Evru še niso dodali nobene nule. Cenam pa ja.

S tem imamo denarja zmeraj manj, ker cene rasejo, da bi pa ga imeli več, pa moramo več delati.

Cene se dvigujejo in ko jih trgovci na zunaj nižajo, ter nam dajejo popuste, nam s tem dajejo pogum, da še tisto malo denarja, kar ga imamo, porabimo prej.

V resnici pa je tako, da tudi nižanje cen, gre na račun ljudi in njihovega dela.

Trgovci, s tem ko dvignejo in spuščajo cene, zmeraj več zaslužijo, ljudje pa imajo denarja zmeraj manj.

Naša dežela je še polna neodkritih min,
v prejšnjem stoletju brezvestno posejanih.

Nič manj niso nevarne vse naše
nezavedno posejane miselne mine,
polne jeze, zavisti, sovraštva, maščevanja.

Nenehni miselni ples naših nelepih misli
po teh nevarnih minskih poljih
nam tudi življenje narekuje in uničuje.

Pred davnimi časi je neki kralj sklenil, da bo poiskal največjo osebnost med svojimi podložniki. Tako so izbrali zelo bogatega moža. Drugega so hvalili zaradi njegovih sposobnosti zdravljenja, tretjega zaradi njegove modrosti in poznavanja zakonov. 
Pa spet nekoga zaradi njegovih gospodarskih sposobnosti. Še mnogo drugih uspešnih ljudi so privedli h kralju. Jasno je bilo, da bo izredno težko izbrati največjo osebnost. 

Končno je pred kralja stopila še sivolasa žena. Njene oči so izžarevale znanje, razumevanje in ljubezen.

*
Ne moreš storiti
iste napake dvakrat,
ker drugič to ni več napaka;
to je izbira.

Poročil sem se v maju, na nedeljo. Na nek način je bilo to uporniško dejanje, hotel sem biti drugačen od vseh drugih. Teden dni pred poroko sem povabil duhovnika, ki je bil moj prijatelj, na zabavo. Na polovici večera smo vsi že precej veseli pristali na terasi restavracije, ki je bila odprta proti morju.

Vprašal sem svojega prijatelja: »Torej Oče, ali mi lahko daš še kakšen zadnji nasvet, preden skočim v zakon?« Pogledal me je in rekel: »Seveda. Ne sili z novostmi in nekonformizmom do te točke, da bi začel zavračati stare načine, ki so se izkazali za dobre.

Tibetanski študent je vadil meditacijo v svoji celici, ko se je s stropa spustil pajek in obvisel naravnost pred njim. Narahlo se je zavrtel, se pritrdil na konec svoje niti, ko pa ga je študent skušal ujeti, je v hipu ušel nazaj navzgor proti stropu.

Pajek je študenta zmotil pri meditaciji vsak dan, cel teden. Videti je bil celo vedno večji, bolj drzen, včasih se je pred študentom gugal naprej in nazaj ter razširil vse svoje noge.
»Tale pajek me moti in se norčuje iz mene,« je pomislil študent. »Nekega dne ga bom že ujel, prav gotovo.«

Navijaštvo ločuje, jezo in sovraštvo izvablja,
je proti dobremu v sebi in drugih,
ki naj se naprezajo, mlade moči zapravljajo.

Svojim in tujim zgrešenim ciljem streže,
nevede zaničevanje in uničevanje narekuje.

Neposlušni športniki "svobodnega sveta",
ki ob igranju državne himne
kleče protestirajo proti nasilju policije,
smejo na igrišče šele po koncu tekme.

Naj tako storijo tudi vsi vojaki sveta,
ki nočejo ubijati in biti ubiti,
ter gredo na bojišče šele potem,
ko se zravsajo le oblastniki sprtih držav,
da jih obvežejo in jim pomagajo na noge.

Če je treba storiti deset
stvari, a je časa le za šest,
si moder človek izbere
pravih šest,
in si ne beli glave z štirimi,
ki se jim je moral odreči.
(Buda 5 stol pr. N. št.)

