vihti pero, vrti jezik ali pedale,
meče kladivo ali drugim polena pod noge,
povsod prehiteva po levi in desni,
na cesti ali vseh delovnih mestih,
pleza na strme vrhe ali na vrh hierarhije
na ramenih drugih, s komolci ali plagiati,
vsem na očeh krade imetje ali dobre ideje,
vse zapakira v videz zaslug, dobrodelnosti.
Nečastno kmalu preplavi ali pregazi vse,
tudi naravo, zakone, javno moralo;
iz nas pa dela prave bedake.

Na državnih mejah lahko policisti in cariniki
preiščejo prtljažnike in vse kotičke vozil
ter pogledajo še v osebne dokumente.

Koliko zlohotnih misli pa se ure in ure
v dolgih kolonah nabira v pregretih glavah,
nam lahko pomaga odkriti budna vest,
da z izločanjem prispevamo k strpnosti
in odkrivanju vseh vrst lepote okoli nas.

Tudi besedni nalivi, grmenje in strele
delajo Slovenijo za najbolj nevihtno v Evropi.

Pa bi se vreme občutno popravilo,
če bi se vsi zares odpovedali
svoji uničujoči toči očitkov in obtožb,
če bi prenesli uspehe in dobre ideje drugih,
koga podprli z dobrim zgledom,
mirom, odkrito besedo in strpnostjo.