Tesar je končal naporen in trd delovni dan. Žaga se mu je pokvarila in motor majhnega
tovornjaka mu ni hotel vžgati. Ko je vozil delovodjo proti domu, je ves čas molčal kot grob.

Ko sta prispela do njegovega doma, je svojega nadrejenega povabil, naj stopi z njim. Ob poti je rasla velika pinija, in, ko sta se bližala hiši, je tesar za trenutek postal pri njej in se z obema rokama dotaknil vršičkov njenih vej.

Ob odprtju vhodnih vrat doma je doživel veliko spremembo. Njegov napeti obraz se je sprostil v nasmeh ob pogledu na svoja dva otroka. Potem je objel in poljubil svojo ženo.

Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do pobožnjaštva in fanatizma. Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel.

Počaščen sem bil, da so me preganjali zaradi plemenitega ideala in da se nisem prodal splošno uveljavljenim merilom. Začelo pa se mi je tudi svitati, da bi si z ljudmi, ki me sovražijo, delil skupno bolezen, če bi jih tudi sam sovražil. Hrepenel sem po tem, da bi se prebil skozi sektaške ovire in odkril notranje bistvo vseh ver, Božjo enost. Na kolidžu sem študiral psihologijo in humanistične vede, toda meditacija in glasba sta bili zame še vedno na prvem mestu.

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Da bi bili manj grobi in nestrpni,
pojdimo v svojo notranjost,
poiščimo vsebine opažanj o drugih,
da jih laže razumemo.

Želimo imeti vedno prav ali prav ravnati?
Kdor obtožuje druge, vidi le sence -
in jih hoče povezniti nanje.

Vstavljajmo ljubezen v možganske celice
in bolje se bomo počutili.
Če nekdo noče našega prijateljstva,
ga srčno ljubimo, toda ne vsiljujmo se mu.

Ali je lepota v obliki?
Ali v dejanju?
Ali pa v tem, ki nima oblike in dobroto omogoča?
Ali v zmožnosti nepristransko priznati lepoto,
v vsem, kjer je in v resnici biva, ne glede na obliko?

Iz priporočil duhovnega sveta
za zavestno življenje:

Iščete pravico na sodišču?
Tam dobite le sodbo.
Soditi pomeni biti pristranski,
kar pa še ni pravičnost.
Nekdo dobi pravico,
ker je dobro oblikoval svoj prav.
Ljudje niso samo dobri ali samo slabi.
Ne vemo, kaj smo nad drugim zagrešili
v prejšnjem življenju, in se nam vrača.
Raje čim prej skleniti mir z vsemi.

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Glede na to, kako dihamo, občutimo,
mislimo in se gibljemo, takšne snovi
sprejemamo z dihanjem. To je naš
mali svet, ki se spreminja z občutki,
vzgibi, čustvi, ki pritegnejo iz zraka
snovi v našo plazmo - avro. Gredo v naše živce in telo.

Po teh ritmih delujejo na našo dušo,
duša na nas, na zrak in spet nazaj na nas. Dihamo vedno hitreje in postajamo
nemirni. Z globokim dihanjem tudi laže
spustimo probleme.

Prefinimo avro s pozitivnim življenjem!

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Tam smo, kjer so naše misli,
naši preddelavci, ki zakoličijo cesto.
Kar z njimi povzročimo drugim,
so nevarne vezanosti nanje.

Novo traso in spremeniti se,
slabe misli pregnati z dobrimi!
Dokler se slabe misli še niso prijele,
se okrepile, morda še nismo vezani nanje.

Urediti misli, obrzdati govor, obvladati čute!

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Misli se ne izgubijo kot dim.
Približno 20.000 se jih zvrsti v dnevu.
Lahko jih je celo 99 % nevrednih.
Ne dovolite, da vas krmarijo miselni potepuhi, slabe misli drugih ljudi.
Zavedajte se, da vaše misli sijejo
tudi k ljudem na ulici, k živalim,
rastlinam in h kamnom ob poti.

