Iz lastnih izkušenj

TUDI V SAMI RESNICI BODI POŠTEN.

Pazi se vsakega, ki te navaja, da bi lagal samega sebe in v tem živel.

Kajti, kdor začne lagati samega sebe v sebi, prej kot slej začne tiho lagati tudi druge.

Tako je tudi v obratnem smislu, čeprav je v bivanju v laži, lažnik dolgo do sebe iskren, ni pa iskren do resnice same.

V partnerstvu z dihom ni prostora za laž
v partnerstvu z dušo ni prostora za strah
v tem partnerstvu moraš dati vse od sebe,
če hočeš, da je izpolnjeno tvoje življenje.
Če pa gledaš samo na svojo zunanjo korist,
ostaneš v srcu vedno prazen in ne dobiš nič.
Zato živi resnico in živi pravico,
živi sočutje in živi dobroto.
To je tista vzgonska sila tvoje duše,
ki te pelje v občutek nebes na zemlji.
<3
: stoyan : svet, A.R.

Prvič sem jo zavestno srečal, ko sem imel cele kupe listkov in nasvetov in nekaj zgodb, da nisem vedel kam s tem.

Po tem sem vprašal brata, če ve kam bi to lahko napisal, in on mi je začel iskati temu primerne rubrike.

Tako iščoč tudi sam po netu, sem naletel na Sončeve Pozitivke.

Opogumil sem se in napisal prvi članek.

Ko sem k članku dobil komentarje in sem na prvi komentar odgovoril, sem komaj čez nekaj časa spoznal prvič to neosebno pomoč.

Na tih predbožični večer poslušam stare pesmi. V kaminu prasketa ogenj, soba je polna lesketajočih zvezdic. Skačejo iz ene stane na drugo. Glasba napolni celotno sobo, nežno se sliši tiha noč, blažena noč. Diši po cimetu, po pravkar pečenih keksih in plamen sveče se dviguje proti nebu.

Božični duh napolni srce, preseli se v vsak kotiček telesa. Kaj si želim, nekaj zase, nekaj za vse ostale. Če si želim dobro za vse, seveda želim tudi zase, saj smo vsi eno. Kako ne bi energija vsega lepega in pozitivnega prebudila tega spečega sveta in ga osvobodila trpljenja.

Prijateljica me je vprašala štiri vprašanja?

Mogoče ti bo odgovor iz mojega razumevanja všeč;

1. Ali je dušno srce naša vest?

Ne, ker je naša slaba ali dobra vest vezana na pretekle dogodke
dušno srce pa vedno izhaja zgolj in samo iz tega trenutka imenovanega zdaj.

Ali res mislite, da je vse tako kot je edino smiselno.

Obstaja pregovor, to je prelepo, da bi bilo resnično.

Težko je dopovedati vsakemu človeku, ki se oklepa te trde zemeljske grude, ki ve kaj pomeni v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, prah si in prah boš postal, ki se je navadil na padel svet in njegove zakone življenja, ter se po njegovih zakonih uveljavlja in živi.

Njemu govoriti o svetu resnične ljubezni, je skoraj nesmiselno.

Kajti božje rojstvo je nekaj novega in čeprav se zgodi v tem svetu, ne pripada tem svetu.

V tvojem in mojem življenju igrata bistveno vlogo prisotnost in odsotnost.

Prisotnost je osredotočenje na zdajšnji trenutek, odsotnost pa sprehajanje v mislih v preteklost ali prihodnost.

V tvoji odsotnosti ni tistega občutka ljubezni do sebe, ki izpolnjuje tvoje dušno srce. Zato v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo.

Ko človek pride v malo zrelejša leta začne razmišljati tudi o onostranstvu. Veliko prijateljic in prijateljev se že zaveda, da ta energija, ki nas vse živi, kateri eni rečejo duša po smrti nekam gre. Praktično v vseh religijah obstaja v onostranstvu pekel in nebesa.

Kar nekaj mojih znancev in prijateljev je prepričanih, da jih v onostranstvu čaka pekel. Ker pa je onostranstvo samo zrcalna slika tega kar počneš tu v mislih besedah in dejanjih, če drugim ljudem misi povzročal trpljenja in zla se nimaš kaj bati. Po mojem videnju gredo tisti, ki so počeli velike pi***rije takoj v nižja nadstropja Dantejeve Božanske komedije, ostali pa grejo na etrsko čiščenje.

Redki ljudje so postali na tak način boljši, da si nikoli ob tem niso poželeli biti boljši od drugih.

Delno to človek sicer izpolnjuje, to biti res vdano v vsakem oziru, tu in v tem je pa res edini začetek dobrega in totalen konec slabega.

Vendar nikar komu kaj očitati, saj veste svet okolje, ki bi moralo biti temu, kjer se ustvarjajo osnove za življenje res blagodejno, uči in priporoča vse drugo.

Ne rečem za utrjeno bit, da se preizkuša, pa še tu sem za popolnoma prav, kar se tiče tega in tudi vsega.