Simbolično, pomeni deset stvari, ko človek karseda služi človeštvu, torej je temu služenju popolnoma predan, s tem št. 10 izpolnjuje.

Desetino dajati, pomeni živeti popolnoma na pravilen način v blagoslov vsemu ali dajanje iz najboljšega v sebi.

Kot so neočiščeni vodotoki ob nalivih
krivi za poplave, tako tudi naše telo
zadenejo bolezni, ko se na duši nabere
preveč notranje nesnage, zlite čez rob,
nikoli obžalovane, odpravljene, premagane.
Vse hudo je klic duše po poboljšanju.

Velikih sedem poimenujmo s pravim imenom:

sedem sebičnih, najbolj odgovornih za krivice sveta.

Na njihovem oltarju in dnevnem redu srečanj je korist.

Korist, kup besed in nič srca.

Neki svet puščavnik je neko noč sanjal, da se mu je prikazal angel. V eni roki je držal prižgano baklo, v drugi pa golido, polno vode.

Sveti mož je angela vprašal:
»Zakaj držiš v eni roki golido, v drugi pa baklo?«

Angel je odgovoril: »Z baklo bom zažgal tvoj prestol v nebesih, z golido vode pa bom pogasil ogenj, ki bi te lahko čakal v peklu!«

Puščavnik je spet vprašal: »Zakaj mi želiš odvzeti veselje nad nebesi in strah pred peklom?«

Nihče ne postane star s tem, da doživi veliko število let. Ljudje se postarajo, ko nimajo več idealov. Leta nagubajo kožo,  opuščeno navdušenje pa naredi gube na duši. Skrbi, dvomi, nezaupanje v samega sebe, strah in obup..... 
ti ukrivijo hrbet in ubijejo duha. Leta sekajo gube v obraz, izguba idealov pa naguba dušo. 

Mlad je tisti, ki zna ostrmeti, tisti, ki se zna čuditi, tisti, ki kot otrok brez konca sprašuje: "Zakaj?....Zakaj?" 
Kljubuje tokovom in najde veselje v igri življenja.

To je zgodba o starodavnem ljudstvu, katero je doletelo veliko zlo....
Živeli so v sreči in miru. Skupaj so obdelovali polja in si potem pridelano pošteno razdelili. Če je kdo zaradi bolezni ali starosti onemogel, so kljub temu, da ni mogel delati, poskrbeli zanj...

Nekega dne se je enemu izmed njih prikazal Angel iz nebes in mu rekel takole:

“VAŠA VODA BO KMALU ZASTRUPLJENA. KDOR JO BO PIL BO PONOREL. ČE HOČEŠ OSTATI NORMALEN, SI SHRANI ČISTO VODO V VOTLINO IN PIJ SAMO TO.“

Zavedajmo se, da celo v tem trenutku, nekdo sanja o tem, kako bi hodil po mehki travi in vohal vonj cvetic, se jim približal in se jih ljubeče dotaknil.

Pomislimo na ljudi, ki so izgubili zmožnost hoditi in postali invalidi.
Kako bi bili veseli, če bi spet imeli zdrave noge.
Ravno to, kar je nekomu vsakdanje imetje, ki se ga mogoče sploh ne zaveda,
bi nekomu, ki tega nima pomenilo neskončno srečo.

Majhna vešča z občutljivo dušo se je nekoč zaljubila v neko zvezdo. Na posvet je odšla k svoji mami, ta pa ji je svetovala, naj se raje navduši za svetilko s senčnikom. »Okrog zvezde se ne moreš spreletavati,« ji je razložila, »okrog luči pa se lahko.«

»Na svetilki se lahko vsaj malo ustaviš in se umiriš,« je rekel oče, »na zvezdi pa ni prostora za to.«

Drobna vešča pa ni poslušala ne enega ne drugega. Vsak večer, ko je zvezda vzšla, je odletela k njej in se vsako jutro ob zori vračala domov, izčrpana od velikega in neuspešnega napora. Nekega dne jo je oče poklical k sebi in ji rekel: Kril nimaš še nič ožganih, otrok moj, in bojim se, da jih nikoli ne boš imela.