Nadzirajte se, tako pomagate izboljšati svet.
Dojemite sporočila svojih občutkov,
ki vam kažejo, kakšni ste.

Držati se moramo niti kulture, ki povezuje enega človeka z drugim.
Kultura mora popravljati škodo, ki jo pogosto povzroči politika.
Kultura mora biti most povezovanja.
Kultura ni odvisna od vere, jezika in kaste.
Mnoge vere zagovarjajo združevanje človeka z Bogom.
Toda človek se mora najprej združiti s človekom.
Vzdržujte nit kulture, ki povezuje enega človeka z drugim.
Nacija ni poražena dokler ji uspeva ohraniti svojo kulturo in svoje vrednote.

Nekoč so vprašali nekega bolnika, zakaj ne prosi Boga, da ga ozdravi. Tedaj je ta človek odvrnil, da tega ne bi rad storil iz treh razlogov.
Prvi je, da si je pač na jasnem glede tega, da ljubezni vredni Bog ne bi nikoli dopustil, da bi zbolel, če to zanj ne bi bilo najbolje.

Drugi razlog je, da človek, če je dober, hoče vse, kar hoče Bog, in ne, da bi Bog hotel, kar hoče človek; (zakaj) to bi bilo zelo nepravično. In zategadelj: če hoče, da sem bolan – kajti če ne bi hotel, mene še bilo ne bi – si tudi jaz ne smem želeti, da bi bil zdrav.

V osrčju Firenc stoji čudovit dragulj, stolnica Santa Maria del Fiore, ki so jo dokončali leta 1367. Z ogromno kupolo in zgodovinskimi rezbarijami privlači trume turistov. Zunaj na stopnicah je vrvela množica ljudi in fotografirala, jaz pa sem v svetišču sam sedel v klopi. Obiskal sem številne cerkve po Evropi in se v njih počutil kot doma. Tokrat sem pred Božjim oltarjem molil za duhovno usmeritev. Tudi vrsta vernikov je pokleknila k molitvi.

Tako aristokrati kot kmetje so klečali pred Vsemogočnim. Spraševal sem se, za kaj molijo. Ali so Gospoda prosili za uspeh pri svojih prizadevanjih ali za odrešitev od muk? So prosili za denar, slavo ali maščevanje? Mogoče pa so prosili za brezpogojno ljubezen. Sam sem se spraševal o svojih nagibih za potovanje. Sem zanemarjal odgovornost do družbe, ker si nisem poiskal dela? Ali sem ji poskušal uiti zaradi notranje šibkosti?

Slon je prišel do brega deroče bistre reke. Žejen, kakor je bil, se je nagnil čez breg, potopil svoj rilec v hladno vodo in…pljusk! »Kaj? Kaj se je zgodilo?« je bil ves prestrašen.

»Nič ne vidim! Oko mi je padlo v vodo! O neeeeeee,« je slon panično vpil, »izgubil sem oko!« In res je slonovo desno oko padlo iz jamice v strugo. Zmedeno je iskal po vodi in z rilcem ril po rečnem dnu. A bolj kot je tipal, bolj je voda postajala motna, kar ga je se dodatno pognalo v paniko in je pričel obračati velike kupe peska, vse dokler ni prav ničesar več videl.

Nato pa je slišal smeh. Ves jezen se je oziral naokoli, da bi videl, kdo se smeji in ugledal majhno zeleno žabo sedečo na hlodu, ki se je smejala in smejala. »Se ti zdi to smešno?« je zavpil nanjo. »Izgubil sem oko in ti se temu smejiš?« »Smešno je videti predvsem to, kako si vznemirjen.

Kraljev izziv svojim trem sinovom

Seme ni nikoli v nevarnosti, se spomniš? Kakšna nevarnost je lahko za seme? Popolnoma je zaščiteno. Toda poganjek je vedno v nevarnosti, poganjek je zelo nežen. Seme je kot kamen, trdo, skrito za svojo trdo lupino. Toda poganjek mora skozi tisoč in eno tveganje. In vsi poganjki ne dosežejo velikosti, na kateri bi lahko zacveteli v cvetlico, v tisoč in eno cvetlico...

Zelo malo ljudi doseže drugo stopnjo in zelo malo od teh, ki dosežejo drugo stopnjo, doseže tretjo, stanje cvetlice. Zakaj ne dosežejo tretje stopnje, stopnje cvetlice? Zaradi pohlepa, zaradi svoje bede, ker niso pripravljeni deliti... zaradi neljubljenosti, nepripravljenosti ljubiti.

Neosebna ljubezen je res najboljša, vendar obstaja vprašanje, zakaj se večini vedno znova zgodi, da zaradi osebne ljubezni postane sekundarna. Zato, ker jo lahko, namesto, da bi ji dovolili razodetje, poskušamo narediti za sužnjo jaza, ker pa to po svojem bistvu ne more biti ugasne.
Velikokrat se govori o pošiljanju dobrohotnih misli najbližjim..

Osebna ljubezen pošilja svojim ljubljenim dobre misli in občutke, neosebna zdravo izžareva ljubezen vsem in je do vseh pravična. Veliko več boste naredili za vse in tudi za svoje bližnje, če boste imeli popolno ravnotežje, v neosebni ljubezni, kakor če bi brez tega izrekli tisoče dobrih želja in poslali na tone dobrih misli in naredili tisoče dobrih dejanj.

Gora se je dvigala proti soncu, a gora je težka, kamnita gmota, ki jo vleče na zemljo.
V razpoki v njeni notranjosti sta se nekega dne porodila dva izvira kristalno čiste vode, ki sta hotela priti na prosto. A gora ni popustila. Ovirala ju je in dušila. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sta potočka končno ugledala luč sveta ob vznožju gore.

Kako sta bila utrujena! A časa za počitek ni bilo. Komaj sta pokukala na dan, že sta z vseh strani zaslišala klice: »Dajta nam piti! Dajta nam piti! Klicali so mah, trave, rožice in gorsko cvetje.

Nekoč je živela deklica, enako posebna kot vsi na planetu, na katerem je prebivala. Vsak prebivalec tega čudovitega koščka večnosti, s pisanim rastlinjem in kristalno čistimi jezeri ter potoki, je imel nek poseben dar. Obvladoval ga je do potankosti in z njim doživljal svoj vsakdan lahkotno ter brezskrbno, z vso svojo otroško igrivostjo.

Žal pa je vedno več prebivalcev tega planeta pozabljalo na svoj enkraten dar. Postajali so vedno bolj zaskrbljeni, nesrečni in izgubljeni ... Naša deklica se je spomnila svojega daru. V srcu je začutila neizmerno srečo, ko je spoznala, da lahko zdravi ljudi in živali, da lahko skrbi za planet, ki ga ima tako rada. Ko je s svojo pristno željo nagovorila ljudi v svoji bližini, jim razglasila, da jim lahko pomaga se spomniti njihovega daru, je naletela na leden odziv.

Starejše ljudi znanci pogosto
vprašujejo po zdravju.
Tu in tam kdo ne želi o tem govoriti,
zato odvrne le, da je letom primerno.
Pravi odgovor sebi in vodilo spremembam
bi bil le: nabranim grehom primerno.

Nezadovoljstvu je prav, da ne dovolimo, da požene korenine v našem bitju. Kajti če mu dovolimo da zrase, požene v močno drevo, ki nam vlada. Ohromi nas, ter napravi ravnodušne, da ne moremo narediti nič, ali pa prav malo.

In samo to, so tiste temne sile, za katere mislimo, da nas napadajo od zunaj. Resnično ozaveščenemu radostnemu človeku ne morejo nič, ker jim ne daje zatočišča. Mnogokrat mislimo, da je resnična radost veseljačenje.

Vendar veseljačenje je kot napoj pozabe, h kateremu se zatekamo, da bi pozabili naše nezadovoljstvo in probleme, ali jih prikrili.